Jedro

Namen plačila sodne takse ni v tem, da se prepreči nastanek škode, pač pa je namen tega instituta v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku odločanja glede plačil sodnih taks se glede na določbo tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Tožena stranka pritožbenega očitka o protispisnosti ni konkretizirala, pač pa je zgolj navedla določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker na ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožnica s tem razlogom ne more uspeti.

6. Po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranko, ki je pravna oseba, oprosti plačila sodnih taks, ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oz. jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, če četrti odstavek istega člena ne določa drugače. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks iz tretjega in četrtega odstavka tega člena mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da z odlogom ali obročnim plačilom sodne takse prejemniku plačila ne nastane nikakršna škoda, zato je takso vselej dopustno plačati v obrokih. Takšno stališče je v neposrednem nasprotju z določbami prvega do tretjega in petega odstavka 11. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem še pojasnjuje, da namen plačila sodne takse tudi ni v tem, da se prepreči nastanek škode, pač pa je namen tega instituta v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Sodne takse so torej predpisane (predvsem) zaradi fiskalnih razlogov in pa za zagotavljanje procesne discipline.1 Institut oprostitve sodnih taks omogoča dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva, ni pa namenjen temu, da bi izničil enega izmed legitimnih in z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva celo zaželenih namenov sodnih taks. Vsebovani finančni riziko naj bi stranke pred opravo procesnih dejanj silil k oceni njihove možnosti za uspeh ter jih odvračal od vlaganja očitno neutemeljenih predlogov in pritožb.2 Obveznost plačila sodne takse je obveznost kot vse druge. Obveznosti pa je treba izpolniti v dogovorjenem oz. kot v tem primeru predpisanem roku in na dogovorjen oz. predpisan način. Institut taksne oprostitve zgolj omogoča, da je pod v ZST-1 določenimi pogoji stranka te obveznosti lahko oproščena ali je njena izpolnitev razdeljena na več obrokov oz. je izpolnitev lahko odložena. Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog za taksno oprostitev ne more biti utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodna taksa v konkretnem primeru znaša 180,00 EUR, da iz toženkine bilance stanja na dan 31. 12. 2017 izhaja, da je imela toženka na ta dan 5.397,53 EUR denarnih sredstev ter kratkoročne poslovne terjatve v višini 188.827,54 EUR, da iz izpiska prometa in stanja na njenem transakcijskem računu izhaja, da je stanje na tem računu na dan 9. 1. 2019 znašalo 523,04 EUR, na dan 15. 1. 2019 (kar je naslednji dan po vložitvi predloga za taksno oprostitev – op. pritožbenega sodišča) pa 2.546,85 EUR, kar pomeni da denarna sredstva na računu zadoščajo za poravnavo obveznosti plačila sodne takse. Ker toženka konkretiziranih navedb o tem, zakaj svoja sredstva potrebuje točno v takšnem obsegu in v takšni obliki, v kakršni se nahajajo sedaj, ni podala, je sodišče prve stopnje toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo. Navedeni razlogi jasno izhajajo iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako da pritožbeni očitek o tem, da sklepa ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere vsebino pritožnica v pritožbi povzema), ni utemeljen.

9. Pritožnica zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija. Te ugotovitve pa glede na to, da pritožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme3, ni podala nobenih konkretiziranih trditev, da s sredstvi na transakcijskem računu, ne more plačati, oz. da bo v primeru plačila sodne takse ogrožena njena dejavnost, tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadoščajo za zaključek, da pritožnica sodno takso lahko plača naenkrat, v celotnem znesku in v petnajstdnevnem roku. Denarna sredstva pritožnice na transakcijskem računu so ob vložitvi predloga za taksno oprostitev znesek sodne takse v tem postopku namreč bistveno presegala.

10. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno na pravilno ugotovljeno dejansko stanje torej pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 in št. Up-622/05-8, U-I-371/06 z dne 14. 9. 2006, sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 84/2010 z dne 13. 5. 2010, sklep višjega sodišča v Celju opr. št. II Ip 223/2013 z dne 14. 6. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 232/2016 z dne 24. 6. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 578/2017 z dne 12. 7. 2017. 2 Prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998. 3 Prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, 4. alinejo prvega odstavka 12. člena ZST-1 in sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 652/2012 z dne 14. 6. 2012, opr. št. II Cpg 100/2019 z dne 20. 2. 2019 in opr. št. II Cpg 958/2018 z dne 17. 5. 2019.