Jedro

Če sodišče prve stopnje spregleda ali napačno presodi procesno predpostavko predhodnega notranjega varstva pri delodajalcu, ta kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, temveč lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi v prvem odstavku izreka in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2006, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje (prvi odstavek izreka). Odločilo je tudi, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka razveljavilo ter tožbo zavrglo, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo določbe Zakona o Kobilarni Lipica (ZKL, Ur. l. RS, št. 29/96 in nadalj.), Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Ur. l. RS, št. 7/99 in nadalj.) in Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadalj.), posebno pa določbe tega zakona glede postopka odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, saj je po 45. členu ZUJIK v tem primeru treba upoštevati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Ta zakon v 24. členu določa pritožbo zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, ki ne zadrži izvršitve takšne odločbe, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Iz te določbe izhaja tudi, da je sodno varstvo pred delovnim sodiščem dopustno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. O tej pritožbi na podlagi 42. člena ZUJIK odloča svet zavoda. Ker je vložitev pritožbe procesna predpostavka za vložitev tožbe, meritorno sodno varstvo ni dopustno, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, oziroma jo je prav zato zavrglo sodišče druge stopnje.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje v delu, v katerem je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo, je revizijo vložil tožnik. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da se sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu sklicuje na drugi odstavek 350. člena ZPP, vendar se po drugi strani ne opredeli, iz katerega (taksativno naštetega) razloga po tej določbi je tožbo zavrglo. Nobeden od razlogov po drugem odstavku 350. člena ZPP namreč ni podan. Možen razlog bi bil, da zadeva na spada v sodno pristojnost, vendar ta ni izključena glede na določbo 18. člena ZPP, saj drug organ v smislu te določbe ne more biti svet zavoda kot notranji organ tožene stranke. Ker nobeden od konkretnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena v povezavi z drugim odstavkom 339. člena ZPP ni podan in ga sodišče druge stopnje tudi ni navedlo, je s tem zagrešilo še absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je prekršilo tudi prepoved iz 359. člena ZPP, saj je z zavrženjem tožbe na tožnikovo pritožbo, le tega postavilo v še slabši položaj kot pred vložitvijo pritožbe. V posledici tega tožniku ni bila dana možnost obravnavanja, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To povezuje tudi z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da mu je tožena stranka v izredni odpovedi podala napačen pravni pouk, po katerem se je ravnal. Čeprav ZJU in ZDR ne vsebujeta določb o tem, da odločitev z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, tak pristop predstavlja kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Meni, da je tožena stranka v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika vezana na Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), ki izrecno določa, da ravnanje po napačnem pravnem pouku za stranko ne more imeti škodljivih posledic. Sklicuje se tudi na določbo 24. člena ZJU glede tega, da pravno sredstvo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), za varstvo pravic pa ZJU. Takšna fragmentacija prava ni spremenljiva, itd.. V zvezi s tem izpodbija tudi presojo, da bi moral svojo pritožbo najprej vložiti pri pristojnem drugostopenjskem organu, in pri tem opozarja tudi na to, da je bilo šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZUJIK (ZUJIK-A, Ur. l. RS, št. 53/2007), ki je stopil v veljavo po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določeno, da svet javnega zavoda med drugim odloča tudi o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Poleg tega se sklicuje tudi na ZJU-B (Ur. l. RS, št. 113/2005), ki v poglavju o prenehanju delovnega razmerja ne določa več izrecno, da ima javni uslužbenec pravico vložiti pritožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta novela zakona je izključila dvostopenjski postopek. Nadalje opozarja na razlike med odločbami brez pravnega pouka in odločbami z napačnim pravnim poukom. Delavec ne more trpeti škodljivih posledic, če je ob napačnem pravnem pouku naletel na odvetnika, ki iz posameznih nesistemsko iztrganih določb pozitivne zakonodaje ne more ugotoviti, da naj bi bil pravni pouk napačen. Nenazadnje pa to ni uspelo niti sodnici – delovno pravni specialistki na sodišču prve stopnje. Stališče sodišča druge stopnje, da delavec kljub napačnemu pravnemu pouku nima sodnega varstva, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Upoštevajoč stališče, da se zoper izredno odpoved še vedno lahko pritoži, se je pritožil na svet zavoda, ki pa je to pritožbo zavrgel kot prepozno. Odvetnik tožene stranke je pri zastopanju Mestne občine K. ob izredni odpovedi delavki prav tako dal napačen pravni pouk. Do tega se je opredelila Komisija za preprečevanje korupcije v svojem načelnem mnenju in odločila, da takšno ravnanje ustreza definiciji korupcije. Nadalje v reviziji obširno pojasnjuje svoja stališča v zvezi z zagovorom pred odpovedjo, v zvezi s prekluzivnim rokom za odpoved, naravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naklepom ali hudo malomarnostjo pri moralnem in materialnem škodovanju delodajalca in kršitvijo pravil o dajanju informacij za javnost. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V tem odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Utemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi s pravilno uporabo določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč v razlogih svojega sklepa navedlo, da na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava, pri tem pa ugotovilo, da v tej zadevi (še) ni pogojev za sodno varstvo. Podrobneje se kasneje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tega, katera od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP naj bi bila podana in ni obrazložilo, na kateri podlagi je sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

