Jedro

V zadevi je nesporno, da je bila tožniku odobrena BPP v zvezi s pravdnim postopkom, ki je bil pravnomočno končan 23. 4. 2015 in sodba izvršljiva 24. 5. 2015. V tem postopku je bil tožniku prisojen znesek odškodnine v višini 13.146,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka v višini 6.096,62 EUR. V zadevi prav tako ni sporno, da je ta sredstva tožnik prejel, niti niso sporni zneski stroškov izplačanih iz sredstev BPP. V obravnavani zadevi so zato izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP, za nastanek obveznosti tožnika za vrnitev stroškov postopka izplačanih iz naslova odobrene BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila vrnitev 6.970,72 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bila A.A., z odločbo št. Bpp 1240/2009 z dne 16. 11. 2009, dodeljena brezplačna pravna pomoči (v nadaljevanju BPP) zaradi pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju, št. P 699/2003, v katerem je bil upravičenec do BPP udeležen kot tožeča stranka zoper toženo stranko Zavarovalnico B. d.d., zaradi plačila odškodnine. Postopek je bil pravnomočno končan 23. 4. 2015 in sodba izvršljiva 24. 5. 2015. Nasprotna stranka je bila dolžna upravičencu do BPP izplačati odškodnino v znesku 13.146,82 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da so bili iz sredstev BPP izplačani stroški v skupni višini 6.970,72 EUR. Ugotovila je, da je tožnik v pravdni zadevi P 699/2003 delno uspel. Od nasprotne stranke v pravdni zadevi je tožena stranka pridobila podatek, da je bila vsa prisojena odškodnina in pravdni stroški, nakazana pooblaščencu upravičenca do BPP. Skladno z določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je do plačila stroškov, ki jih je pooblaščencu upravičenca do BPP plača nasprotna stranka, upravičena Republika Slovenija, zato je upravičenec do BPP, v skladu z določbo 48. člena ZBPP, dolžan pravdne stroške, ki so bili izplačani iz sredstev BPP, vrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Poleg pravdnih stroškov v višini 6.096,62 EUR, je upravičenec do BPP, v skladu z določilom 48. člena ZBPP, dolžan plačati še razliko stroškov v višini 874,10 EUR, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom pravdnih stroškov, ki jih nasprotna stranka ni bila dolžna plačati. Ta dolžnost temelji na ugotovitvi, da je upravičenec do BPP v predmetnem pravdnem postopku delno uspel in pridobil premoženje.

2. Tožnik odločitvi oporeka in navaja, da je bil prepričan, da je BPP res brezplačna in nikoli ni vedel, da jo bo dolžan vračati. Nima premoženja, da bi zahtevani denarni znesek vrnil, niti denarnih sredstev. Zaradi posledic prometne nesreče je nesposoben za večino kmečkih in gozdarskih del, od katerih se je preživljal do nesreče. Še danes preživlja hčerko, rojeno 1991. leta, saj je nezaposlena in prejema denarno socialno pomoč. Sodišču pojasnjuje tudi, da se je v 12 letnem trajanju pravdnega postopka vseskozi zadolževal na račun odškodnine in je po njenem prejemu moral izposojene zneske tudi vrniti. Dolgovi so izvirali iz stroškov za šolanje hčere, imel je stroške za lastno zdravljenje ter stroške z nakupom starejšega osebnega avtomobila, ki ga je rabil za prevoze hčere v šolo. V tožbi prosi za odpis terjanih zneskov.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za vračilo sredstev iz naslova odobrene BPP. Vračilo sredstev prejete BPP ureja ZBPP v določbah 46. do 49. člena. Po določbi 48. člena ZBPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi ZBPP-C, je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po določbi navedenega člena pa terjatev stranke - upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. Navedena določba ureja tako imenovano subrogacijo, ko država na podlagi zakona prevzame terjatev prejemnika BPP proti nasprotni stranki. Ne glede na navedeno določbo pa upravičenec do BPP še naprej odgovarja za navedene obveznosti pod pogojem, da je v postopku uspel in pridobil premoženje. V takšnem primeru je upravičenec do BPP dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (člen 48 ZBPP).

6. Sodišče ugotavlja, da je v zadevi nesporno, da je bila tožniku odobrena BPP v zvezi s pravdnim postopkom, ki je bil pravnomočno končan 23. 4. 2015 in sodba izvršljiva 24. 5. 2015. V tem postopku je bil tožniku prisojen znesek odškodnine v višini 13.146,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka v višini 6.096,62 EUR. V zadevi prav tako ni sporno, da je ta sredstva tožnik prejel, niti niso sporni zneski stroškov izplačanih iz sredstev BPP.

7. Kot izhaja iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja, so torej v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP, za nastanek obveznosti tožnika za vrnitev stroškov postopka izplačanih iz naslova odobrene BPP. Tožnik je namreč v pravdnem postopku uspel, prav tako mu je bil dosojeni znesek (skupaj s stroški pravdnega postopka) plačan, torej je tudi dejansko pridobil premoženje. Ker je tožnik prejel tudi s sodbo prisojene stroške postopka, pa je dolžan povrniti ne samo razliko med stroški, ki bi jih lahko Republika Slovenija izterjala na podlagi 46. člena ZBPP in dejansko izplačanimi stroški, temveč dejansko izplačane stroške v celoti.

8. Na drugačno odločitev sodišča tožbeni ugovori tožnika ne morejo vplivati. Okoliščina, da tožnik ob dodelitvi BPP ni vedel za obveznost vračanja, namreč ne vpliva na navedeno obveznost, ki je določena z zakonom in nastane v vsakem primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v določbah 46. do 49. člena ZBPP. Namen instituta BPP je namreč zagotavljanje enake dostopnosti do sodnega varstva ne glede na socialni položaj oseb, vendar pa mora upravičenec v primeru, ko v postopku uspe in pridobi premoženje, vrniti sredstva, ki so bila izplačana za pravno pomoč. Prav tako na sam nastanek obveznosti iz 48. člena ZBPP ne vpliva premoženjsko stanje prosilca, lahko pa tožnik v smislu 43. člena ZBPP predlaga sklenitev dogovora o načinu in času vračila prejete brezplačne pravne pomoči. 9. Sodišče tožniku pojasnjuje tudi, da ni pristojno za odločanje o njegovem tožbenem zahtevku, v katerem sodišču predlaga odpis terjanih zneskov, zato ga kot neutemeljenega zavrača, opozarja pa tožnika na določbo 77. člena Zakona o javnih financah, z naslovom „Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga do države oziroma občine“. Tretji odstavek 77. člena navedenega zakona namreč določa, da pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, lahko do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, oziroma v odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. Gre za postopek, ki sicer zahteva (v določeni fazi odločanja) tožnikovo aktivno ravnanje, vezan pa je na pridobitev v tej določbi zahtevanega soglasja.

10. Ker sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna, prav tako pa sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, kot neutemeljeno zavrnilo.