Jedro

S prenosom denarnih sredstev brez pravne podlage na toženkin račun je bila toženka neupravičeno obogatena. Z denarnimi sredstvi je razpolagala tožeča stranka, ki je pridobila pravico razpolaganja z deponiranim denarjem s pogodbo o denarnem depozitu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki njenega izreka naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.952,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 1. točke izreka sodbe ter je povrniti 145,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je prišlo do prenosa denarnih sredstev na račun toženke brez pravne podlage, s pričo česar so izpolnjeni pogoji 190. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ).

Proti sodbi (1. točki izreka sodbe) se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB 3; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz prilog A 2 in A 3 na katere se sklicuje, ni razvidno, da naj bi bilo toženki nakazanih takratnih 1.426.349,00 SIT s hranilne knjižice A. M. P.. Poudarja, da je med postopkom ves čas trdila, da sredstev ni prejela od A. M. P., temveč od D.. Opozarja na neujemanje številk hranilne knjižice A. M. P. in številke navedene v nakazilu, saj je prva številka enajstmestna, druga pa štirinajstmestna in ne gre samo za razlike v vodilnih ničlah. Očitno gre za zmedo nastalo s projektom S. in ji ni znano, zakaj je bila za domnevno prejemnico določena prav ona. Tožeča stranka z nobeno listino tudi ne dokazuje tistega, kar trdi, in tudi listine ne vsebujejo vsega tistega, kar naj bi v njih pisalo. Pritožnica bi morala dokazati, da je toženka neupravičeno prejela znesek od A. M. P. in zato je presenetljivo, na kakšni podlagi ji sodišče očita, da ni dokazala, da je nakazilo prejela od D. Obrnjenega dokaznega bremena namreč ZPP ne predvideva. Upira se zaključku sodišča, da njena odsotnost na naroku pomeni, da je znesek prejela neupravičeno in opozarja, da ni bila dolžna pristopiti na narok. Ker se zaradi slabega zdravja ne sme razburjati, se je odločila, da ne pristopi, kar pa ne pove nič o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Ni res, da bi bil ugovor pasivne legitimacije (očitno pravilno aktivne legitimacije) neutemeljen. Če je bil denar last A. M. P. je prikrajšana le ona in ne banka in banka ni upravičena do zahtevka, ki ga je postavila.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo (190. člen OZ). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da toženka priznava, da je vtoževani znesek bil nakazan na njen račun in da z A. M. P. (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil znesek nakazan z njene hranilne knjižice) ni bila v nikakršnem razmerju, imelo zadostno podlago za ugotovitev, da je bil prenos denarja opravljen brez pravne podlage in da je bila toženka neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je imelo v fotokopiji hranilne knjižice (A2) in fotokopiji vodenja računa toženke (A 3) zadostno podlago za ugotovitev, da je bil toženki nakazan denar z omenjene hranilne knjižice. Razlike v številkah hranilne knjižice in številkah na obvestilu o prometu na transakcijskem računu toženke so le v številu mest (prva je enajstmestna, druga štirinajstmestna), ne pa v ključni številki, to je številki hranilne knjižice. Kaj pomenijo posamezni sklopi številk, pa je sicer pojasnila tožnica v odgovoru na pritožbo. Višina zneska, ki je bila na računu A. M. P. po oceni pritožbenega sodišča ni odločilna, saj zadošča ugotovitev, da je bil vtoževani znesek, katerega prejema toženka ne zanika, prenešen z njene hranilne knjižice. Glede na to bi toženka, ki je trdila, da ji je bil (isti) znesek nakazan s strani D., morala to dokazati in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno. Dejstvo, da sodišče toženke ni moglo zaslišati, je sodišče prve stopnje ovrednotilo v skladu z določbo 2. odstavka 262. člena ZPP in so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje te okoliščine ne bi smelo upoštevati. Stranke res ni mogoče prisiliti, da pride na zaslišanje in je ni mogoče prisiliti k izpovedbi (1. odstavek 262. člena ZPP), sodišče pa je na podlagi 2. odstavka 262. člena upravičeno presoditi, glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje, ali da ni hotela izpovedovati. Toženka zdravstvenih razlogov, pri katerih vztraja v pritožbi, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ni izkazala (ni predložila dokazov). Ne glede na to pa sodišče prve stopnje te okoliščine tudi ni upoštevalo kot ključni razlog (za trditev, da je sporni znesek na račun prejela od D., ni predlagala nobenih dokazov). Toženka s pritožbenim razlogovanjem o tem, da če je bil denar last A. M. P., tožeča stranka ni prikrajšana (prikrajšana je le A. M. P.) in posledično ni upravičena do zahtevka, ki ga je postavila, ne more uspeti. Kot ji je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je s sredstvi razpolagala tožeča stranka. S pogodbo o denarnem depozitu (1035. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR; ki se glede na določbo 1061. člena OZ smiselno še naprej uporablja) namreč banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), tožnica pa za odgovor na pritožbo stroškov ni priglasila. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov toženke je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.