Jedro

Za ugotovitev, ali je tožnica izvajala očitano zavajajočo poslovno prakso, je bistveno, ali je potrošniku pred nakupom zagotavljala, da ima ustrezen rezervni del, ki dejansko ni bil ustrezen tj. tak, po katerem je potrošnik povpraševal. To dejstvo pa je med strankama sporno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Celje, št. 0610-12801/2016-7-22001 z dne 27. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal uporabo zavajajoče poslovne prakse pri prodaji rabljenih rezervnih delov, ki jo izvaja s tem, da potrošnikom, kljub z njihove strani posredovanim podatkom o tipu vozila, za katerega potrebujejo rezervni del, ponuja in prodaja neustrezne rezervne dele, s tem pa zavaja potrošnike glede razpoložljivosti in primernosti rabljenih rezervnih delov, ki jih potrošniki kupujejo za svoja vozila, ter povzroči, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel, če bi poznal resnične podatke. V obrazložitvi odločbe opiše enajst primerov, ko je tožnica potrošnikom zagotavljala, da so iskani rabljeni nadomestni deli ustrezni in uporabljivi za vgradnjo v njihova vozila, vendar se je izkazalo, da niso bili ustrezni. Potrošniki so morali zato večkrat opraviti pot do tožnice, da so vrnili neustrezen rezervni del, s čimer so bili zaradi nepotrebnih stroškov oškodovani. Zaradi problemov z vračilom kupnine so poiskali pomoč na Tržnem inšpektoratu Republike Slovenije (v nadaljevanju TIRS), tožnica pa je kupnino vrnila šele po posredovanju TIRS. Glede na te primere prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica izvaja zavajajočo poslovno prakso glede glavnih značilnosti in razpoložljivosti rezervnih delov, ki jih prodaja potrošnikom. Prvostopenjski organ je pred izdajo odločbe tožnici posredoval zapisnik o inšpekcijskem pregledu in jo pozval, naj se o ugotovitvah izjavi. Njeni izjavi, v kateri tem ugotovitvam nasprotuje, ne more slediti, ker je iz zapisnika in opisanih posameznih primerov razvidno, da je tožnica potrošnikom pred nakupom vedno zagotovila, da ima ustrezen rezervni del, ki ga nato ni dobavila. Tožnica bi morala, preden je potrošnikom zagotovila, da ima ustrezen del, od njih zahtevati točne podatke o rezervnem delu, ki ga potrebujejo (znamka vozila, letnik, identifikacijska številka vozila, serijska številka rezervnega dela), potrošniki pa ne bi opravili več sto kilometrov zato, da bi prejeli napačen del. Tožnica mora s poklicno skrbnostjo zagotoviti prodajo na tak način, da potrošnikov ne bo zavajala v prepričanje, da ima ustrezne dele in jih spravljala v zmoto glede razpoložljivosti rezervnih delov, ki jih potrebujejo. Z navajanjem, da razpolaga z ustreznimi rezervnimi deli, je vzbudila pozornost povprečnega potrošnika, ki je bil prepričan, da so navedbe prodajalca resnične, kar lahko vpliva na odločitev o nakupu. Ker je takšna praksa v nasprotju s 4. in 5. členom Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij (v nadaljevanju ZVPNPP), jo je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP prepovedal. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da iz listin upravnega spisa nedvoumno izhaja, da je pritožnica potrošnikom, ko so poizvedovali o določenem rezervnem delu za vozilo, v več primerih pred nakupom izrecno zagotavljala, da ima ustrezen rezervni del, po nakupu pa se je izkazalo, da je neustrezen. Ta ugotovitev pa je bistvena za odločitev. Zavrača navedbe tožnice, da prvostopenjski organ ni upošteval njenih navedb in predlaganih dokazov. Prvostopenjski organ je v inšpekcijskem zapisniku povzel ugotovitve dejanskega stanja na podlagi podatkov, ki izhajajo iz prijav potrošnikov ter se nahajajo med dokumenti obravnavane zadeve. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 8. 12. 2016 je posredoval tožnici s pozivom, da naj nanj poda pripombe, kar je tudi storila. Do njenih pripomb se je v odločbi opredelil in jih zavrnil kot neutemeljene. Tožnica je s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake zavajajočega dejanja v skladu z drugo točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, saj je potrošnikom posredovala napačne informacije o razpoložljivosti izdelka ter njegovi primernosti za namen in uporabo. Prodajo bi morala izvajati na način, da potrošnikov ne bi spravljala v zmoto. Če ji potrošnik ne bi posredoval vseh potrebnih podatkov, bi ga bila dolžna na to predhodno opozoriti, da ne bi imeli nepotrebnih stroškov z vračilom. Okoliščine, ki so skupne vsem primerom, nedvomno kažejo na to, da gre za ponavljajočo prakso in ne zgolj za primere posameznih reklamacij na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov.

