Jedro

Preverjanje in ocenjevanje znanja pri posameznem predmetu mature na podlagi strokovnega znanja in navodil za ocenjevanje je strokovno opravilo in ne izvrševanje uradnih nalog, ocenjevalec pa ne uradna oseba.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenko iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e, da je kot uradna oseba, in sicer kot ocenjevalka pisnega dela poklicne mature pri predmetu madžarščine, imenovana s sklepom Šolske maturitetne komisije na podlagi Pravilnika o poklicni maturi (Ur. l. RS 44/2008), dne 12. 6. 2009 na srednji šoli dala vpisati v uradno listino lažne podatke na ta način, da je po predhodno poslanem sporočilu, v katerem je S. K. sporočila, da naj pride v šolo in prinese s seboj kemični svinčnik, s katerim je pisala maturitetno nalogo, le-tej na vpogled predložila rešitve in izpitno polo iz predmeta madžarščine in ji narekovala pravilne odgovore, tako da je S. K. po njenem nareku v svojih že oddanih izpitnih polah iz predmeta madžarščine pri posameznih vprašanjih pod številko 1a, 2a, 2b, 9a, 11a, 13, 15, 16a, 16b in 17 vpisala oz. dopisala pravilne odgovore ter s tem po njenem nareku in navodilih v uradno listino, izdano s strani Državnega izpitnega centra, vpisala lažne podatke, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo K 12957/2010 obsojeno A. D. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne stori novega kaznivega dejanja. Z navedeno sodbo je sodišče zavrnilo obtožbo zoper obsojenko zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 12957/2010 pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenke zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da lahko kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 stori le uradna oseba, ki vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka. Uradne osebe so določene v prvem odstavku 99. člena KZ-1 in med njimi ni najti profesorja ali učitelja, ki sodeluje pri maturi, zato obsojenka dejanja ni storila kot uradna oseba. Prav tako je obsojenka učenki S. K. zgolj narekovala pravilne odgovore, vpisala pa jih je učenka sama, zato bi kaznivo dejanje lahko storila le učenka, obsojenka pa samostojnega kaznivega dejanja ni storila. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 oprosti.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke sta na navedene očitke odgovorili že sodišči prve in druge stopnje, ki sta pojasnili, da je v skladu z zakonom ter ustaljeno sodno prakso uradna oseba tudi učitelj, kadar opravlja posamezne uradne naloge. Sodbi sodišča prve in druge stopnje pa imata pravilne razloge tudi o tem, zakaj je obsojenka ravnala kot posredna storilka.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila obsojenka s sklepom Šolske maturitetne komisije srednje šole z dne 23. 4. 2009 na podlagi Pravilnika o poklicni maturi (v nadaljevanju Pravilnik) imenovana v šolsko izpitno komisijo za spomladanski rok poklicne mature 2009 kot ena od dveh ocenjevalk pisne naloge iz predmeta madžarščine za dijakinjo S. K. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je obsojenka očitano ji kaznivo dejanje storila, ko je v skladu z določili 31. člena Zakona o maturi (v nadaljevanju ZMat) ter 16. člena in XI. poglavja Pravilnika ocenjevala izpitno polo, in sicer tako, da je po predhodno poslanem sporočilu, v katerem je S. K. sporočila, da naj pride v šolo in prinese s seboj kemični svinčnik, s katerim je pisala maturitetno nalogo, le-tej na vpogled predložila rešitve in izpitno polo iz predmeta madžarščine in ji narekovala pravilne odgovore, tako da je S. K. po njenem nareku v svojih že oddanih izpitnih polah pri nekaterih vprašanjih vpisala oziroma dopisala pravilne odgovore. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenka navedeno dejanje izvršila kot uradna oseba v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 ter da je izpitna pola uradna listina, saj jo izdaja Državni izpitni center, z njo pa se dokazuje znanje kandidata pri predmetu. Navedenim zaključkom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

6. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. V 1. in 2. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 so kot uradne osebe posebej navedene osebe, ki takšno funkcijo opravljajo v predstavniških organih in organih pravosodja, medtem ko skladno s 6., 7. in 8. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1 za uradno osebo velja tudi oseba, ki uradne naloge opravlja pri tujem državnem organu, mednarodnem sodišču ali mednarodni javni organizaciji, ki ji daje položaj javne osebe. Poleg navedenih oseb je uradna oseba v smislu KZ-1 tudi oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpis ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži (4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1). Gre za osebo, ki sicer nima statusa uradne osebe, saj ne opravlja uradnih nalog pri državnem organu, pač pa v določenih primerih, na podlagi pooblastila, ki izhaja iz zakona, opravlja uradne naloge, ki jih sicer opravlja uradna oseba. Tedaj tudi ta oseba izjemoma velja za uradno osebo, vendar le v okviru opravljanja navedenih nalog.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve in druge stopnje, da je obsojenka, kot ena od dveh ocenjevalk, ocenjevala uspeh pisnega dela mature dijakinje S. K. iz predmeta madžarščine na podlagi sklepa šolske maturitetne komisije ter da je bil navedeni sklep izdan po določbah 15. člena Pravilnika, na podlagi 17. člena ZMat. Navedeno pa še ne pomeni, da je bila s tem obsojenka pooblaščena za opravo uradne naloge v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. 8. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 146/1998 z dne 29. 8. 2002 zavzelo stališče, da bi učitelj lahko imel lastnost uradne osebe le, kadar bi npr. izdajal spričevala, diplome in morebitne druge listine. Navedenih pooblastil pa v obravnavanem primeru obsojenka ni imela. Naloga obsojenke ni bila niti ugotavljanje splošnega uspeha kandidatke na maturi (12. člen Pravilnika) niti izdaja maturitetnega spričevala (62. člen Pravilnika ter 44. člen ZMat). Kot ena izmed dveh ocenjevalk je bila obsojenka pooblaščena zgolj za oceno pisnega dela mature za posamezni predmet, in sicer na podlagi svojega strokovnega znanja ter navodil za ocenjevanje (55. člen Pravilnika). Preverjanje in ocenjevanje znanja kandidata pri posameznem predmetu je strokovno opravilo in ne izvrševanje uradnih nalog oziroma akt oblastvene narave. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v odločbi I Ips 197/2006 z dne 28. 9. 2006, ko je presojalo, ali je mogoče pripisati status uradne osebe izpraševalki v izpitni komisiji v okviru zaključnega izpita. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče ocenilo, da bi uradno dejanje lahko pomenila zgolj izdaja zaključnega spričevala, ni pa mogoče statusa uradne osebe razširiti na čas izpraševanja v komisiji.

9. Glede na navedeno je potrebno pritrditi vlagatelju zahteve, da obsojenka ni imela statusa uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, saj očitanega ji dejanja ni izvršila v okviru opravljanja uradnih nalog. Razlaga, ki bi ocenjevanje pisnega dela mature pri posameznem predmetu opredelila kot „uradno nalogo“, bi pomenila nedovoljeno širjenje zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).

C.

10. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da dejanje, kot se očita obsojenki, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ker v izreku opisano dejanje ne izpolnjuje niti zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče skladno s 1. točko 358. člena ZKP obsojenko obtožbe oprostilo, ne da bi presojalo ostale v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve.

11. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno odločiti, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka, in sicer potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun (prvi odstavek 96. člena ter 98. a člen ZKP).