Jedro

Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni vložil niti predloga za izločitev sodnice v smislu 72. člena ZPP niti predloga za delegacijo zadeve iz razloga smotrnosti oziroma drugih tehtnih razlogov v smislu 67. člena ZPP. Ker je bila v zadevi že izdana sodba, pritožnik s pritožbenimi trditvami, ki merijo na to, da bi bilo sodnico potrebno izločiti, ne more uspeti. Tak predlog je namreč prepozen. Ob tem velja dodati, da večje število postopkov (pravdnih, gospodarskih in kazenskih) samo po sebi ne daje podlage za dvom v nepristranskost sodnikov.

Glavni očitek tožnika je bil, da ga toženka ni obvestila o prijavljeni terjatvi. Ker pa tožnik ob tem ni trdil, da mu je zaradi toženkine opustitve nastala škoda, saj bi sicer sam prijavil terjatev v stečaju, je odločitev sodišča pravilna. Da bi tožnik uspel z zahtevkom, bi namreč moral izkazati tako protipravno ravnanje toženke kot tudi nastalo škodo in vzročno zvezo, česar pa ni storil. Trditi in dokazati bi tako moral, da bi v primeru, da bi vedel, da je tožnica prijavila terjatev, tudi sam prijavil morebitno regresno terjatev. Pritožnik tako že trditvenega bremena v pogledu nastale škode ni zmogel, zato je njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z 9. 8. 2017 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep z 28. 8. 2017 se ugodi in se sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 632.424,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje v celoti zavrnilo. Ker je tožnik predlagal oprostitev plačila sodne takse, je s sklepom z 9. 8. 2017 njegovemu predlogu delno ugodilo in tožnika oprostilo plačila takse v višini 6.500 EUR, preostali znesek pa mu je naložilo v plačilo v desetih mesečnih obrokih po 101,5 EUR. S sklepom z 28. 8. 2017 je zavrglo pritožbo, vloženo 24. 8. 2017, ker ta ni bila podpisana.

2. Zoper sodbo in navedena sklepa se je pritožil tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Povrnitve pritožbenih stroškov ne zahteva.

3. V pritožbi zoper sodbo sodišču očita kršitev 11. točke 339. člena ZPP, saj naj pooblaščenec toženke ne bi imel ustreznega pooblastila za zastopanje. Ob prvem pravdnem dejanju se namreč ni izkazal s potrdilom, sklicevanje na generalno pooblastilo pa ni dovolj. Iz odgovora na tožbo tudi ni mogoče razbrati, kdo je navedeno vlogo podpisal. Meni, da je takšno pooblastilo nepopolno, obstoj veljavnega pooblastila pa je procesna predpostavka po 95. in 98. členu ZPP. Napačno naj bi bilo tudi pooblastilo pooblaščenke A. A., saj na pooblastilu ni njenega lastnoročnega podpisa. Ker toženke tudi na naroku za glavno obravnavo ni zastopal ustrezen pooblaščenec, bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo v smislu 318. člena ZPP.

4. Sodišču očita pristransko sojenje. Ker se na istem sodišču nahaja veliko število zadev, kjer kot stranka nastopa tožnik, sodišče ne more ohranjati videza nepristranskosti. Meni, da je podan razlog za nujno delegacijo pristojnosti po 66. členu ZPP. Delegacija iz razlogov smotrnosti omogoča, da se postopek vodi pred drugim sodiščem, zlasti, ko je očitno, da bo to prispevalo k bolj ekonomični izvedbi postopka ter kadar se zasledujejo drugi tehtni razlogi. V konkretnem primeru je tak razlog okuženost sodnikov naslovnega sodišča. 5. Vztraja na stališču, da upnik ni izpolnil svoje dolžnosti po 1022. členu OZ, saj dolžnika ni obvestil o prijavi terjatve v stečajni postopek. Tožnik se ni skliceval na to, da ga toženka ni obvestila o začetku stečajnega postopka, ampak ga ni obvestila o priglasitvi svoje terjatve, kar je bistvena in odločilna razlika. Ker o tem sodba nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da so bile nepremičnine prodane pod ceno, ker ni bilo višjih ponudb kupcev.

