Jedro

Sklep o odreditvi pripora mora v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen, ter obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum. Kaznivo dejanje mora biti opredeljeno v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati na način, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen ter vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).

Glede na opis dejanja, kot je zajet v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 184. člena KZ-1. Iz opisa dejanja je razviden očitek, da je obdolženec proizvajal in prodajal izdelke z visoko vsebnostjo THC, ki so kljub opozorilu o neprimernosti uživanja po obliki in strukturi predstavljali živilo in kot takšni tveganje, da jih bodo kupci zaužili. Prav tako je opredeljeno, da je vsebnost THC presegala dopustno mejo, nadalje pa še, da so kupci izdelke tudi dejansko zaužili in obdolžencu poročali o učinkih uživanja in zastrupitvah. Iz tako opredeljenega dejanja izhajajo vse odločilne okoliščine, ki za ugotovitev obstoja očitanega kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma zadoščajo. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja pa bosta lahko predmet presoje v nadaljevanju postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A. A. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje proizvodnje in prometa zdravju škodljivih živil in drugih izdelkov po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev 19., 20., 22., 27. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in pripor odpravi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Pritrdil je zaključkom pravnomočnega sklepa tako glede obstoja utemeljenega suma kot pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter posebej izpostavil, da iz obdolžencu očitanega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Navedbe vložnice je ocenil kot neutemeljene in deloma usmerjene tudi v zatrjevanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevo zavrne.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegova zagovornica, ki je v izjavi vztrajala pri dotedanjih navedbah in predlogu iz zahteve. Dodatnih navedb, ki presegajo očitke iz zahteve, Vrhovno sodišče glede na potek roka za vložitev izrednega pravnega sredstva iz tretjega odstavka 421. člena ZKP ni presojalo.

B.

5.Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da opis obdolžencu očitanega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja proizvodnje in prometa zdravju škodljivih živil in drugih izdelkov po drugem odstavku 184. člena KZ-1. Izpostavlja, da mora biti opis dejanja jasen in določen, iz njega pa morajo izhajati vsi zakonski znaki, kar v obravnavanem primeru ni izpolnjeno. V obrazložitvi v bistvenem navaja: da je očitek glede mase THC v enem bonbonu nedoločen; da ne obstaja pravna podlaga, ki bi dovoljeno koncentracijo THC določala v miligramih, temveč le v odstotkih; da vrednost 0,06 mg predstavlja referenčni odmerek in priporočilo strokovnega organa; da je NIJZ podal novo strokovno mnenje, po katerem izdelki z industrijsko konopljo ne smejo presegati vrednosti 0,3 % THC, kar je za 0,1 % več, kot ga je bilo v izdelkih B. B.; da bi šlo lahko kvečjemu za neskladna, ne pa nevarna živila; da je obdolženec svoje izdelke transparentno proizvajal, deklariral in prodajal, pri čemer so bile sestavine izdelka jasno navedene na embalaži, enako tudi namen uporabe in opozorilo; da pojem užitnosti ni opredeljen; da ne obstaja nobena podlaga, po kateri izdelki ne bi smeli biti izdelani iz užitnih sestavin; da je obdolženec vedno odgovoril, čemu so izdelki namenjeni, in je nedvomno izpolnil vse svoje dolžnosti; ter da so bili izdelki na prodaj le specializiranim trgovinam, ki so vedele, kaj naročajo, enako pa velja tudi za ožji krog kupcev izdelkov, zato je sodišče napačno tolmačilo, da gre za izdelke za široko potrošnjo.

6.Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo

7.Glede na opis dejanja, kot je zajet v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 184. člena KZ-1. Iz opisa dejanja je razviden očitek, da je obdolženec proizvajal in prodajal izdelke z visoko vsebnostjo THC, ki so kljub opozorilu o neprimernosti uživanja po obliki in strukturi predstavljali živilo in kot takšni tveganje, da jih bodo kupci zaužili. Prav tako je opredeljeno, da je vsebnost THC presegala dopustno mejo, nadalje pa še, da so kupci izdelke tudi dejansko zaužili in obdolžencu poročali o učinkih uživanja in zastrupitvah. Iz tako opredeljenega dejanja izhajajo vse odločilne okoliščine, ki za ugotovitev obstoja očitanega kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma zadoščajo. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja pa bosta lahko predmet presoje v nadaljevanju postopka.

8.Navedbe vložnice so po vsebini v pretežni meri usmerjene v izpodbijanje pravilnosti očitkov, zlasti z navedbami, da izdelek ne presega nevarne vrednosti ter da je obdolženec vse svoje obveznosti izpolnil. Enako velja za navajanje, da se inšpekcijski organi niso odzvali. Vse to sodi v razčiščevanje dejanskega stanja, kar bo predmet nadaljnjega dokaznega postopka. Sodišče pri odločanju o priporu ne ocenjuje zbranih dokazov, saj je dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu, temveč ugotavlja (le), ali je podana zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, čemur je sodišče v pravnomočnem sklepu obrazloženo pritrdilo.

