Jedro

V individualnem delovnem sporu ni dopustna izdaja sodbe zaradi izostanka, kadar obstoj procesnih predpostavk (predhodni postopek pri delodajalcu) ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 332. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba zaradi izostanka se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo zaradi izostanka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik A.A. v delovnem razmerju pri toženi stranki B.B., s.p., v času od 16.8.1996 do vključno 18.2.1997, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in po plačilu predpisanih prispevkov in davkov zagotoviti vpis te delovne dobe v delovno knjižico (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova razlike v plači znesek 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (2. odstavek izreka). Tožena stranka pa je poleg tega dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 77.401,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da 16.1.1998 ni mogla priti na obravnavo, ker je zbolela - imela je gripo, njeno okrevanje pa se je podaljšalo, ker ni upravičena do zdravstvenega zavarovanja, čeprav je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Navaja, da tožnik ni dostavil delovne knjižice in dokumentov, povedal pa ji je, da ga ni treba prijaviti v delovno razmerje, ker je prijavljen na zavodu, pri katerem dobiva podporo oz. nadomestilo. Podrobno opisuje težave, ki jih je kot delodajalka imela s tožnikom v zvezi z njegovim delom in disciplino. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe zaradi izostanka po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo sodbo zaradi izostanka, obenem pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. V obravnavanem primeru namreč niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka, določeni v 332. členu ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zaradi izostanka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Ni sicer mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da naj bi bila tožena stranka opravičeno odsotna na dan obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi gripe. Tožeča stranka bi lahko tak razlog uveljavljala s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (o čemer je bila poučena tudi v pravnem pouku na sodbi sodišča prve stopnje, ki jo s pritožbo izpodbija), česar pa ni storila. Vsekakor je bila tožena stranka na obravnavo pravilno in pravočasno vabljena z vabilom, ki ji je bilo vročeno 3.12.1997, vendar pa svoje odsotnosti ni opravičila (kar bi tudi v primeru bolezni - gripe lahko storila bodisi pisno ali vsaj telefonično). Zato je bil izpolnjen pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka po 1. točki prvega odstavka 332. člena ZPP, saj je bila tožena stranka v redu povabljena na narok, izpolnjena pa sta bila tudi pogoja, navedena v 2. in 3. točki istega člena ZPP (tožnik je predlagal izdajo sodbe zaradi izostanka, tožena stranka pa z vlogo ni oporekala tožbenemu zahtevku).

V obravnavani zadevi pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 332. člena ZPP, ki določa, da se sme izdati sodba zaradi izostanka pod pogojem, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Tožnik je v tožbi navedel, da je delal pri toženi stranki od 16.8.1996 do 18.2.1997, in da je bil med njim in toženo stranko sklenjen dogovor, da bo sklenil delovno razmerje, in da mu bo tožena stranka izplačevala plačo od 100.000,00 do 120.000,00 SIT neto mesečno. Nadalje iz tožbe izhaja, da je tožnik 16.1.1997 nastopil bolniški stalež, tedaj pa je ugotovil, da ni prijavljen. Dne 18.2.1997 mu je bila izplačana zadnja plača v višini 45.000,00 SIT.

Dne 27.3.1997 je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic in uveljavljal obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, nato pa je dne 28.4.1997 vložil tožbo na prvostopenjsko sodišče, s katero zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 16.8.1996 do 18.2.1997, plačilo prispevkov in davkov ter vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo 300.000,00 SIT iz naslova razlike v plači ter povrnitev stroškov postopka.

Glede na tožbene navedbe se zastavlja vprašanje, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, oz. ali je tožnik pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu. Skladno z določbo 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) ima delavec pravico pristojnim organom v organizaciji oz. delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Ugovor iz prvega odstavka tega člena vloži delavec pri organu, ki ga določa splošni akt oz. kolektivna pogodba, in to v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica, oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Pravočasno vložen ugovor (oz. zahteva) je pogoj za uveljavljanje sodnega varstva, saj ZTPDR v 2. odstavku 83. člena določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Iz tožbenih navedb ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik v obravnavanem primeru pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu, saj je za kršitev pravic tožnik zvedel najkasneje ob prenehanju zaposlitve pri delodajalki, tj. dne 18.2.1997 (ali celo že prej, 16.1.1998, ko je ob nastopu bolniškega staleža zvedel, da ni prijavljen), zahtevo za varstvo pravic pa je vložil več kot mesec dni kasneje. Če procesne predpostavke niso podane, meritorno odločane v sodnem sporu ni dopustno. To pa pomeni, da v individualnem delovnem sporu ni dopustna izdaja sodbe zaradi izostanka, kadar obstoj procesnih predpostavk ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 332. člena ZPP.

Zato ni mogoče pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo zaradi izostanka in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).