Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 2141/2001

ECLI:SI:VDSS:2002:VDS.PDP.2141.2001 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

razporeditev delavcev
Višje delovno in socialno sodišče
19. september 2002
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravna podlaga za razporejanje izhaja iz 2. odst. 17. čl. ZTPDR, ki določa, da je delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Nujne potrebe niso obstajale. Tožena stranka se je sklicevala na reorganizacijo svojega dela, vendar je sodišče ugotovilo, da je bil ta inštitut zlorabljen, saj nista bila dokazana nujnost in potreba za prerazporeditev, obenem pa je tožena stranka pomešala postopek razporeditve in druge postopke, ki jih ima delodajalec, če ugotovi, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del. Inštitut razporeditve ni namenjen reševanju medsebojnih odnosov, lahko je le posledica nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke z dne 14.6.2000 in 1.7.2000 o razporeditvi tožnice na dela in naloge višjega samostojnega referenta III in ta sklepa razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnico razporedi na prejšnja dela in naloge višjega samostojnega referenta IV-1824, v organizacijski enoti služba za zavarovalno pravne zadeve - 3050 in jo razvrsti v VIII. zahtevnostno skupino ter plačilni razred s koeficientom 5.50 ter ji obračuna in izplača prikrajšanje pri plači med dejansko izplačano plačo po koeficientu 3.70 in plačo po koeficientu 5.50 tako, da ji od 1.7.2000 za vsak mesec izplača bruto razliko v znesku 182.982,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake plače od 18. v mesecu dalje, vse v 8 dneh. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 8.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2001 do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev tožničinega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je bila tožnica pravilno razporejena, saj ni več opravljala del in nalog v istem obsegu kot prej, pred reorganizacijo družbe. Pomembno je, da še naprej opravlja dela, za katera je potrebna njena izobrazba. Izdeluje pisne vloge za sodišče v posameznih zadevah za ostale delavce pravne službe, ki so tudi pooblaščeni za zastopanje. Glede na manj zahtevno in manj odgovorno delo je jasno, da je tudi njena plača nekoliko nižja. Razporejena je bila na podlagi sklepa predsednika uprave in na predlog izvršilnega direktorja, brez odvzema pooblastil, saj le-teh ni nikoli imela za celoten obseg njenega dela, temveč so se tako kot drugim pravnikom v pravni službi pooblastila dodeljevala po posameznih zadevah. Delodajalec lahko razporedi delavca na delovno mesto, kjer je ta nujno potreben in če s tem ne krši zakona in kolektivne pogodbe, kar v tem primeru ni bilo podano. Nepravilno je dajati nekakšno potuho tistemu, ki je bil pravilno razporejen in s tem delodajalcu popolnoma onemogočiti organizacijo dela in s tem vpliv na učinkovitost sistema delniške družbe. Gre za kapitalsko družbo, ki na tržišču nastopa po pravilih trga in ima pravico organizirati svoje delo z obstoječimi kadrovskimi kapacitetami tako, da kar najbolj izkoristi svoje kadre ter zagotovi učinkovitost svojih služb, v tem primeru pravne službe. Navajanja o šikaniranju so neresna in zavajajoča, sama razporeditev tožnice pa ni bila posledica preizkušanja znanja ali celo disciplinskih postopkov, kot to želi prikazati tožnica, temveč je bila izvedena zato, ker je bil potreben strokovni delavec za obdelavo vlog. Tožnica ni bila potrebna za zastopanje, temveč za drugo delo in prerazporejena predvsem zaradi racionalne izrabe kadrov, torej v skladu s 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Glede na to je očitno, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo navedeno določbo in preveč nekritično sledilo pavšalnim navedbam tožnice o nekakšnem šikaniranju in postopkih zoper njo. V odgovoru na tožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da je 5 let samostojno opravljala svoje delo in da ji ni bilo v nobenem postopku dokazano, da je s svojim delom in obnašanjem toženi stranki povzročala škodo. Zatrjevanja tožene stranke, da je bila njena razporeditev opravljena kot posledica nujnih potreb delovnega procesa, so ostala pavšalna in nedokazana. Delodajalec lahko opravlja razporeditve z namenom učinkovitejšega in smotrnejšega opravljanja delovnih nalog, vendar pa je nelogično, da lahko pravniki brez pravosodnega izpita, s kratkimi delovnimi izkušnjami, brez omejitve pooblastil samostojno zastopajo in podpisujejo vloge za sodišče, tožnica pa tega ne sme početi. Tožena stranka je podala tudi odgovor na tožničin odgovor, v katerem ponavlja, da tožnici ni kršila nobene pravice iz delovnega razmerja, da je njeno delo pravilno ovrednoteno in da je ves čas ravnala pravilno in zakonito. