Jedro

Odločitev o vpisu in izbrisu iz imenika odvetniških pripravnikov je upravna odločitev, zoper katero ni pritožbe, ima pa stranka pravico do upravnega spora na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Sodišče je tožbi ugodilo, ker ima izpodbijana odločba tako bistvene pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti njene zakonitosti razen z vidika nezadostnosti obrazložite.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Odvetniške Zbornice Slovenije št. 1556/10 z dne 28. 10. 2010 odpravi in se zadeva vrne Odvetniški Zbornici Slovenije v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Predsednik Odvetniške zbornice Slovenije je skladno z 8. točko 32. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in na podlagi pooblastila upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 24. 10. 2006 ter v zvezi z obvestilom odvetnice A.A. z dne 28. 10. 2010 o prenehanju opravljanja odvetniške pripravniške prakse, odločil, da se B.B. z dnem 12. 6. 2010 izbriše iz imenika odvetniških pripravnikov Odvetniške zbornice Slovenije zaradi prenehanja opravljanja odvetniške pripravniške prakse.

Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave odločbe. V tožbi pravi, da je dne 4. 9. 2009 z odvetnico A.A. iz Maribora sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pripravnika v odvetniški pisarni za nedoločen čas s pričetkom dela istega dne. Tožena stranka ga je dne 11. 9. 2009 vpisala v imenik odvetniških pripravnikov in mu dne 22. 9. 2009 izdala izkaznico odvetniških pripravnikov št. ... Dne 16. 6. 2010 je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi s strani delodajalca, tožnik pa je prejeto izredno odpoved delovnega razmerja napadel s tožbo, v kateri med drugim terja ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi delovnega razmerja ter ugotovitev, da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med njim in odvetnico A.A. z dne 4. 9. 2009 ni prenehalo dne 12. 6. 2010, temveč šele z dnem izdaje prvostopne odločitve v predmetni individualno delovni zadevi. Predmetni individualni delovni spor teče pred Delovnim sodiščem Maribor pod opr. št. Pd 397/2010. Tožnik je toženo stranko o tem obvestil dne 7. 7. 2010, tožena stranka pa ga je dne 12. 7. 2010 pozvala k predložitvi listin, iz katerih bi izhajalo, da še zmeraj izpolnjuje pogoje za opravljanje odvetniškega pripravništva. Tožnik je nadalje dne 19. 7. 2010 toženi stranki še sporočil vsebino tožbenega zahtevka ter izrazil stališče, da še zmeraj izpolnjuje pogoje za opravljanje odvetniškega pripravništva ter toženo stranko pozval, da ga ohrani v evidenci odvetniških pripravnikov. Dodatnih listin tožnik ni prilagal, saj se okoliščine v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za opravljanje odvetniškega pripravništva, razen v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, od njegovega vpisa v imenik odvetniških pripravnikov dne 11. 9. 2009, niso v ničemer spremenile. Tožena stranka je vsemu navkljub izdala odločbo. Predlaga zaslišanje tožnika. Meni, da je odločba nezakonita.

Določilo 45. člena ZOdv v zvezi z 31. čl. ZOdv za postopek odločanja o vpisu in izbrisu iz evidence odvetniških pripravnikov predvideva uporabo določil upravnega postopka. V prvi vrsti je napadena odločba izdana v nasprotju z določili ZOdv. Razlogov za izbris tožnika iz evidence odvetniških pripravnikov namreč ni bilo. ZOdv v 49. členu taksativno našteva primere, ko se odvetniški pripravnik izbriše iz imenika odvetniških pripravnikov, med njimi pa ni prenehanja opravljanja odvetniške pripravniške prakse same po sebi. Že zaradi navedenega je napadena odločba nezakonita. Nadalje pa je tožena stranka pri izdaji napadene odločbe zagrešila absolutni bistveni kršitvi določil upravnega postopka iz 3. in 7. tč. 2. odst. 237. čl. ZUP, ki že sami po sebi prinašata nezakonitost napadene odločbe. Tožena stranka tožnika uvodoma sploh ni obvestila o dejstvu, da namerava izpeljati postopek izbrisa iz imenika odvetniških pripravnikov. Tako tožnik vse do prejema napadene odločbe za tek tega postopka ni vedel, tako je bil v celoti prikrajšan za možnost sodelovanja v tem postopku in se tako tudi ni imel možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo napadene odločbe. Glede na dejstvo, da ZOdv ne predvideva golega dejstva prenehanja opravljanja odvetniške prakse kot razloga za izbris odvetniškega pripravnika iz imenika odvetniških pripravnikov, bi tožena stranka vsekakor morala izpeljati ugotovitveni postopek po 145. čl. ZUP in s tem tožniku zagotoviti pravico do izjave v postopku. Opustitev takega ravnanja, ne predstavlja zgolj očitane absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka iz 3. tč. 2. odst. 237. čl. ZUP in ZOdv, temveč posega tudi v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave.