3. Tožnica v tožbi navaja, da zgolj iz enajstih primerov, ki predstavljajo 0,1 % vseh transakcij, ni mogoče sklepati na nepošteno prakso. Tožnica ima ogromno strank, saj je leta 2015 izdala 3081 računov, v letu 2016 pa 3926 računov. Že iz tega, da toženka 99,99 % teh transakcij ni obravnavala, izhaja, da tožnica ni sleparsko podjetje, pred katerimi potrošnike ščiti ZVPNPP. V vseh enajstih primerih je šlo za običajne reklamacijske postopke, ki so sestavni del poslovanja in ne za zavajanje in nepošteno poslovno prakso. Tožnica ne more preprečiti, da do dobave napačnih in neustreznih rezervnih delov ne bi nikdar več prišlo, toženka pa ji dejansko očita napačno dobavo. Ne da bi raziskala dejansko stanje le pavšalno ugotovi, da bi morala tožnica z večjo skrbnostjo ugotoviti, kakšen del potrošnik kupuje. Tožnica vztraja, da je v vseh spornih primerih na podlagi svojega znanja in izkušenj ponudila del, za katerega je menila, da bo primeren, če se je naknadno po mnenju potrošnika izkazalo, da ni, pa je vsak primer posebej reševala kot reklamacijo. Ni šlo torej za neresnične informacije o razpoložljivosti rezervnih delov, ampak za informacije, za katere sta obe stranki verjeli, da so resnične, vendar so se po sklenjenem nakupu izkazale za domnevno neresnične. Ali so bile dejansko neresnične glede primernosti izdelka, ni bilo nesporno ugotovljeno v nobenem postopku, saj je šlo za uveljavljanje stvarnih napak. Zahtevki so bili sporni, vendar jih je tožnica reševala v skladu s svojo poslovno politiko, kar ne pomeni, da je priznala, da je bil izdelek neprimeren za uporabo. Dejansko stanje glede bistvene okoliščine, ali je sploh šlo za neprimeren izdelek in ali je tožnica dajala neresnične informacije glede primernosti izdelka, je torej ostalo neraziskano, saj toženka ni izvedla dokazov in teh dejstev ni raziskala. Pavšalne so tudi ugotovitve glede oškodovanja potrošnikov, saj ni bilo pravilno ugotovljeno, da naj bi se več potrošnikov pripeljalo iz oddaljenih krajev, pa tudi ne, kakšni stroški so jim sploh nastali in torej oškodovanja ni bilo. Toženka šele v drugostopenjski odločbi pojasni očitano dejanje. Od tožnice pričakuje, da bo zagotovila sistem, v katerem do reklamacijskih zahtevkov ne bo nikoli prihajalo, kar je neživljenjsko. Taka raven skrbnosti je pretirana in presega standard iz osme alineje 3. člena ZVPNPP ter krši pravico do svobodne gospodarske pobude. Tožnica potrošnikov ni aktivno nagovarjala k nakupu in ni ničesar obljubljala. Pobuda za nakup je vedno na strani potrošnika, ki kontaktira tožnico, ko potrebuje določen del. Na podlagi izmenjanih informacij je posel sklenjen ali ne, tožnica pa ne more izključiti, da se ne bodo pojavile še kakšne reklamacije. Nadalje je toženka zmotno napolnila pravni standard povprečnega potrošnika rabljenega rezervnega dela za avtomobil. Tožničin povprečni kupec običajno nima znanja avtomobilske stroke in zato sploh ne zna opisati izdelka do take mere, da bi mu lahko vselej ponudila 100 % ustrezen izdelek. Ravno zato lahko občasno nastane spor. Kupec rabljenega rezervnega dela bi se moral zavedati tveganja, da ta po vgradnji vendarle ne bo ustrezal pričakovanjem, saj gre za rabljene rezervne dele. Če bi kupoval nov originalni rezervni del pri pooblaščenem servisu, bi resda lahko utemeljeno pričakoval, da bo rezervni del povsem ustrezal njegovemu vozilu, sicer pa bi moral računati, da morda ne bo povsem kompatibilen. Toženka se ni izrekla o navedbah in o nobenem dokaznem predlogu tožnice v zvezi z ugotavljanjem bistvenih dejanskih okoliščin tj. ali je šlo za ponavljajoča dejanja, kakšna je bila skrbnost na strani tožnice, kakšen je povprečen potrošnik v tej zadevi, ali je šlo za neprimerne izdelke, ali je prišlo do oškodovanja upnikov, idr. Zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je podana kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZPP. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da se postopek zoper tožnico ustavi in podrejeno, da odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Prvostopenjski organ je izdal izpodbijano prepovedno odločbo na podlagi 12. člena ZVPNPP, ker je ugotovil, da tožnica ponuja in prodaja potrošnikom neustrezne rezervne dele, čeprav je seznanjena s podatki o tipu vozila, za katerega potrebujejo rezervne dele, s čimer jih zavaja glede primernosti oziroma razpoložljivosti rezervnih delov in povzroči, da povprečen potrošnik kupi del, ki ga sicer ne bi, kar predstavlja zavajajoče ravnanje, kot ga opredeljuje 2. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Po tej določbi se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli (...) zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov in sicer (...) glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti (...), primernosti za namen uporabe, (...), ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 7. Sodišče sodi, da je v izpodbijani odločbi ravnanje, ki je po zakonu prepovedano oziroma ravnanje, ki se kot zavajajoča praksa očita tožniku, jasno opisano in ima vse znake zavajajoče poslovne prakse po citirani določbi 5. člena ZVPNPP. Toženka namreč tožnici očita, da je potrošnikom dajala napačne informacije, ki so bile takšne narave, da je potrošnik zaradi njih (lahko) sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Tožnica zmotno meni, da je glede na termin "poslovna praksa" relevantno, v kakšnem deležu od vseh transakcij je prišlo do očitkov o napačnih informacijah. Izraz praksa bi sicer ob zgolj jezikovni razlagi res kazal na to, da je potrebno ugotavljati, ali gre za ustaljeno ravnanje podjetja. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je z ZVPNPP v slovenski pravni red prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta ES 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Direktiva). Njen 5. člen je vsebovan v 4. členu ZVPNPP, 6. člen pa v 5. členu ZVPNPP. Besedila obeh zakonskih določb sicer niso povsem identična tistim v Direktivi, vendar pa sta po oceni sodišča brez dvoma smiselno enaka. Četudi ne bi bila, bi moralo sodišče glede na to, da so določbe Direktive jasne in brezpogojne, uporabiti slednjo.1 Zato je potrebno upoštevati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki se nanaša na razlago te Direktive. Razlago pojma poslovna praksa, kot je uporabljen v 6. členu Direktive in enako kot 5. člen ZVPNPP prepoveduje zavajajoče poslovne prakse, je SEU podalo v zadevi Nemzeti Fogyastovedelmi Hatosag št. C – 388/13 z dne 16. 4. 2015. Sodišče v nadaljevanju povzema najpomembnejše dele te sodbe, ki so relevantni tudi v obravnavani zadevi. In sicer SEU navaja, da je potrebno pojem poslovne prakse razlagati zelo široko, saj je v uvodnih določbah Direktive opredeljena kot vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlaga ali tržna komunikacija trgovca, vključno z oglaševanjem in trženjem. Edino merilo, določeno v navedeni določbi, se torej nanaša na to, da mora biti poslovna praksa neposredno povezana s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka ali storitev potrošnikom (točka 35). V opredelitvah, navedenih v členih 2 (c) in (d), 3(1) in 6(1) Direktive, nič ne kaže na to, da bi morala biti storitev ali opustitev trgovca ponavljajoča ali da bi se morala nanašati na več potrošnikov (točka 42). Člen 6 Direktive je, kot izhaja iz pojma "bi utegnila", vsekakor predvsem preventiven, tako da za potrebe uporabe tega člena zadošča, da je trgovec posredoval objektivno napačno informacijo, ki lahko neugodno vpliva na odločitev potrošnika o poslu (točka 49). Države članice morajo določiti primeren sistem sankcij za trgovce, ki uporabljajo nepoštene poslovne prakse, pri čemer naj bodo te sankcije v skladu z načelom sorazmernosti. V tem okviru je mogoče ustrezno upoštevati dejavnike, kot je pogostnost očitane prakse, njena naklepnost ali nenaklepnost in velikost škode, ki jo je povzročila potrošniku (točka 58). SEU zaključuje, da je treba Direktivo razlagati tako, da je treba posredovanje napačne informacije trgovca potrošniku opredeliti kot "zavajajočo poslovno prakso", čeprav se to posredovanje nanaša samo na enega potrošnika.

