Jedro

Materialnopravni preizkus vrednostnega ravnotežja v preživninskem trikotniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da je namesto zneska 75,00 EUR za mld. K. dolžna tožnica plačevati 90,00 EUR, namesto zneska 50,00 EUR za mld. S. pa 65,00 EUR preživnine. V ostalem delu se pritožba zavrne ter izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške za pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter oba otroka dodelilo v oskrbo tožencu. Tožnici je naložilo preživninsko breme v višini 75,00 EUR za K. in 50,00 EUR za S.. S 4. točko izreka je določilo stike med materjo in otrokoma, s 5. točko pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Napada zavrnjeni del zahtevka za plačilo preživnine. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj preživnino zviša na 130,00 EUR za vsakega otroka. Spremeni naj tudi odločitev o stroških postopka. Pritožba meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo izdatkov za oba otroka, zaradi česar je tudi prisojena prenizka preživnina. Prenizko naj bi bili ocenjeni stroški prehrane. Prenizko naj bi bili ocenjeni tudi stroški za obleko in obutev. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi ostale stroške. To velja za stroške ogrevanja, stroške za televizijo, telefon oziroma GSM, čistila, praške itd. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistvene dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi so: da je K. star osem let in hodi v šolo; da je S. star štiri leta; da stroškov, ki bi v bistvenem odstopali od povprečnih stroškov otrok takšne starosti (torej nekih posebnih izdatkov), ni razen okoliščine, da K. trenira nogomet (s čimer je povezan strošek opreme in vpisnine); da je vrtec za S. brezplačen; da je za K. treba plačevati šolsko prehrano v višini 35,00 EUR na mesec; da toženec (oče) za vsakega otroka prejme 115,93 EUR otroškega dodatka; da mati (tožnica) mesečno prejema 456,02 EUR, ob tem pa si poišče še dodatne zaslužke pri prodaji zelenjave, obiranja jagod in podobno; da oče (tožnik) mesečno (plača, socialna pomoč) prejme 395,55 EUR; da fiksni stroški bivanja pritožniku (stroški v zvezi s hišo) znašajo 100,00 EUR, v hiši pa jih živi pet. Od teh dejanskih ugotovitev pritožba napada le eno. Navaja, da bivanjski stroški (predvsem stroški ogrevanja) znašajo najmanj 1.200,00 EUR mesečno. Takšna pritožbena navedba je bolj ali manj pavšalna. Poleg tega pa je evidentno, da je napačna. Mesečni stroški ogrevanja pač po splošno znanih dejstvih ne znašajo 1.200,00 EUR. Tudi če gre za lapsus, pa tako zasnovana pritožbena navedba ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je sklenjena in prepričljiva. Ostalih dejanskih ugotovitev pritožba ne napada. Vse ostalo, kar je v razlogih sodišča prve stopnje, namreč ne predstavlja dejanskih ugotovitev, ki bi bile plod dokaznega postopka. Pri ostalih razlogih sodbe, ki utemeljujejo višino otroških potreb gre namreč za vrednotenje, ki se opira tudi na splošne življenjske izkušnje. Sama višina potreb, ki jih je treba v konkretnem primeru zadovoljiti, več ne predstavlja dejanske ugotovitve, marveč materialnopravni zaključek. Ta materialnopravni zaključek je vzpostavitev vrednotnega sorazmerja med zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka. Na podlagi tako vzpostavljenega vrednotnega ravnovesja po 129. in 129.a členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976 do Uradni list RS, št. 16/2004 - ZZDR) sodišče zato med oba starša razporedi preživninsko breme.

Ta del, ki se nanaša na vrednotenje, napada tudi pritožba. Na videz gre za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V resnici pa ne gre za vprašanje pravilnosti konkretnih dejanskih okoliščin, marveč za vprašanje, koliko potreb obeh otrok starša zmoreta in morata materialno zadovoljiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dohodki obeh staršev izrazito nizki. To še posebej velja za toženca. Tožnica že zasluži več, nima skrbi za otroke in še ugotovljeno je bilo, da ima možnost postranskega zaslužka. Zaradi slabega materialnega stanja je tudi znesek potreb, ki bi bile ob odločitvi sodišča prve stopnje zadoščene, nizek.

Po stališču pritožbenega sodišča glede na tožničine dohodke in zmožnosti znesek, ki ji je naložen kot preživninsko breme, ni zadosten. Tožnica zmore plačevati več. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da naj bodo potrebe obeh otrok zadoščene v nekoliko višji meri. Ta mera pa bo še vedno nizka. Glede na dejstvo, da je znesek, ki po razlogih prve stopnje odpade na hrano in obleko, izrazito na spodnji meji (upoštevaje splošne življenjske potrebe), je preživnino za vsakega otroka zvišalo za 15,00 EUR. Po spremenjeni sodbi bo tako tožnica dolžna za K. plačevati po 90,00 EUR mesečno, za S. pa 65,00 EUR. To je skupaj 155,00 EUR.

Pooblastilo za spremembo sodbe je podano v 5. alineji 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008 - ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvega sodišča glede stroškov postopka. Iz istega materialnopravnega razloga delijo enako usodo tudi stroški pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stroške za pritožbo toženec krije sam.