8. Pomanjkanje opredelitve sodišča prve stopnje do pravne podlage razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje (kar predstavlja procesno odločitev), razen sklicevanja na drugi odstavek 350. člena ZPP, samo po sebi ne predstavlja tudi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, gre pa za bistveno kršitev določbe drugega odstavka 350. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

9. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in na pravilno uporabo materialnega prava), torej ne na vse bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, sploh pa ne na bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje se je pri odločanju o tem, ali je tožnik lahko zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2006 neposredno pred sodiščem (v skladu z določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR in pravnim poukom v izredni odpovedi), ali pa bi moral zoper izredno odpoved najprej vložiti pritožbo na organ delodajalca (do izrecne zakonske določitve pristojnega organa je prišlo šele po izredni odpovedi tožniku - z uveljavitvijo ZUJIK-A), sicer pravilno oprlo na določbe ZVKD, ZKL (iz tega zakona med drugim izhaja, da je tožena stranka javni zavod, ki upravlja zavarovano območje, ki je razglašeno kot kulturni spomenik državnega pomena, del dejavnosti tožene stranke pa je opredeljen kot javna služba) in v zvezi s tem na 45. člen ZUJIK. Pri tej presoji ni nepomembno dejstvo, da se tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi (za delovno mesto pomočnika strokovnega vodje za urejanje naravne in kulturne dediščine) sklicuje na Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) in Kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 in nadalj.).

11. Po obrazložitvi Ustavnega sodišča v odločbi U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007 iz določbe 45. člena ZUJIK izhaja, da se za postopek odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja uporabljajo določbe ZJU, med temi tudi določba 24. člena tega zakona, ki kljub kasnejšim spremembam tega zakona velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene. Po 24. členu ZJU v zvezi s 45. členom ZUJIK in ZKL delodajalec o pravicah oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba, ki v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločbe, sodno varstvo pa je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno pred delovnim sodiščem le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnosti pritožbe. Predhodno notranje varstvo pri delodajalcu v takem primeru torej predstavlja tudi procesno predpostavko za sodno varstvo. Če ta ni izpolnjena, sodišče prve stopnje takšno tožbo zavrže (42. člen ZDSS-1 oziroma 274. člen ZPP). Vendar pa v primeru, če sodišče prve stopnje to procesno predpostavko spregleda oziroma o njej napačno presodi, ta kršitev ne predstavlja neke od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, temveč lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pritožbeno sodišče upošteva le na izrecni pritožbeni ugovor pritožnika, ki ga v tem primeru ni bilo. Glede na to sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP ni imelo podlage, da bi brez izrecnega pritožbenega ugovora po uradni dolžnosti poseglo v vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, to sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Enako stališče je revizijsko sodišče že zavzelo (npr. v odločbah VIII Ips 162/2007, VIII Ips 462/2007 in VIII Ips 491/2007).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče razveljavilo sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj se to sodišče ni opredelilo do pritožbenih ugovorov tožnika (prvi odstavek 379. člena ZPP). Glede na razlog razveljavitve, ki ga je tožnik v reviziji tudi najprej uveljavljal, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do ostalih revizijskih navedb. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na vsebino odločitve o zakonitosti izredne odpovedi, so tudi sicer nepotrebne, saj ne predstavljajo razloga odločitve sodišča druge stopnje.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se pridrži odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo.