Jedro

Če pritožbene navedbe o solastnini parcele niso podprte z nobenimi dokazi, pritožniki ne morejo uspeti z ugovorom o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.5.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo pritožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.1997, s katero je zavrnila pritožbo pritožnikov zoper odločbo Upravne enote K. z dne 14.11.1996, s katero je bilo izdano investitorici G.L. lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno - trgovskega objekta, ki je v gradnji, na parceli št. 367/2 k.o. K., pod pogoji, določenimi v izreku dovoljenja. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je investitorica v skladu s 53. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l.SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Ur.l.RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 - ZUN) s priloženim zemljiškoknjižnim izpiskom izkazala, da je upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor in da je predvidena lokacija v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje ... (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88, Ur.l.RS, št. 70/94, 35/95, 69/95 in 27/96), po katerem je dopusten tak poseg v prostor, kot je predmet lokacijskega dovoljenja. V obravnavanem primeru gre za legalizacijo objekta, že zgrajenega do V. gradbene faze in sicer tako, kot je določeno v lokacijski dokumentaciji. Sodišče nadalje navaja, da je tožena stranka utemeljeno pritrdila razlogom, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe podal organ prve stopnje in s katerimi je zavrnil ugovore tožeče stranke, v zvezi z dostopom do objekta po parceli št. 366 k.o. K.. Pritožniki niso lastniki parcele št. 366, po kateri bodo v skladu z lokacijskim dovoljenjem imeli dostop delavci (uvoz v kletne prostore je občina kot lastnica mejne parcele št. 369 dovolila po tej parceli) in z uporabo parc. št. 366 niso prizadete pravice in pravne koristi pritožnikov.

Pritožniki v pritožbi vztrajajo pri vseh ugovorih, ki so jih navedli v tožbi in še dodajajo, da je pot, ki je z lokacijskim dovoljenjem določena za dovoz delavcev in za parkiranje, v resnici v solastnini pritožnikov. Pot je v naravi širša, ker so pritožniki odstopili del svoje zemlje za cesto, da je ta širša in bolj primerna za motorna vozila. Mestna občina K. je sicer res lahko zemljiškoknjižni lastnik poti, vendar ta v naravi ne more služiti za dovoz, kar bo lahko dokazano z ustreznim postopkom za ugotovitev posestne meje v naravi. Pritožniki so prepričani, da bi se moral zato postopek vrniti v prvotno fazo, kjer se bo točno ugotovilo, kakšen del poti v naravi je dejansko v lasti Občine K. in kakšen del poti je dejansko v lasti pritožnikov. Prepričani so, da prvotna pot, tista, ki je dejansko v lasti Občine K., ne ustreza predpisom za dovozno pot za poslovno stanovanjski objekt investitorice. Predlagajo, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Investitorica G.L. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da je pot - parc. št. 366 v izmeri 583 m2 last Občine K., ki jo je bivšemu lastniku oz.

posestniku J.R. tudi plačala. Dejansko je v uporabi približno 466 m2 poti, ostalo je zeleni pas. Asfaltirani del je širok 2.40 m, asfalt je plačala krajevna skupnost, uporabniki so plačali le priključke. Na parceli 367/2, ki je zadnja parcela na desni ob sporni poti je zgrajen trgovski center. V času gradnje so sporno pot res občasno uporabljali za dovoz nujnega materiala, kasneje pa ne več, ker ima stavba vse vhode z nasprotne strani. Da bi se izognili sporom, so zemljišče, ki meji na sporno pot ogradili za 1.80 m visoko ograjo. Stavba ima s te strani samo zasilni izhod, ki ga uslužbenci nikoli ne uporabljajo. Zato meni, da stanovalci te ulice niso z ničemer ogroženi niti moteni, saj trgovski center nima izhoda na sporno ulico.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbenimi navedbami o solastnini poti, parc. št. 366 k.o. K., pritožniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, vendar teh navedb niso podprli z nobenimi dokazi, sicer pa v pritožbi sami navajajo, da je zemljiškoknjižni lastnik te parcele, ki je v naravi pot, Mestna občina K.. Sama trditev, da so pritožniki solastniki, na kar naj bi kazali mejniki na sredini te poti, po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev. Tudi sicer je po presoji pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče pravilno zavrnilo vse tožbene ugovore z razlogi, ki jih je izčrpno navedlo v izpodbijani sodbi in jih zato pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje nima pomislekov v uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu pritožniki ne uveljavljajo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 59/97 in 65/97 - popravek) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.