Jedro

Pri odmeri davka od dobička, doseženega s prodajo stanovanja, ki ga je davčni zavezanec odkupil pod ugodnejšimi pogoji po določbah stanovanjskega zakona, davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove ne more upoštevati prodajne cene iz pogodbe, če je ta nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožniku odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 110.827,00 SIT, ki ga je dosegel s prodajo stanovanja, ki ga je odkupil pod pogoji za prodajo družbenih stanovanj v skladu z določbami stanovanjskega zakona. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 58. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo) in navaja, da pogodbeno dogovorjena prodajna cena ne ustreza dejanski vrednosti stanovanja v času prodaje, zato se kot prodajna cena upošteva v odmernem postopku ugotovljena prometna vrednost stanovanja v znesku 1.760.414,00 SIT. Navedena vrednost je ugotovljena po podatkih iz 1. člena pogodbe o nakupu stanovanja z dne 12.3.1992, upoštevajoč vrednost točke m2 neto stanovanjske površine, ki je znašala v času prodaje 91,10 SIT. Nabavna vrednost stanovanja v znesku 582.270,00 SIT pa je valorizirana v skladu z odlokom o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala in znaša 652.142,00 SIT. S prodajo solastninskega deleža na stanovanju je torej tožnik dosegel dobiček v znesku 554.136 SIT, od navedenega dobička pa je odmerjen davek po stopnji 20% v znesku 110.827,00 SIT. Pritožbeni ugovor, da bi se moral od prodajne vrednosti stanovanja odšteti plačani prometni davek v znesku 11.645,00 SIT, tožena stranka zavrača z utemeljitvijo, da je prometni davek plačal kupec in ne tožnik.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da za uporabo 1. in 2. odstavka 53. člena zakona o dohodnini ni osnove. Stanovanje je bilo prodano za ceno, ki je navedena v pogodbi, zato je nepravično, da bi plačal davek od dobička, ki ga dejansko ni dosegel. Prav tako je v nasprotju z načelom pravičnosti, da se po različnih kriterijih valorizira kupnina v času pridobitve in prodajna cena. Navaja še, da pri določitvi davčne osnove ni bilo upoštevano zmanjšanje le te za plačane davke od prodaje nepremičmine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je presodilo zakonitost odločbe v okviru tožbenih navedb. Pravna podlaga za odmero davka od dobička iz kapitala je zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - p.b. - ZDOH). Po določbi 53. člena zakona o dohodnini - 58. člen prečiščenega besedila, je osnova za odmero davka od dobička iz kapitala razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Če prodajna cena kapitala ni ustrezna ceni kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, se za ugotavljanje osnove za davek upošteva kot prodajna cena v odmernem postopku ugotovljena vrednost kapitala. V primeru, da gre za odmero davka od dobička, doseženega s prodajo stanovanja, ki ga je davčni zavezanec odkupil pod ugodnejšimi pogoji po določbah stanovanjskega zakona, se pri ugotavljanju davčne osnove upošteva določba 3. odstavka 53. člena zakona o dohodnini. Po navedeni določbi prodajna cena ne more biti nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta. Ni sporno, da je tožnik odkupil družbeno stanovanje po pogojih stanovanjskega zakona, katerega vrednost brez popusta je znašala 1.455.675,00 SIT in da je to stanovanje prodal, o čemer je dne 29.5.1992 sklenil pogodbo, iz katere izhaja, da je prodajna cena 1.276.000,00 SIT. Navedene prodajne cene, ki je celo nižja od nevalorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve, upravni organ glede na določbo 3. odstavka 53. člena zakona o dohodnini, pri ugotavljanju davčne osnove - dobička, utemeljeno ni upošteval. V skladu z zakonsko določbo je ugotovil prodajno ceno tako, da je vrednost stanovanja v času pridobitve (brez popusta) - 1.455.675,00 SIT, valoriziral z vrednostjo točke za m2 neto stanovanjske površine, ki je v času prodaje znašala 91,10 SIT, kar ni sporno. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor, da za uporabo 2. in 3. odstavka 53. člena zakona o dohodnini ni pravne podlage. V zvezi z ugovorom tožnika glede kriterijev za valorizacijo pa sodišče tožniku pojasnjuje, da se tožena stranka utemeljeno sklicuje na odlok o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/90), ki določa, da se vrednost nepremičnin v času pridobitve za čas do prodaje valorizira s koeficientom rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji. Valorizacija je predpisana zato, da se vrednost stanovanja, uskladi s tržno vrednostjo. Seveda pa se na način, ki ga določa navedeni odlok, valorizira kupnina, ki jo je tožnik dejansko plačal za odkupljeno stanovanje, torej vrednost stanovanja s popustom. Tožnikov dobiček je namreč razlika med prodajno ceno in valorizirano vrednostjo, po kateri je tožnik stanovanje odkupil. V zvezi z ugovorom tožnika, da bi se moral od davčne osnove odšteti plačani prometni davek sodišče meni, da je neutemeljen. Prometnega davka ni plačal tožnik, ampak kupec, kar ni sporno. Zato ne predstavlja stroška na stani tožnika, zaradi katerega bi bil njegov dobiček manjši, kar je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Ker glede na navedeno tožba ni utemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis,skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).