Jedro

Bistveno za odločitev je, ali je imel novinar v trenutku objave prispevka upravičen razlog verjeti v resničnost informacij. Prepričanje v resničnost objavljenih informacij namreč izključuje protipravnost ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od vsake toženke uveljavljal plačilo zneska v višini 8.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 dalje do plačila. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženk v znesku 1.143,75 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje pred novim sodnikom. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ni nikoli prejel več ur dražje blagovne znamke, niti 15.000 USD, kot sta sicer poročali toženki. Prvostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da sta bili toženki v dobri veri glede resničnosti objavljenih informacij. Toženki sploh nista podali konkretnih trditev o tem, kako sta prišli do objavljenih informacij. Tožnik je opozarjal, da v članku podane informacije ne izhajajo iz izjave za javnost takratnega direktorja policije. Šele kasneje sta toženki navedli, da je novinar informacije pridobil tudi od anonimnega vira. Pri tem nista natančno razmejili, katere informacije sta pridobili od anonimnih virov, katere pa neposredno iz uradne izjave policije. V zvezi s tem sta brez ustrezne trditvene podlage predlagali zaslišanje novinarja. Zaslišanje priče ne more nadomestiti pomanjkanja trditvene podlage. Toženki sta na poziv sodišča prve stopnje odgovorili, da trditev ne moreta konkretizirati in da bo dogajanje na zaslišanju pojasnil novinar. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na informativnem dokazu. Novinar je neformalno izvedel, da naj bi tožnik prejel gotovino in več ur. Te informacije je bil dolžan preveriti. Bistveno za odločitev je, ali je direktor policije v izjavi za javnost potrdil neformalne in anonimne informacije. Tožnik opozarja, da je direktor policije govoril zgolj o sumu nepravilnosti v zvezi s sprejemanjem daril, nikoli pa ni omenjal gotovine in sprejema dragih ur. Novinar je po drugi strani izpovedal, da je od anonimnih virov izvedel, da naj bi tožnik prejel omenjena darila. V članku bi zato morala biti namesto trditvene uporabljena pogojna oblika, novinar pa bi moral navesti, da se sklicuje na anonimne vire. Sodišče prve stopnje napačno povzema dokazne vire za ugotovitev, da je bil novinar v času objave članka lahko utemeljeno prepričan v verodostojnost objavljenega. Napačno je ocenjena tožnikova izjava, da je prejel denar in ure. Sodišče je spregledalo, da tega novinar v času objave članka ni vedel. Tožnikova izpovedba tako ne dokazuje novinarjeve prepričanosti v resničnost objavljenega (v času objave prispevka). Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpovedbo bivšega direktorja policije. Ta je zgolj izpovedal, da so se na policiji začele širiti informacije o prejemu ur in gotovine, tega pa ni povzel v svoji izjavi za javnost. Novinar bi moral od tožnika pridobiti izjavo. Skladno s Kodeksom novinarjev bi moral pojasniti, da tožnikove izjave ni mogel pridobiti. Novinar je skušal izjavo pridobiti le enkrat, kar ne more zadostovati zahtevanemu standardu. Kodeks zahteva pridobitev izjave, ne pa le poskusa pridobitve. Pri tem stopnja skrbnosti, s katero mora novinar poskušati pridobiti izjavo, narašča s težo obsodb. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se ni ukvarjalo s presojo javnega interesa. Sodišče bi moralo obrazložiti, ali obstaja javni interes za objavo informacij. Pretehtati bi moralo, ali je treba dati prednost svobodi tiska ali pa tožnikovi pravici do dobrega imena in časti, česar pa ni storilo.

3. Toženki sta v odgovoru na pritožbo poudarili, da je le novinar na zaslišanju lahko izpovedal, na kakšen način je prišel do informacij. Kodeks novinarjev ga namreč zavezuje k zaščiti svojih virov. Novinar je imel zadostne informacije, da je verjel v resničnost objavljenega. Direktorju policije ni bilo treba potrditi, da je šlo za gotovino v višini 15.000 USD. Novinar je pojasnil, kako je prišel do take informacije. Direktor policije pa je potrdil, da so prve ugotovitve notranje preiskave govorile prav o znesku nekaj tisoč USD. Direktor policije je nekatera dejstva, ki jih ni podal na novinarski konferenci, potrdil kot priča v predmetnem postopku. To potrjuje zaključek, da je imel novinar utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenih informacij. Novinar ni dolžan v vsakem primeru pridobiti izjave osebe, ki se jo omenja v prispevku. To bi pomenilo, da nekaterih prispevkov sploh ne bi bilo mogoče objaviti. Novinarski prispevek tožnika niti ni bremenil hudih obtožb. Sprejemanje daril je namreč le prekršek, ne pa tudi kaznivo dejanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženki nista podali ustrezne trditvene podlage in da sta jo nadomestili s pričanjem novinarja. Prvo sodišče je toženki na naroku sicer pozvalo h konkretizaciji trditvenih navedb. Zgolj to pa ne more pomeniti, da je bila trditvena podlaga nezadostna. Nasprotno, z dokaznim predlogom za zaslišanje novinarja sta toženki dokazovali tista dejstva, ki sta jih zatrjevali. Ves čas postopka sta navajali, da je novinar relevantne informacije pridobil tako iz uradnih virov policije kot tudi od anonimnih virov. Novinar je na zaslišanju pojasnil, na kakšen način je prišel do informacij.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženki nista razmejili, katere informacije je novinar pridobil iz neuradnih in katere iz uradnih virov. Konkretne okoliščine – na kakšen način je novinar prišel do informacij – so bile namreč predmet dokazovanja.