Nadalje je toženi stranki pri izdaji napadene odločitve izpadla tudi obrazložitev odločbe skupaj s pravnim poukom. Gola navedba v izreku, da se tožnik izbriše iz imenika odvetniških pripravnikov Odvetniške zbornice Slovenije zaradi prenehanja opravljanja odvetniške pripravniške prakse ne more zadostiti kriteriju obrazloženosti odločbe. Odločbe tožene stranke se zaradi navedenega sploh ne da preizkusiti, s čemer je podana tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 237. čl. ZUP, ki prav tako že sama po sebi prinaša nezakonitost napadene odločbe. Končno pa predmetna odločba tožniku tudi ni bila vročena v skladu z določili ZUP, tožena stranka je napadeno odločitev tožniku posredovala kar po navadni pošti na naslov njegovega stalnega prebivališča, tožnik jo je tako po svojih starših prejel šele dne 19. 11. 2010. Predlaga odpravo odločbe in da sodišče odloči, da je Odvetniška zbornica Slovenije dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožnika ponovno vpisati v njen imenik odvetniških pripravnikov ter mu povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ko je tožeča stranka toženo stranko dne 7. 7. 2010 obvestila, da ji je dne 12. 6. 2010 prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi s strani delodajalca, je tožena stranka tožečo stranko dne 12. 7. 2010 pozvala k predložitvi listin, iz katerih bi izhajalo, da še zmeraj izpolnjuje pogoje za opravljanje odvetniškega pripravništva. Ker tožeča stranka zahtevanih listin ni posredovala, jo je tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje odvetniškega pripravništva z odločbo št. 1556/10 z dne 28. 10. 2010 izbrisala iz imenika odvetniških pripravnikov z dnem 12. 6. 2010, ki sovpada z dnem prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri delodajalcu oziroma z dnem prenehanja opravljanja odvetniške pripravniške prakse. Sklicuje se na 2. in 5. odstavek 45. člena ZOdv, 2. tč. 1. odst. 49. člena ZOdv. Iz navedenih določb ZOdv izhaja, da je eden izmed poglavitnih pogojev za opravljanje odvetniškega pripravništva sklenjena pogodba o zaposlitvi, zaradi česar je tožena stranka pravilno izdala izpodbijano odločbo, saj tožeča stranka ni bila več zaposlena pri delodajalcu in ni več opravljala odvetniške pripravniške prakse, ki je konstitutivni element za vpis v imenik odvetniških pripravnikov. Pripravniška praksa mora biti dejanska in ne fiktivna, saj se pripravnik šele uči in usposablja za svoj poklic, zaradi česa reintegracijski zahtevek pri odvetniški pripravniški praksi kot pri delovnih razmerjih ni mogoč. Zaradi navedenega tožeča stranka napačno zatrjuje, da v kolikor bo uspela s tožbo na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi delovnega razmerja, da ji bo šla tudi pravica do vpisa v imenik odvetniških pripravnikov tudi za čas od izdaje izpodbijane odločbe do izdaje prvostopenjske sodbe Delovnega sodišča v Mariboru. Zaradi navedenega tožeča stranka nepravilno navaja, da 49. člen ZOdv ne določa kot razlog za izbris iz imenika odvetniških pripravnikov prenehanje odvetniške pripravniške prakse, saj je ta razlog vsebovan v 2. tč. 1. odst. 49. čl. ZOdv. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko predvsem zaradi napačnega prepričanja, da je vpis v imenik odvetniških pripravnikov eden izmed pogojev za pristop k pravniškemu državnemu izpitu (v nadaljevanju PDI). Navedeno izhaja iz elektronskega sporočila tožeče stranke, ki je naslovljen na toženo stranko dne 19. 7. 2010, v katerem navaja, da vljudno prosi, da jo tožena stranka hrani v evidenci odvetniških pripravnikov, saj je to pravica iz njenega delovnega razmerja in ji je tudi zelo pomembna za opravljanje pravosodnega izpita. Vpis v imenik odvetniških pripravnikov zagotavlja pripravniku pravico do zastopanja strank odvetnika, pri katerem je zaposlen, pred okrajnim sodiščem, ne predstavlja pa enega izmed pogojev za pristop k PDI. Iz priloženih listin (informacije za kandidate, ki so ali niso opravljali pripravništvo na sodišču), katerih vsebina je objavljena na spletni strani Ministrstva za pravosodje, Center za izobraževanje, ne izhaja, da je pogoj za pristop k PDI vpis v imenik odvetniških pripravnikov, temveč med drugim zgolj potrdilo delodajalca (sedma alineja za nesodniške oz. deveta alineja za sodniške pripravnike), iz katerega so razvidni osebni podatki kandidata, obdobje zaposlitve ter kratek opis del in nalog, iz katerega bo razvidno, da je bil kandidat zaposlen kot univ. dipl. pravnik na pravnih delih in nalogah. Tožena stranka ni bila dolžna izvesti ugotovitvenega postopka po 145. čl. ZUP, prav tako pa je na podlagi 1. tč. 1. odst. 144. člena ZUP lahko takoj odločila o zadevi in ji ni bilo potrebno zaslišati tožene stranke. Za vpis v imenik odvetniških pripravnikov je sklenjena pogodba o zaposlitvi odvetniškega pripravnika z odvetnikom in z njo povezano dejansko opravljanje pripravniške prakse zakonski pogoj, zaradi česa pripravniku, ki nima več sklenjene pogodbe o zaposlitvi z odvetnikom, preneha pravica do vpisa v imenik odvetniških pripravnikov po samem zakonu z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zaradi česa je odločba o izbrisu iz imenika odvetniških pripravnikov le deklaratorne narave. Tožeča stranka nadalje navaja, da ji izpodbijana odločba tožene stranke ni bila vročena v skladu z določili ZUP, vendar kot izhaja iz samih navedb tožeče stranke je izpodbijano odločbo kljub nepravilni vročitvi prejela, bila seznanjena z njeno vsebino in zanjo niso nastale nobene neugodne posledice. Vpis v imenik odvetniških pripravnikov ni eden izmed pogojev za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, zaradi česa tožeča stranka tudi v primeru uspeha pred naslovnim sodiščem svoje pravne koristi (pridobitev pogojev za pristop k PDI), zaradi katere je vložila tožbo, ne bi dosegla, zaradi česar tožeča stranka naslovnemu sodišču primarno predlaga, da tožbeni zahtevek zavrže. V kolikor naslovno sodišče ne bo sledilo zgoraj navedenemu predlogu tožene stranke, pa tožena stranka podrejeno predlaga, da tožbo ko neutemeljeno zavrne, saj kot izhaja iz II. točke predmetne vloge, je bistveni pogoj za vpis v imenik v odvetniških pripravnikov dejansko opravljanje odvetniške pripravniške prakse in ker tožeča stranka v času postopka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pred delovnim sodiščem prakse pri prejšnjem delodajalcu ne opravlja, ji ne gre pravica za vpis v imenik odvetniških pripravnikov za čas od izdaje izpodbijane odločbe do izdaje prvostopenjske sodbe delovnega sodišča tudi v primeru uspeha tožbenega zahtevka pred delovnim sodiščem. Zaradi navedenega je tožbeni zahtevek neutemeljen in tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Izbris pripravnika iz imenika odvetniških pripravnikov je izrecno omenjen in delno urejen v določilu 49. člena ZOdv in za obravnavani primer sta relevantni 1. in 2. točka 1. odstavka 49. člena ZOdv. Izrecno sicer zakonodajalec ni določil, da o izbrisu iz imenika pristojni organ odloči z odločbo v upravnem postopku, vendar pa je zakonodajalec izrecno določil, da o vpisu v imenik odvetniških pripravnikov odloča organ iz 2. odstavka 31. člena ZOdv; slednje določilo pa pravi, da o vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ, določen s statutom Odvetniške zbornice Slovenije v upravnem postopku. Iz tega dovolj določno izhaja, da je odločitev o vpisu in izbrisu iz imenika odvetniških pripravnikov upravna odločitev, zoper katere ni pritožbe (3. odstavek 31. člena ZOdv), ima pa stranka pravico do upravnega spora na podlagi 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni lsit RS, št. 105/2006, 62/2010).

