Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik utemeljeval svoj zahtevek na drugačnem dejstvenem substratu (tudi) na dejstvih, ki so nastala po pravnomočnosti sodbe V P 201/92, zato ima pritožba prav, ko opozarja, da dejanski temelj obravnavanega zahteva s sodbo V P 201/92 ni mogel biti zajet in je s tem bistveno drugačen od dejanskega temelja zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek vsebinsko presojati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sklepom) zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval od toženke sklenitev kupoprodajne pogodbe po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS 18/1991 s spremembami in dopolnitvami; SZ) in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na stanovanju v Ljubljani, ..., v drugem nadstropju, v izmeri 84,39 m2, katerega lastnik je toženka, za kupnino 3.697,78 EUR, plačljivo v roku 60 dni ob upoštevanju popusta v višini 60 % (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi tožbo, s katero je tožnik od toženke zahteval sklenitev najemne pogodbe za predmetno stanovanje za nedoločen čas proti plačilu neprofitne najemnine (II. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 807,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni mogoče slediti razlogom napadene sodbe, da je razmerje med pravdnima strankama iz pravnomočne sodbe V P 201/92 istovetno s tožbenim predlogom in podrednim zahtevkom, ki ga uveljavlja tožnik v tej pravdi. Če je sodišče odločilo, da mora tožnik izprazniti in izročiti sporno stanovanje, še ne pomeni, da tožnica ne bi smela uveljavljati pravice, ki ji gredo na podlagi zakona ali dogovora. Sicer pa sodba glede take obrazložitve nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Da je bilo pravnomočno razsojeno o dajatvenem zahtevku, ne more avtomatično pomeniti, da je bilo odločeno tudi o razmerju do pravice nakupa oziroma najema stanovanja. V pravnomočno razsojeni pravdi zaradi izpraznitve sodišče o pravici do nakupa oziroma sklenitve najemne pogodbe ni moglo odločati in je iz tega razloga tožba tožnika dopustna. Tožbeni predlog temelji na popolnoma drugem tožbenem temelju. Sodišče bi o zahtevku moralo vsebinsko odločati. Sodišče bi moralo upoštevati, da je že po pravnomočno razsojeni zadevi zaradi izpraznitve s strani tožene stranke dne 13. 4. 2006 dana obljuba, da tožnik odkupi stanovanje v kombinaciji pod ugodnimi določili stanovanjskega zakona, kar predstavlja drug temelj, ki ga ni mogoče istovetiti s pravnomočno razsojeno stvarjo. Gre za izpolnitev zakonsko predvidene kontrahirne dolžnosti. Toženka je obljubila prodajo stanovanja že po pravnomočnosti sodne in po izvršitvi odločbe v izvršilnem postopku, kar kaže na razmerje, ki izhaja iz drugega historičnega dogodka. Z napadeno sodbo je bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Drugi odstavek 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in v primeru, da ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Posledica pravnomočnosti je namreč prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

6. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče poleg v obravnavanem primeru nesporno podane subjektivne identitete zahtevka, oceniti, ali obstoji tudi objektivna identiteta le-tega. Da je mogoče šteti, da sta pravdi identični v objektivnem smislu, je v skladu z ekvivalenčno teorijo, ki jo sprejema večinska sodna praksa (1), treba upoštevati tako istovetnost tožbenega predloga, kot tudi dejansko podlago tožbenega zahtevka. Pri tem je dodati, da gre v določenih primerih za identiteto zahtevkov ne le, ko sta tožbena predloga identična, pač pa tudi, kadar je novi zahtevek v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno razsojeno tako, da utemeljenost prvega izključuje možnost, utemeljenosti drugega.(2) Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za opisano nasprotje med zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo V P 201/92 ter obravnavanim zahtevkom.

7. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Niti vsebina tožbenih predlogov niti dejstveni substrat, na katerem temeljita, ne opravičujejo takšnega zaključka. S sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 201/92 z dne 20. 10. 1993 je bila tožniku naložena izpraznitev stanovanja na C... . Iz obrazložitve sodbe V P 201/92 izhaja, da je bil razlog za takšno odločitev ničnost odločbe, s katero je bilo tožniku dodeljeno stanovanje na C..., zaradi česar ga uporablja nezakonito oziroma brez pravnega naslova. Ker je sodišče v zadevi V P 201/92 štelo, da ima toženec kljub izselitvi na stanovanju na T... še vedno stanovanjsko pravico, je na podlagi nasprotne tožbe z isto sodbo toženki naložilo izpraznitev in izročitev stanovanja na T... tožencu.

8. Z obravnavano tožbo tožnik zahteva sklenitev kupoprodajne pogodbe pod pogoji odkupa, kot jih je določal SZ, oziroma podrejeno, sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Dejstva, na katera tožnik v obravnavani zadevi opira svoj zahtevek pa so: 1) da je kljub izselitvi iz stanovanja na T..., na tem stanovanju obdržal stanovanjsko pravico, 2) da je toženka stanovanje na T..., ki bi mu ga morala izročiti, prodala, 3) da zaradi prodaje stanovanja na T... toženka za to stanovanje z njim ne more skleniti kupoprodajne oziroma najemne pogodbe po določilih SZ, kar po njegovem pomeni, da ta dolžnost bremeni toženko za stanovanje na C..., v katerem še vedno prebiva, 4) da je tako za stanovanje na T..., kot za stanovanje na C... v letu 1994 podal zahtevo za odkup, in 5) da mu je toženka v letu 2006 obljubila, da mu bo dala možnost odkupiti stanovanje na C.... pod ugodnimi pogoji SZ.

9. Iz povedanega izhaja, da tožnik v obravnavani zadevi temelji svoj zahtevek na drugačnem dejstvenem substratu in (tudi) na dejstvih, ki so nastala po pravnomočnosti sodbe V P 201/92, zato ima pritožba prav, da dejanski temelj obravnavanega zahtevka s sodbo V P 201/92 ni mogel biti zajet. Sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek vsebinsko presojati.

10. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 319. člena ZPP in zavrglo tožbo, je s tem tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep.

11. Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.

(1) Prim. odločbe VS RS sklep II Ips 813/2008, II Ips 873/2006, sklep II Ips 311/2000. (2) Prim. D. Wedam Lukić: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana: Uradni list RS in GV Založba 2005-2009, str. 166.