6. Dodaja, da ga sodišče tudi ni ustrezno opozorilo na pravico do grajanja bistvenih kršitev določb postopka iz 286.b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov ter v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča. 7. V pritožbi zoper sklep z 9. 8. 2017 oziroma njeni dopolnitvi nasprotuje ugotovljenemu mesečnemu dohodku. Poudarja, da ženina plača znaša 1.027,57 EUR neto in ne 2.500 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče. Višji znesek je namreč posledica stroškov prevoza na delo, prehrane in povračila stroškov za terensko delo in službena potovanja. Dodaja, da tožnikova žena tudi ni lastnica osebnega vozila, temveč je zgolj leasingojemalka. V sklepu tudi niso navedeni razlogi, kako bo tožnik zmogel plačati 1.015 EUR sodne takse.

8. V pritožbi zoper sklep z 28. 8. 2017 podarja, da je sodišče sklep izdalo preuranjeno, saj se rok za pritožbo še ni iztekel, podpisana pritožba pa je bila vložena 1. 9. 2017, kar je pravočasno.

9. Toženka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in predlagala njeno zavrnitev.

10. Pritožbi zoper sodbo in sklep z 9. 8. 2017 nista utemeljeni, pritožba zoper sklep z 28. 8. 2017 pa je utemeljena.

Glede pritožbe zoper sodbo

11. Očitana kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Tako dr. B. B. kot tudi pooblaščenka A. A., sta pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, kar sta izkazala tako s potrdilom (priloga B50), kot tudi s sklicevanjem na deponirano generalno pooblastilo, vpisano v spis št. 25-1/10-100 in št. Su 25-1/08-10. Kot taka sta toženko zastopala v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZPP. Ob tem velja dodati, da za veljavnost pooblastila ni potrebno sodelovanje pooblaščenca. Izdaja pooblastila je namreč enostranska izjava volje pooblastitelja. Podpisane so nadalje tudi vse vloge, predložene s strani toženke. Iz odgovora na tožbo je tako jasno razviden lastnoročen podpis pooblaščenca dr. B. B. ter žig toženke. Vloga zato vsebuje vse bistvene sestavine, predpisane v 105. členu ZPP, zato jo je sodišče utemeljeno sprejelo v obravnavo.

12. V zvezi s pritožbenimi trditvami o pristranskosti sodišča ter predlogom, da se zadeva delegira drugemu krajevno pristojnemu sodišču, pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni vložil niti predloga za izločitev sodnice v smislu 72. člena ZPP niti predloga za delegacijo zadeve iz razloga smotrnosti oziroma drugih tehtnih razlogov v smislu 67. člena ZPP. Ker je bila v zadevi že izdana sodba, pritožnik s pritožbenimi trditvami, ki merijo na to, da bi bilo sodnico potrebno izločiti, ne more uspeti. Tak predlog je namreč prepozen. Ob tem velja dodati, da večje število postopkov (pravdnih, gospodarskih in kazenskih) samo po sebi ne daje podlage za dvom v nepristranskost sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani. Smiselno zatrjevana kršitev iz 2. točke 339. člena ZPP zato ni podana.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev 12. člena ZPP. Po navedeni določbi mora sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Ker gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi zgolj na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP), mora biti takšna zahteva obrazložena. Pritožnik bi tako moral določneje pojasniti, glede česa in zakaj je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Ker tega ni navedel, je njegova trditev neutemeljena že na tej podlagi. Dodatno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da poučevanje pritožnika o pravici do grajanja kršitev po 286.b členu ZPP tudi sicer ni bilo potrebno, saj je tožnik (kot izhaja iz zapisnika naroka z 22. 6. 2017, list. št. 54), bil s pravico seznanjen ter se je nanjo celo skliceval. 14. V konkretnem primeru tožnik od toženke zahteva plačilo premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zato, ker je toženka kršila obveznost po 1022. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po navedeni določbi je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev v stečaj glavnega dolžnika in o tem obvestiti poroka, sicer mu odgovarja za nastalo škodo.

15. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Drži sicer očitek pritožbe, da se je sodišče opredelilo zgolj do dejstva, da toženka tožnika ni obvestila o začetem stečaju glavnega dolžnika. Glavni očitek tožnika je namreč bil, da ga toženka ni obvestila o prijavljeni terjatvi. Ker pa tožnik ob tem ni trdil, da mu je zaradi toženkine opustitve nastala škoda, saj bi sicer sam prijavil terjatev v stečaju, je odločitev sodišča pravilna. Da bi tožnik uspel z zahtevkom, bi namreč moral izkazati tako protipravno ravnanje toženke kot tudi nastalo škodo in vzročno zvezo, česar pa ni storil. Trditi in dokazati bi tako moral, da bi v primeru, da bi vedel, da je tožnica prijavila terjatev, tudi sam prijavil morebitno regresno terjatev. Pritožnik tako že trditvenega bremena v pogledu nastale škode ni zmogel, zato je njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

16. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožniku nastala škoda zato, ker toženka v stečajnem postopku ni ugovarjala izklicni ceni za prodajo nepremičnin. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da so bile nepremičnine prodane pod tržno ceno, ker ni bilo višjih ponudb in ne zaradi nizke izklicne cene. Ker tožnik ob tem ne izkaže, da so se za nepremičnine zanimali kupci, ki bi bili pripravljeni plačati višjo ceno, velja pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila končna cena pač posledica zanimanja za nepremičnino in ne posledica izklicne cene.

Glede pritožbe zoper sklep z 9. 8. 2017

17. Z navedenim sklepom je sodišče tožnika delno oprostilo plačilo takse za pritožbo. Tožnikovo taksno obveznost, ki znaša 7.515 EUR je znižalo na 1.015 EUR in določilo njeno obročno plačilo - v desetih mesečnih obrokih po 101,5 EUR.

18. Čeprav je tožnik navedel, da njegova žena prejema plačo v neto znesku 1.027,59 EUR, je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v plačilne liste pravilno ugotovilo, da mesečno prejme 2.500 EUR. V pritožbi sicer tožnik pojasni, da del ženine plače predstavlja povračilo stroškov prehrane, prevoza z dela in na delo, službenih potovanj ter terenski dodatek. Ker povračilo stroškov znatno presega višino ženine plače in ker pritožnik navaja, da znesek vključuje tudi terenski dodatek, ki ne predstavlja povračil stroškov v zvezi z delom, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da vsaj del tega zneska družina lahko porabi za preživljanje. Terenski dodatek je namreč dohodek, do katerega je delavec upravičen zaradi posebnih pogojev dela in je kot tak lahko obravnavan kot prihodek družine.

19. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mesečni dohodek na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVaPre), ki znaša 292,56 EUR, dvakratnik pa 585,12 EUR. Glede drugih ugotovitev glede premoženja tožnik sicer utemeljeno graja ugotovljeno dejstvo, da je njegova žena lastnica osebnega vozila znamke ..., letnik 2017. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno povzelo podatke evidence registriranih vozil, iz katerih izhaja, da je tožnikova žena zgolj uporabnica osebnega vozila, katerega lastnik je C., d. o. o. (list. št. 17). Vendar pa navedeno ne vpliva na končno odločitev sodišča, saj je svojo odločitev o delni oprostitvi sodnih taks oprlo na dejstvo, da dohodki tožnika oziroma njegove družine presegajo dvakratnik zneska osnovnega minimalnega dohodka, kar v skladu s 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči ne nudi podlage za celotno oprostitev plačila sodnih taks. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da ima tožnik mesečni strošek za plačilo sodne takse v višini 367 EUR, zato je od odmerjene sodne takse v višini 7.515 EUR, tožniku v plačilo naložilo zgolj manjši del (1.015 EUR), kar pa ob razporeditvi na 10 mesečnih obrokov tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni znesek, ki bi ogrozil preživljanje tožnika oziroma njegove družine. Upoštevajoč navedeno gmotno stanje pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik do popolne oprostitve plačila sodne takse ni upravičen, saj je ta namenjena socialno najbolj ogroženim, tožnik pa zaradi premoženjskega stanja in dohodkov družine to ni.

Glede pritožbe zoper sklep z 28. 8. 2017

20. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeni sklep izdalo prehitro. Pritožba je bila namreč vložena 18. 7. 2017, pritožbeni rok pa se je iztekel šele 1. 9. 2017. V tem času je tožnik vložil dopolnitev pritožbe (list. št. 90 do 92), ki je bila podpisana in je bila kot taka sposobna za obravnavo. Sklep o zavrženju pritožbe je bil zato sprejet prehitro.

Glede odločitve sodišča druge stopnje

21. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo in sklep z 9. 8. 2017 kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Pritožbi zoper sklep z 28. 8. 2017 pa je ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člen ZPP), saj niso bili podani pogoji za zavrženje pritožbe, navedeni v 352. členu ZPP.