8. Sodišče se tudi strinja s toženko, da mora tožnica z vso dolžno poklicno skrbnostjo preveriti podatek o tem, kateri rezervni del potrošnik potrebuje, predvsem pa potrošniku ne sme dati nobene neresnične ali zavajajoče informacije, kar že zajema njeno potrebno poklicno skrbnost. Tožnica namreč napačno razume predpis v delu, ki se tiče poklicne skrbnosti podjetja. Ta pojem je izrecno omenjen v 4. in ne v 5. členu ZVPNPP. SEU 5. člen Direktive, ki je vsebinsko enak 4. členu ZVPNPP, razlaga kot temeljno pravilo Direktive, ki je izvedeno in konkretizirano z natančnejšimi določbami. Najpogostejša primera nepoštene poslovne prakse sta zavajajoče in agresivne poslovne prakse. Glede na zgradbo in sistematiko členov Direktive (ZVPNPP vsebuje enako zgradbo in sistematiko), SEU ugotavlja, da v primeru, če so podane okoliščine, v katerih je praksa zavajajoča (6. člen Direktive), ni potrebno posebej preverjati, ali je izpolnjen tudi pogoj, da mora biti poslovna praksa v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti, določene v 5. členu Direktive. Če poslovna praksa izpolnjuje vsa merila iz člena 6 (1) Direktive, da bi se opredelila kot zavajajoča v razmerju do potrošnika, sodišču, ki odloča, ni treba preveriti, ali je taka praksa tudi v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti na podlagi člena 5 (2)(a) iste Direktive, da bi se lahko veljavno štela za nepošteno in zato prepovedano na podlagi člena 5(1) Direktive.2 Upoštevaje dejstvo, da gre za prenos Direktive v ZVPNPP, je torej predpis potrebno razlagati tako, da je v 4. členu ZVPNPP predpisana tkim. "generalna klavzula", medtem ko so posamična možna dejanja nepoštene poslovne prakse podrobneje našteta v 5., 6. in naslednjih členih ZVPNPP. V izreku izpodbijane odločbe opisano dejanje izpolnjuje vse znake zavajajoče poslovne prakse, kot je definirana v 5. členu ZVPNPP, zato glede na opisano razlago Direktive, katere določbe pa so prenesene v ZVPNPP, zahtev poklicne skrbnosti po 4. členu ZVPNPP ni potrebno posebej ugotavljati.