7. Med strankama ni sporno, da so se nekatere informacije iz prispevka izkazale za neresnične. Bistveno za odločitev v predmetni zadevi pa je, ali je imel novinar v trenutku objave prispevka upravičen razlog verjeti v resničnost informacij. Prepričanje v resničnost objavljenih informacij namreč izključuje protipravnost ravnanja.(1) Bistveno za odločitev v predmetnem sporu je, da je anonimne informacije, ki jih je novinar pridobil od dveh zaposlenih na policiji, vsaj v grobem potrdila policija. Policija je namreč uradno pojasnila, da potekajo interni postopki v zvezi z nepravilnostmi glede sprejemanja daril. Pri tem ni bistveno, da policija uradno ni potrdila vseh informacij, ki so bile v članku objavljene. Novinar lahko informacije vsaj delno pridobi tudi izven uradnih virov. Uradna izjava pa je potrdila, da policija interno preiskuje nepravilnosti glede prejemanja daril, kar je bilo tudi bistvo informacij, ki jih je novinar pridobil od anonimnega vira. Novinar je imel zadosten razlog, da je verjel v resničnost tistih informacij, ki jih uradna objava ni omenjala. Tedanji direktor policije je izpovedal, da so prve ugotovitve preiskave pokazale, da je tožnik prejel nekaj tisoč dolarjev gotovine in dražje ure. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da pričanje direktorja ne more služiti kot dokaz o novinarjevi prepričanosti v resničnost informacij v trenutku objave članka. Ni bistveno, da je direktor policije omenil nekaj tisoč in ne natančno 15.000 dolarjev gotovine. Njegovo pričanje je v bistvenem potrdilo vse informacije, objavljene v članku. Prvo sodišče je na podlagi pričanja nekdanjega direktorja policije utemeljeno verjelo novinarjevi izpovedi, da so objavljene informacije krožile na policiji. Posledično pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moral novinar v prispevku uporabiti pogojno obliko. Glede na navedeno je imel novinar zadostno podlago, da je verjel – ne le v dejstvo, da notranja preiskava poteka, ampak tudi – kakšni so izsledki te preiskave. To, da je pogojna oblika uporabljena le glede nekaterih podatkov v prispevku, še ne vzpostavlja protipravnosti ravnanja.

8. Pritožbene navedbe, da bi moral novinar pri vseh informacijah, ki niso bile uradno potrjene, izrecno opozoriti, da jih je pridobil od anonimnih virov, so zmotne. Glede bistvenih navedb v prispevku je imel uradno potrditev policije, v preostalem delu pa je z uporabo pogojnika pri omembi tožnikovega imena ustrezno nakazal, da gre za neuradne informacije.

9. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na novinarjevo skrbnost pri pridobivanju tožnikove izjave. Nesporno je, da tožnika na dan priprave prispevka ni bilo v službi, kjer ga je novinar iskal. Tožnik tudi ni oporekal izpovedbi novinarja, da telefonske številke ni mogel pridobiti ne v imeniku ne preko policije. Navedeno pa izkazuje, da je bilo novinarjevo prizadevanje za pridobitev izjave sorazmerno s težo obtožb v prispevku. V prispevku so bile izpostavljene nepravilnosti pri sprejemanju daril, kar ni najhujša obtožba, ki bi lahko doletela policijskega inšpektorja.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov v sodbi glede javnega interesa za objavo spornega prispevka. Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da se je prispevek nanašal na kršitve policista pri opravljanju njegovih nalog. V prispevku je bila posredovana informacija o dejanju, za katerega ima javnost pravico izvedeti. Glede na očitane nepravilnosti pri sprejemu daril, do katerih naj bi prišlo pri opravljanju javne funkcije, pa je bil interes javnosti zagotovo večji od tožnikovega interesa do zaščite njegove časti in dobrega imena.

11. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s I. odstavkom 154. člena istega zakona). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato stroške, ki sta jih v zvezi z njim imeli toženki, nosita sami (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Prim. sodba VSL I Cpg 1287/2014 z dne 3. 9. 2014.