9.V zapisu višjega sodišča, da je obdolženec (glede na bodoče dogodke očitno le navidezno) sodeloval z inšpekcijo ter da je kljub inšpekcijskemu postopku nadaljeval s proizvodnjo škodljivih izdelkov, ni mogoče prepoznati napačnega prepisa vsebine posamezne listine v izpodbijani sklep in s tem kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kvečjemu zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako pa vložnica ne more uspeti z navedbami, da je bil tovrsten kazenski postopek v Avstriji ustavljen, saj na tej podlagi ni mogoče utemeljevati (ne)enakosti pred zakonom.

10.V nadaljevanju vložnica pravilno navaja, da je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 184. člena KZ-1 predpisana kazen do treh let zapora in bi bilo zanj pristojno okrajno sodišče, kar pa ni ovira za odreditev pripora. V skladu z drugim odstavkom 432. člena ZKP se ob pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti pripor lahko odredi tudi za kaznivo dejanje, za katerega se lahko izreče kazen zapora treh let, med katere sodi tudi obravnavano kaznivo dejanje. Sicer pa se obdolžencu ne očita zgolj navedeno kaznivo dejanje, temveč tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, kar utemeljuje pristojnost okrožnega sodišča.

11.Vložnica nadalje nasprotuje obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Sodišče ga je obrazložilo v 98. točki prvostopenjskega sklepa in se oprlo na elektronsko sporočilo o ponujanju konoplje, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 8. točki drugostopenjskega sklepa. Ti razlogi v tej fazi postopka zadoščajo za zaključek o zahtevanem dokaznem standardu utemeljenega suma. V njih ni napačnega reproduciranja vsebine listine, zato očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, vložnica pa pravzaprav podaja lastno dokazno oceno te listine. Z navedbami, da obdolženec ni razpolagal s konopljo, da je govoril o dovoljeni konoplji in da v spisu ni nobenega dokaza o konoplji s prepovedanimi učinkovinami, po vsebini zatrjuje razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12.Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obsežno obrazložen v 99. točki prvostopenjskega sklepa, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 9. točki svojega sklepa. Zahteva z navajanjem, da so obdolžencu zasegli celotno proizvodnjo in je podjetje nehalo poslovati, te presoje ne more omajati. Že sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da bi obdolženec glede na razvejanost in raznolikost poslovanja, poslovne kontakte, dostopnost surovin in zaposlenih lahko hitro našel način, kako nadaljevati z izvrševanjem kaznivega dejanja.

13.Vložnica trdi, da so navedbe sodišča o obdolženčevih osebnih lastnostih ter izjave, ki jih sodišče pripisuje obdolžencu, protispisne oziroma v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Dodatno pa še, da ponovitvena nevarnost za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ni obrazložena in sta zato sklepa v tem delu brez razlogov. Povzetih očitkov zagovornica v pritožbenem postopku ni podala, zato se nanje ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

14.Sodišče je nadalje presodilo tudi sorazmernost in neogibnost pripora. Ugotovilo je, da je glede na dostopnost obdolženčevih izdelkov zdravje širše populacije, tudi mladih ljudi, ogroženo do te mere, da je ukrep pripora sorazmeren v smislu zahteve iz 20. člena Ustave RS. Hkrati pa je nujen za dosego zasledovanega cilja, saj z milejšimi ukrepi, še posebej glede na večletno kontinuirano delovanje obdolženca, takega cilja ni mogoče doseči (99. točka prvostopenjskega sklepa in 9. točka drugostopenjskega sklepa). Očitki vložnice o izostanku razlogov tako niso utemeljeni. Drugačne trditve o tem, da pripor ni sorazmeren, da je podjetje nehalo poslovati in da obdolženec ni bil nikoli pozvan k splošnemu odpoklicu izdelkov ter nadalje v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1 še, da ni nobenega dokaza o prepovedani vrsti konoplje, pa sodijo v polje dejanskega stanja in ne utemeljujejo nobene kršitve zakona.

C.

15.Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

16.Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

Odločbe VSRS XI Ips 27378/2010-71 z dne 11. 5. 2010, XI Ips 94184/2010-545 z dne 20. 1. 2011, XI Ips 42701/2014-116 z dne 11. 12. 2014, XI Ips 18258/2021 z dne 10. 6. 2021, XI Ips 55309/2016-64 z dne 23. 2. 2017.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 184, 184/2

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 202, 202/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.