Jedro

Če gre za gradnjo takšne betonske ograje, ki po določbah PUP-a ni pomožni objekt, ne zadošča le priglasitev del, ampak je potrebno lokacijsko dovoljenje. Hrup zato ni relevanten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1779/95-11 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.10.1995. Z njo je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja Občine L.M. - P. z dne 10.12.1994, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za nadzidavo obstoječe protihrupne ograje višine 2,1 m, ki je postavljena na zemljišču parc. št. 825/1, 2 in 3 k.o. B., na višino 3,5 m. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je ta za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge. Na te se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je ta svojo odločitev utemeljila z določbo 2. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), po kateri izda pristojni organ investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Po 3. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42/85, v nadaljevanju: odlok) pa so vrtne in dvoriščne ograje pomožni objekti pod pogojem, da niso polno zidane ali grajene iz odpadnih materialov. Tožnik je že dobil dovoljenje za postavitev betonske ograje v višini 2,1 m. Z vlogo dne 3.10.1994 je zaprosil za povišanje obstoječe ograje na 3,5 m. V tem primeru gre za betonsko polno zidano ograjo, ki pa ne predstavlja pomožnega objekta v smislu odloka. Zato ne zadostuje priglasitev del. Zato je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevek. Poleg tega gre za območje N.J. To se ureja z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko enoto Z.j. - N.J. (Uradni list SRS, št. 3/88 in 56/92, v nadaljevanju: PUP). V 27. določa, da veljajo v območju NS 1/3, določbe splošnih določb PUP-a. V 17. členu PUP je določeno, da morajo pomožni objekti vzdrževati vzpostavljeno oblikovno identiteto in homogenost območja in se prilagajati okoliškim objektom, med drugim po višini in gradbeni črti ter načinu izvedbe ograj in drugih posegov v prostor (4. in 10. alinea). Ograja do višine 3,5 m, do katere bi investitor nadgradil obstoječo orgajo, bi porušila oblikovno identiteto in homogenost območja, saj je sosednja varovalna ograja grajena do višine 2,1 m. Poseg je zato tudi v nasprotju s PUP.

Sodišče tem razlogom še dodaja, da je poseg v oblikovno identiteto in homogenost območja podan že s tem, če predvideni objekt glede višine, gradbene črte in načina izvedbe odstopa od sosednjega objekta, ne pa še od drugih objektov v območju urejanja. Zavrača tožbene ugovore o tožnikovem slabem zdravstvenem stanju in čezmernem hrupu. To niso razlogi, zaradi katerih bi se lahko dovolila gradnja v nasprotju s predpisi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbi ugodi. Ni bilo upoštevano mnenje pristojne inšpekcije, ki je bilo dano ob meritvi hrupa in kaže na občutno prekoračitev dovoljene meje hrupa v bivalnem stanovanjskem okolju. Ni sprejemljivo, da PUP ne omogoča zaščite stanovanjskega objekta pred prekomernim hrupom. Glede oblikovne identitete in homogenosti območja ni dovolj, sklicevanje samo na eno sosednjo ograjo. V soseščini je veliko objektov s povsem različnimi ograjami. Sodišče se je ozko oprlo samo na odlok, čeprav bi bilo treba razlagati predpise bolj široko in življenjsko. Tožnikov sin se je zaradi čezmernega hrupa odselil. Čezmerni hrup lahko prepreči samo popolna ograja. Ozki predpis Odloka je v navedenem v nasprotju z ustavo. Predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo takšnih kršitev, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Zato ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Glede na določbe ZUN in določbe Odloka, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, ter upoštevaje podatke spisa, je po presoji pritožbenega sodišča bilo v konkretnem primeru pravilno ugotovljeno, da gre za priglasitev gradnje betonske ograje, ki ni pomožni objekt. Ker hrup v konkretnem primeru, ko gre za vprašanje, ali zadošča priglasitev del ali pa je potrebno lokacijsko dovoljenje, niti ni relevanten, je bilo na navedeni podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Že zaradi navedenega ne zadošča priglasitev del. Skladnost ograje s PUP-om pa bo tako ali tako predmet presoje v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Določbe navedenega zakona in Odloka je treba upoštevati. Zato sklicevanje na "bolj široko in življenjsko" razlago ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani ne uveljavljani in ne pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča. O oprostitvi plačila sodnih taks, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi, ni pristojno odločati pritožbeno sodišče, temveč sodišče prve stopnje.