Sodišče je tožbi tožnika ugodilo, ker ima izpodbijana odločba tako bistvene pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti njene zakonitosti razen z vidika nezadostnosti obrazložitve. Po določbi 214. člena ZUP mora namreč obrazložitev odločbe obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), kajti brez tega niti ni mogoče presoditi, ali ima odločba zadosti ugotovljeno relevantno dejansko stanje (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in zadostne razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijani akt nima nobene zakonske določbe v obrazložitvi ali v uvodu odločbe, ampak omenja zgolj določbo 8. točke 32. člena Statuta Odvetniške Zbornice Slovenije, iz ustaljene upravno-sodne prakse pa izhaja, da organ ne more bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta odpraviti z dopolnitvijo obrazložitve v odgovoru na tožbo. Glede uporabe določbe 8. točke 32. člena Statuta OZS sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec dal pooblastilo toženi s stranki, da z notranjimi pravili določi, kateri organ je pristojen za izdajo odločbe o izbrisu iz imenika odvetniških pripravnikov (2. odstavek 31. člena ZOdv v zvezi z 4. odstavkom 45. člena ZOdv). Statut OZS sicer izrecno določa, da je za izbris iz imenika odvetniških pripravnikov pristojen upravni odbor OZS (9. točka 28. člena) in da kadar upravni odbor obravnava vprašanja, ki se nanašajo na položaj odvetniških pripravnikov, predsednik zbornice povabi na sejo predstavnika zbora odvetniških pripravnikov (30. člen Statuta OZS). Vendar pa 31. točka 28. člena Statuta OZS pravi, da upravni odbor opravlja tudi druge naloge določene s Statutom, in da predsednik zbornice, ki je izdal izpodbijani akt, poleg zadev, ki so taksativno naštete v 1 do 7 točki 1. odstavka 32. člena Statuta OZS, opravlja tudi druge naloge, za katere ga pooblasti upravni odbor (8. točka 1. odstavka 32. člena Statuta OZS). Zato sodišče ob upoštevanju dejstva, da zakonodajalec ni določil, kateri organ OZS je pristojne za izdajo odločbe o izbrisu, ampak je to prepustil notranji ureditvi OZS, sodišče, ki je vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) ne vidi nezakonitosti v tem, da je izpodbijano odločbo izdal predsednik OZS po pooblastilu upravnega odbora.

Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka in upoštevanja temeljnih procesnih jamstev v upravnem postopku pa sodišče pripominja, da je pomen možnosti, da se stranka pred morebitno izdajo odločbe o izbrisu iz imenika seznani s ključnimi dejstvi in okoliščinami (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), ki so pomembni za odločitev, in se o tem izjavi (v smislu 1. in 2. točke 1. odstavka 49. člena ZOdv), vezan tudi na to, da ima po ZOdv tožena stranka odgovornost za zagotavljanje odvetniškega pripravništva (1. odstavek 46. člena ZOdv). Kajti v primeru, če si odvetniški kandidat ne zagotovi sam opravljanja prakse v odvetniški pisarni, mu zbornica najkasneje v 3-eh mesecih od pravnomočnosti odločbe o vpisu v imenik zagotovi pripravniško mesto pri odvetniku ali v odvetniški družbi. Poleg tega pa tudi iz določbe 5. odstavka 45. člena ZOdv izhaja, da dejansko opravljanje dela in sklenjena pogodba o zaposlitvi nista konstitutiven pogoj za vpis v imenik odvetniških pripravnikov, saj je vpis dovoljen že, če kandidat predloži izjavo, da bo kot odvetniški pripravnik zaposlen v odvetniški pisarni. V dejanskih okoliščinah konkretnega primera, ki med strankama niso sporne, je torej treba v ugotovitvenem postopku razjasniti, ali tožnik izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, ali ne (2. točka 1. odstavka 49. člena ZOdv).

Ker je tožena stranka kršila procesno določbo 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. in 5. točko istega člena, je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (37. člen ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Toženec pa v takem primeru ni upravičen do povrnitve stroškov postopka. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Zato je sodišče glede stroškovnih zahtevkov obeh strank v drugi točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.