9. Nadalje tožnica toženki očita, da ni ugotovila, da so bili potrošniki dejansko oškodovani, kar pa po mnenju sodišča s stališča 5. člena ZVPNPP ni relevantna okoliščina. Pri razlagi te določbe je pomembno zgolj to, ali je praksa taka, da lahko zaradi nje potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel, pri čemer niti ni potrebno, da gre za sklenitev pogodbe. Odločitev o poslu zajema vsako odločitev, ki je v neposredni zvezi z odločitvijo o nakupu ali nenakupu proizvoda.3

10. Vendar pa sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe in iz upravnega spisa ne izhaja, da je toženka pravno relevantno dejansko stanje ugotovila popolno in resnično, v ta namen pa tudi ni izvajala s strani tožnice predlaganih dokazov. Poleg tega si razlogi izpodbijane odločbe o tem nasprotujejo, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

11. Iz že omenjenih sodb SEU izhaja, na to pa pravilno opozarjata tudi obe stranki, da je za ugotovitev, ali je tožnica izvajala očitano zavajajočo poslovno prakso, bistveno, ali je potrošniku pred nakupom zagotavljala, da ima ustrezen del, ki dejansko ni bil ustrezen tj. tak, po katerem je potrošnik povpraševal. To dejstvo pa je med strankama sporno. Prvostopenjski organ trdi, da je tako ravnanje razvidno iz zapisnika in navedenih posameznih primerov. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil ta zapisnik sestavljen v prostorih inšpektorata, brez navzočnosti zavezanca, tako da je inšpektor povzemal podatke iz enajstih zadev, ki so se vodile pri inšpektoratu na podlagi prijav potrošnikov. Ta zapisnik je bil nato poslan v izjavo tožnici, ki je nanj dala pripombe. V njih opisuje obseg in način svojega poslovanja, za katerega trdi, da je v veliki meri odvisen od tega, ali so potrošnikove informacije o potrebnem rezervnem delu pravilne. Zanika, da bi potrošnikom zagotavljala, da je katerikoli del ustrezen, in poda pojasnila za vseh enajst primerov, v katerih so potrošniki uveljavljali sankcije iz naslova stvarnih napak. Predlaga tudi izvedbo dokazov, med drugim zaslišanje direktorja in dveh prič. Prvostopenjski organ teh dokazov ni izvedel. 12. Sodišče glede na to ugotavlja, da je nedvomno izkazano zgolj to, da so potrošniki kupljene stvari reklamirali in da je tožnica njihove zahtevke obravnavala kot zahtevke iz naslova stvarne napake, ker kupljena stvar ni imela običajnih lastnosti. Ni pa dokazano, da naj bi tožnica potrošniku pred odločitvijo o nakupu zagotovila, da ima ustrezen rezervni del (čeprav to že tedaj ni bil) in da je bila ta informacija taka, da bi lahko povzročila njihovo odločitev za nakup. Ta dejstva tudi ne izhajajo iz večine opisov, ki jih po posameznih številkah inšpekcijskih spisov opisuje prvostopenjski organ. Tako na primer pod zadevo št. 061-1055/2015 navaja, da je zavezanka potrošniku dvakrat izročila neustrezen menjalnik za vozilo Peugeot, zahtevku za vračilo kupnine pa je tožnica ugodila šele po posredovanju TIRS. Iz teh ugotovitev ne izhaja komunikacija pred nakupom tj., da je tožnica potrošnici pred nakupom zagotovila, da ima zanjo ustrezen del, pri čemer je seveda relevantno tudi, po kakšnem delu je potrošnica sploh povpraševala in kakšne podatke s tem v zvezi je dala tožniku. Nadalje se pod zadevo 900-2176/2016 navaja, da je tožnica potrošniku prodala neustrezno Bosh črpalko in šobe za vozilo Opel Vectra, pri vračilu pa je namesto kupnine prejela dobropis in ji je bila šele po posredovanju TIRS vrnjena kupnina. Tudi v tem primeru ni ugotovljeno, kako je potekala komunikacija tj., o čem je potrošnik povpraševal pri tožnici in kaj mu je odgovarjala. To velja tudi za vse ostale opise z izjemo opisa v zadevi št. 900-1225/2016, v kateri je navedeno, da je potrošnica že ob nakupu trdila, da del ni pravi, pri tožnici zaposleni delavci pa so jo prepričali drugače, pri čemer pa, kot je bilo že navedeno, toženka ni izvajala dokazov, s katerimi tožnica dokazuje drugače. 13. Glede na to je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvostopenjsko odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, v katerem naj upošteva napotke sodišča iz te sodbe. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Pravo dejansko stanje bo potrebno ugotavljati v upravnem postopku.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Zadeve Yvone van Duyn C 41/74, Tulio Ratti C 148/78, M.H. Marshall 152/84 in druge 2 Glej C-435/11 z dne 19. 9. 2013, zadeva CHS Tour Services GmbH 3 Glej C-281/12 z dne 19. 12. 2013, zadeva Trento Sviluppo srl