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za razporejanje v konkretnem primeru izhaja iz 2. odst. 17. čl. ZTPDR, ki določa, da je delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. V konkretnem primeru ni bilo spora o tem, da delovno mesto, na katerega je bila tožnica razporejena, ne bi ustrezalo stopnji njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, temveč ali so bile za razporeditev podane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nujne potrebe niso obstajale, v zvezi s tem pa se je tudi pravilno oprlo na izvedene dokaze. Tožena stranka se je sicer sklicevala na reorganizacijo svojega dela, vendar je sodišče ugotovilo, da je bil ta inštitut zlorabljen, saj nista bila dokazana njegova nujnost in potreba, obenem pa je tožena stranka pomešala postopek razporeditve in druge postopke, ki jih ima delodajalec na voljo v primeru, če ugotovi, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katerem je razporejen. Pritožba tožene stranke sicer nasprotuje takšnim zaključkom sodišča prve stopnje, vendar zato ne navaja konkretnih razlogov in ne ponuja konkretnih dokazov o nasprotnem - nujnosti prerazporeditve zaradi potreb delovnega procesa in organizacije dela oz. racionalne izrabe kadrov. Tožena stranka niti ni opredelila določno tega, kako je ali bi nova organizacija dela pripomogla k racionalnosti dela pravne službe, zgolj splošnih trditev o tem pa ni mogoče upoštevati. To zlasti postane jasno tudi z upoštevanjem izvedenih dokazov, med njimi zlasti predloga direktorja pravne službe A.A. z dne 30.5.2000 za spremembo opisa delovnih nalog tožnice. Iz tega dopisa namreč izhaja, da je tožnica "po reorganizaciji v družbi sedaj razporejena z istim opisom del in nalog ter enako razvrstitvijo v plačilni razred na dela in naloge v pravno službo družbe", da v letu 2000 ne opravlja del in nalog v istem obsegu kot pred reorganizacijo družbe, in predlog, da se za delavko spremeni opis njenih nalog tako, da se prilagodi opravilom, ki jih dejansko izvaja. Gre za predlog direktorja pravne službe, ki pa se sklicuje že na situacijo po reorganizaciji v družbi (z navedbo, da je po reorganizaciji tožnica sedaj zaposlena na ista dela in naloge), torej ne tega, da bi šlo za predlog že v postopku spremembe in prilagajanje delovnega procesa ali organizacije. Iz navedenega predloga tudi izhaja, da je njegov namen le za tožnico spremeniti njen opis delovnih nalog, torej je šlo le za kasneje izvedeno spremembo, ki je zadevala konkretno le tožnico kot osebo. Na to kaže tudi izpoved A.A. glede informacij o tožničinem slabem delu, zamujanju rokov, itd., tožena stranka pa sicer ostalih navedb o nujnih potrebah delovnega procesa in organizacije ni konkretizirala, prav tako pa to tudi ne izhaja iz izpovedi zaslišanih prič. Zlasti iz izpovedi S. Č. in A.A. je tudi mogoče potegniti zaključka, da je tožena stranka z razporeditvijo poskušala urejati druge odnose s tožnico. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izpodbijana razporeditev v ta namen ni bila pravilno izvedena in da inštitut razporeditve ni namenjen reševanju medsebojnih odnosov, temveč je glede na pozitivno ureditev lahko le posledica nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi izpodbijanih odločb pravilna in zakonita, v posledici tega pa tudi odločitev o tem, da tožnici pripada razlika plače med prejšnjim delovnim mestom in delovnim mestom po nezakoniti razporeditvi, zaradi uspeha v postopku pa tudi stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP, v povezavi s 165. čl. ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia