Jedro

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb.

Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos.

Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot del enotne kazni, je s tem podana kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti skladno s 394. členom ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu ne izreče stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije.

Izrek

I.Ob odločanju o pritožbi zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu stranska kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za pet let ne izreče.

II.Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 (I. točka), kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 (II. točka) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (III. točka). Obtožencu je za vsako kaznivo dejanje posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora ter mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje zgoraj navedene določene kazni, izreklo enotno kazen

petnajst let

in

šest mesecev

zapora ter stransko kazen izgon tujca iz Republike Slovenije za pet let. V izrečemo enotno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 9. 2023 od 2.52 ure dalje. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se mu čas, prebit v priporu in zaporu ne všteva v čas trajanja izgona. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo pištolo Blow C75 s pripadajočim nabojnikom. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.000,00 EUR napotilo na pravdo in na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 odločilo, da mora obtoženec v roku dveh let od izvršljivosti sodbe plačati 70,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, ki si jo je na škodo B. B. pridobil s kaznivim dejanjem izsiljevanja. Obtoženca je oprostilo povrnitve in plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) (četrti odstavek 95. člena ZKP), na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je dolžan povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. S popravnim sklepom z dne 28. marca 2025 je sodišče prve stopnje izrek pisno izdelane sodbe v odločbi o izreku enotne kazni popravilo tako, da se besedilo glede enotno izrečene kazni pravilno glasi: petnajst let zapora in stranska kazen izgon tujca iz RS za pet let. Ugotovilo je namreč, da je prišlo do neskladja med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.

2.Zoper točke I in II izreka izpodbijane sodbe se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji pritožil zagovornik, prav tako zoper popravni sklep in višjemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega obtožbe oprosti podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

3.Pritožbi nista utemeljeni, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisana kazniva dejanja.

Glede pravne opredelitve kaznivega dejanja posilstva pod točko 1 izreka

5.Pritožnik očita z zatrjevanjem, da gre pri kaznivih dejanjih pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe za enovito oziroma kolektivno kaznivo dejanje in ne za tri kazniva dejanja posilstva, kršitev kazenskega zakona. Zatrjuje, da gre pri treh zaporednih ravnanjih (iz točke 1 izreka), pri katerih se je spremenil zgolj seksualni položaj udeležencev pri spolnem aktu ter so se zgodili vmesni izlivi obtoženca, samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa ta kazniva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato lahko predstavljajo zgolj eno kaznivo dejanje (posilstva). Svojo pritožbeno navedbo utemelji z navedbo, da so podani poleg časovne (ista noč) in krajevne (ista soba) ozke povezanosti tudi enoten naklep, ki se obtožencu očita oziroma storjena dejanja "izražajo enotnost volje in so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine".

6.Pri enovitem kaznivem dejanju gre praviloma za dalj časa trajajoče ravnanje zoper iste oškodovance, tako da posamezna ravnanja izgubijo svojo samostojnost oziroma predstavljajo celoto in pomenijo le sestavni del celotnega dlje časa trajajočega ali ponavljajočega se ravnanja.

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje,

mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb.

Pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, pa mora sodišče izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera.

7.V konkretnem primeru so vsa tri dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe podrobno opisana vsako zase, z uporabljenimi dovršnimi glagoli ter z individualiziranimi izvršitvami, zato so kljub strnjenemu časovnemu obdobju, v katerem so bila storjena, isti oškodovanki in istemu objektu kazensko pravnega varstva tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ohranila svojo samostojnost, ki je onemogočala, da bi postala zgolj del obtoženčeve (dalj časa trajajoče) protipravne dejavnosti in s tem združena v enem oziroma enovitem kaznivem dejanju.

8.V konkretnem primeru torej ni šlo kot to zmotno zatrjuje zagovornik za en akt spolnega občevanja, pri katerem je prišlo zgolj (večkrat) do menjave položaja oziroma spolnega akta. Po obtoženčevem ravnanju iz točke 1.1. je namreč oškodovanka odšla na stranišče, se umila, jokala, nato sta se z obtožencem pogovarjala in sprla, kaj se je zgodilo, oškodovanka pa je odšla v posteljo, da bi zaspala. S tem je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo kaznivo dejanje posilstva zaključeno. Po preteku določenega časa, se je nato zgodilo posilstvo pod točko 1.2., ki je kot že izpostavljeno podrobno opisano z vsemi okoliščinami, značilnostmi in ob vnovičnem zlomu oškodovankinega upora in volje, ki se razlikujejo od prvega kaznivega dejanja posilstva (očitek oškodovanki, da nima nobenega libida, obrat oškodovanke v "pasji položaj" in nato vaginalno spolno občevanje). Tudi po tem obtoženčevem ravnanju se je oškodovanka ponovno odpravila spat, obtoženec pa se je ni več dotikal. Čez nekaj časa je nato prišlo še do posilstva opisanega pod točko 1.3 izreka izpodbijane sodbe, ki je zopet podrobno opisano z vsemi specifičnimi okoliščinami, pri čemer iz opisa posameznega kaznivega dejanja in zbranih dokazov, predvsem oškodovankine izpovedbe, nedvoumno izhaja, da je obtoženec pri vsakem od v izreku opisanih kaznivih dejanj na novo zlomil voljo in upor oškodovanke.

9.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje izčrpni dokazni oceni vsakega izmed kaznivih dejanj pod točko 1 in se v izogib ponavljanju sklicuje nanjo ter pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da je šlo v konkretnem primeru v noči med 28. 8. in 29. 8. 2023 za tri kazniva dejanja posilstva.

Glede (ne)pristranskosti sodnice

10.Pritožnik zatrjuje, da je sodišče s spremembo izrečene kazni v popravnem sklepu kršilo določbo 364. člena ZKP, kot tudi obtoženčevo ustavno pravico do pravne varnosti in s tem poštenega sojenja, ki mu ga zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave, ker je sodnica dne 20. 9. 2024 na naroku razglasila sodbo, v kateri je obtožencu izrekla enotno kazen 15 let zapora za vsa kazniva dejanja (posilstva, izsiljevanja in grožnje), nato pa je v pisnem odpravku sodbe kot enotno kazen (za vsa kazniva dejanja) izrekla 15 let in 6 mesecev zapora.

11.Sodišče prve stopnje je na naroku 20. 9. 2023 razglasilo sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega in mu za vsa očitana kazniva dejanja izreklo enotno kazen petnajst let zapora in stransko kazen izgon tujca iz RS za dobo petih let. S popravnim sklepom 18. 3. 2024 je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je odpravilo neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo glede izrečene enotne kazni, v pisno izdelani sodbi je bila namreč izrečena enotna kazen petnajst let in šest mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz RS za dobo petih let. Skladno s prvim odstavkom 365. člena ZKP namreč pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravi s posebnim sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je tako prvostopenjsko sodišče s popravnim sklepom zgolj odpravilo neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom. Takšno postopanje pa v nobenem primeru ne pomeni pristranskosti sodišča ali sodnice, posledično pa tudi ni bilo poseženo v nobeno od zatrjevanih pravic obtoženca. Glede na to, da je po izdaji popravnega sklepa izrek v izvirniku in pisno izdelani sodbi enak, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da z izdajo izpodbijane sodbe, ni prišlo do kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato se pritožbene navedbe o neutemeljenosti popravnega sklepa izkažejo za povsem brezpredmetne in zmotne.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

12.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazna predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo C. C. in postavitev sodnega izvedenca psihiatra. Zatrjuje, da bi bilo treba "natančneje oceniti vplivanje stanja osebnosti oškodovanke na zdravstvene posledice, kot so se pri njej kasneje izrazile v obliki post travmatske strese motnje, kot jo je v zaslišanju opisala psihiatrinja D. D.". Dodaja, da je ostalo "v posledici zavrnitve dokaznih predlogov dokazno (verjetno dejansko) stanje" nepopolno ugotovljeno.

- dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo

Prvostopenjsko sodišče se je do zavrnitve predloga obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo C. C. ustrezno opredelilo v točki 111 izpodbijane sodbe. Izhajajoč iz podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodna izvedenka C. C. 9. 12. 2023 podala pisno izvedensko mnenje, zagovornik pa je na predobravnavnem naroku (s pisno vlogo, list. št. 670) predlagal, da sodišče izvedenko zasliši in jo pozove, da po pregledu vseh izmenjanih sporočil preko aplikacije Watsapp med oškodovanko in obtožencem izdela dopolnitev izvedenskega mnenja ter ustno pojasni izdelano mnenje in odgovori na določena vprašanja, ki jih je postavil v pisni vlogi. Izvedenka je bila zaslišana 15. 5. 2024 in odgovarjala na vprašanja zagovornika in tožilke. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bilo obtožencu (in njegovemu zagovorniku) s tem nedvomno omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Imel je možnost, da izvedenko vpraša glede vseh nejasnosti podanega izvedenskega mnenja kot tudi glede dejstev, ki se mu niso zdela dovolj razjasnjena. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato sodišču prve stopnje ni bilo treba odrediti dopolnitve izvedenskega mnenja, saj je izvedenka na vsa vprašanja obrambe (jasno) odgovorila, po zavrnitvi navedenega dokaznega predloga pa zagovornik ni predlagal ponovnega zaslišanja izvedenke.

- postavitev sodnega izvedenca psihiatra

13.Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca psihiatra, ki ga je obramba predlagala na naroku 6. 6. 2024 po zaslišanju psihiatrinje, D. D., ki je obravnavala oškodovanko po obravnavanih dogodkih, v smeri ugotavljanja, ali se je oškodovanka B. B. sposobna udeležiti zaslišanja na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče se je namreč, kljub izpovedi oškodovankine psihiatrinje, da je njeno razpoloženje izrazito depresivno, čustvovanje je anksiozno, labilno, da je njeno vsakodnevno funkcioniranje okrnjeno in da še nekaj mesecev zaradi post travmatske stresne motnje ni sposobna pričati, odločilo oškodovanko zaslišati (skladno z določbami 327. člena ZKP, tj. na način da med oškodovanko in obtožencem ne bo prišlo do srečanja). S tem, ko je ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje oškodovanke že brez podanega mnenja izvedenca psihiatra, ki naj bi ocenil ali je oškodovanka zmožna pričati, prvostopenjsko sodišče ni v ničemer kršilo pravice obtoženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Do navedenega se je ustrezno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točki 110 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14.Glede pritožbenih navedb, da bi izvedenec psihiater mogel podati mnenje o tem, ali so posledice, za katerimi trpi oškodovanka, dejansko posledice pod obtožbo zajetih kaznivih dejanj, ali pa so zgolj posledica sekundarne viktimizacije zaradi pritiskov in vplivov okolice, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za nedovoljeno širitev dokaznih predlogov, saj obramba dokaznega predloga v tej smeri tekom postopka ni podala. O posledicah kaznivih dejanj, ki jih doživlja oškodovanka, je med drugim izpovedala lečeča psihiatrinja oškodovanke D. D., ki je izpostavila, da so vse posledice, za katerimi trpi oškodovanka zagotovo v neposredni vzročni zvezi s kritičnimi dogodki, ki so se dogajali konec avgusta 2023, do česar se je prvostopenjsko sodišče razumno opredelilo v točkah 91 do 96 obrazložitve izpodbijane sodbe.

- pridobitev in prevod celotne komunikacije iz aplikacije Whatsapp med oškodovanko in obtožencem

15.Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da je bila komunikacija iz aplikacije Whatsapp med oškodovanko in obtožencem le delno prevedena v slovenščino, posledično pa uradni zaznamek, ki ga je sestavil kriminalist E. E. o tej komunikaciji, ni odraz dejanskega stanja oziroma predstavlja pomanjkljiv opis vsebine njune komunikacije, ne more uspeti.

16.Navedbe, da je bila komunikacija med oškodovanko in obtožencem prevedena zgolj od 17. 8. do 25. 8. 2023, v preostanku pa je bila ustno prevedena na naroku dne 29. 5. 2024, so protispisne. Zagovornik je na naroku 29. 5. 2024 sodišču natančno, po listovnih številkah, predlagal, kateri del komunikacije med oškodovanko in obtožencem naj se prevede, in pojasnil, da: "navedeno predlaga po tem, ko je pregledal celotno komunikacijo in o tem danes med odmorom tudi spregovoril z obtožencem. Predlaga torej, da se prevede komunikacija, ki je za obtoženca razbremenilna oziroma vsa ostala komunikacija ni pomembna za to zadevo". Poleg predlaganih sporočil je tožilka predlagala prevod še dodatne komunikacije. Sodišče je obema predlogoma sledilo, tako je tolmačka prevedla komunikacijo od 17. 8. do 26. 8. 2023 ter komunikacijo od 27. 8. do 31. 8. 2023. V spisu se tako nahaja celotna za v prevod predlagana komunikacija med oškodovanko in obtožencem po aplikaciji Whatsapp, zato se izkaže pritožbena teza, da je bilo dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni razpolagalo s prevodom celotne komunikacije med oškodovanko in obtožencem, za neutemeljeno.

17.Pritožnik tudi protispisno navaja, da je bil del komunikacije med oškodovanko in obtožencem ustno preveden na naroku dne 29. 5. 2024 in da takšen prevod ni bil zabeležen v zapisniku. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 5. 2024 jasno izhaja, da je sodišče odredilo tolmaču za albanski jezik ustni prevod v albanski jezik za obtoženca zgolj komunikacijo med pričo F. F. in oškodovanko preko aplikacije Viber, da bo obtoženec lahko priči v nadaljevanju postopka postavljal vprašanja. Sodišče je naknadno pisni prevod te komunikacije v albanski jezik vročilo obtožencu, ki pa zoper prevod ni ugovarjal, tudi ni zatrjeval nobenih kršitev oziroma da bi se ta prevod razlikoval od vsebine prevoda, ki mu ga je ustno na glavni obravnavi podal tolmač. Pritožnik ni pojasnil, kaj bi moralo sodišče zapisati v zapisnik kot protokolacijo ustnega tolmačenja, ali slovensko komunikacijo med F. F. in oškodovanko, ki se tako ali tako v spisu nahaja v slovenskem jeziku ali albanski prevod te komunikacije, ki je razumljiv zgolj obtožencu.

18.Na pritožbeno navedbo, da uradni zaznamek, ki ga je izdelal kriminalist E. E. (o vsebini komunikacije) ne more biti odraz resničnega dejanskega stanja, o čem je tekla komunikacija, ker ni sodni prevajalec za nemški jezik, sodišče druge stopnje odgovarja, da prvostopenjsko sodišče svoje dokazne ocene ni gradilo na navedenem uradnem zaznamku, temveč je svoje dokazne zaključke glede odnosa med obtožencem in oškodovanko in storjenih kaznivih dejanj v bistvenem črpalo iz prevodov komunikacije torej iz neposrednega dokaznega vira, izpovedi oškodovanke in obtoženčevega zagovora ter izpovedb ostalih zaslišanih prič, pa tudi izvedenskega mnenja izvedenke C. C. Glede vsebine uradnega zaznamka kriminalista E. E., ki ga je upoštevalo zgolj kot vir, ki potrjuje in dodatno utrjuje dokazne zaključke, pa je sodišče prve stopnje zaslišalo E. E. in njegovo izpovedbo izčrpno povzelo v točkah 16 in 17 izpodbijane sodbe, čemur zagovornik niti ne oporeka. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da četudi E. E. ni sodni tolmač za nemški jezik, je lahko vsebino oziroma "rdečo nit" komunikacije vsaj okvirno razumel, ob dejstvu, da govori "nemško pogovorno", komunikacija pa je potekala v slabi osnovni nemščini. Zagovornik same vsebine uradnega zaznamka o celotnem pogovoru med oškodovanko in obtožencem, ki ga je na zaslišanju pojasnil E. E., v pritožbi niti ne problematizira oziroma se konkretneje ne opredeli, v čem naj bi bila razhajanja med vsebino uradnega zaznamka in prevodi komunikacije sodne tolmačke.

19.Sodišče prve stopnje je vsebino komunikacije natančno povzelo v točkah 14, 19 in 20, pa tudi 71. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je šlo v komunikaciji preko aplikacije Whatsapp med oškodovanko in obtožencem za izmenjavo besed oziroma eno stavčnih povedi, iz katere je moč tudi po presoji sodišča druge stopnje ob pregledu prevodov zaključiti, (i) da je obtoženec izkoristil mladost in neizkušenost oškodovanke, (ii) nad njo je intenzivno vršil psihološki pritisk, (iii) šlo je za zelo veliko sporočil, tako da je na koncu privolila, da se začneta srečevati, (iv) da je začel z laskanjem, (v) potem pa so se počasi pojavile tudi teme o seksu, (vi) da je bilo to vedno bolj intenzivno in vsiljivo, (vii) da je bilo obtožencu znano, da je mladoletna in (viii) da si oškodovanka spolnih odnosov z njim ni želela.

20.Pritožnik navaja, da naj bi navedena komunikacija predstavljala ključni razbremenilni dokaz, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta dokaz v dokaznem postopku dejansko izveden, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi ustrezno ovrednoten in presojan z drugimi dokazi, zato do kršitve pravice obrambe v tem delu postopka ni prišlo.

- pridobitev in ogled vseh fotografij, klicev in videoposnetkov na obtoženčevem telefonu za čas, ko je bil v Sloveniji

21.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ustrezni in razumni obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga, da sodišče prve stopnje pridobi in pogleda (vse) fotografije, (vsa) poslana sporočila in (vse) videoposnetke na obtoženčevem telefonu za čas, ko je bil v Sloveniji. Pridobitev vse komunikacije, ki jo je imel obtoženec z ostalimi osebami, ko se je nahajal v Sloveniji, tudi po oceni sodišča druge stopnje za predmetni postopek ni pomembna. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev z argumentiranimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo v točki 111 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožnik pa jih konkretno ne napada.

- Glede dejanskega stanja

22.Navedbe obrambe, da zaključki sodišča prve stopnje o storjenih kaznivih dejanjih posilstev in izsiljevanja temeljijo predvsem na zmotni oceni pisne komunikacije med oškodovanko in obtožencem, so zmotne. Iz izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je glavni dokaz v predmetnem postopku predstavljala tekom celotnega kazenskega postopka konsistentna in tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojna izpovedba oškodovanke. Kot je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo sodišče prve stopnje, sta bila pri kaznivih dejanjih posilstva prisotna le obtoženec in oškodovanka, zato je ključen dokaz glede navedenih kaznivih dejanj kot tudi kaznivega dejanja izsiljevanja prav izpovedba oškodovanke.

23.Nadalje iz prepisa komunikacije med oškodovanko in obtožencem preko aplikacije Whatsapp izhaja, da nista komunicirala zgolj pisno, preko sporočil, temveč sta se pogovarjala tudi preko video oziroma navadnih ustnih klicev. Z vsebino ustnih in video pogovorov med oškodovanko in obtožencem sodišče ne razpolaga, jo je pa lahko "rekonstruiralo" na podlagi obtoženčevega zagovora in izpovedbe oškodovanke, pri čemer je napravilo kritično, prepričljivo in ustrezno dokazno oceno, zakaj izpovedi oškodovanke verjame, zagovoru obtoženca pa ne (točka 15, 33 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Navedbe pritožbe, da se je s tem, ko se je pri ugotavljanju dejanskega stanja sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo oškodovanke o vsebini njunih (video in ustnih) pogovorov, oprlo na posredno izvedene dokaze in ne na neposredne dokaze, ki dejansko v tem primeru ne obstojijo (obstoji le pisna komunikacije med oškodovanko in obtožencem), se tako izkažejo za neutemeljene.

- Glede kaznivih dejanj posilstva

24.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje razbralo, da iz uradnega zaznamka policista E. E. izhaja, da so bila kazniva dejanja posilstva storjena. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, je sodišče prve stopnje do navedenega zaključka prišlo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke, pa tudi listinske dokumentacije. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da iz omenjenega uradnega zaznamka ne izhaja, da bi prišlo do posilstva, vendar obramba očitno spregleda, da do takšnega zaključka v izpodbijani sodbi ni prišlo niti sodišče prve stopnje.

25.Pritožnik v pritožbi večkrat izpostavlja, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbe oškodovanke. Zatrjuje, da je iz komunikacije med oškodovanko in obtožencem razvidno, da je tudi oškodovanka do obtoženca gojila določena čustva, da mu je naredila ljubezenski ugriz, z njim komunicirala in se družila, predvsem pa da je po spornih dogodkih oškodovanka za nazaj spremenila svoje mnenje glede posilstva, saj naj bi po mnenju obrambe oškodovanka v spolne odnose privolila, po dne 31. 8. 2023 izvršenem kaznivem dejanju grožnje, pa naj bi oškodovanka, da bi zaščitila svojo čast in ime (pred družbo, fantom, starši), dejstva (lahko tudi nezavedno) spremenila in sporazumne spolne odnose opredelila kot posilstvo.

26.Takšne navedbe nimajo podlage v spisovnih podatkih in obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz podatkov spisa kot tudi iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da ni dvoma, da je oškodovanki pozornost obtoženca godila, predvsem pa tudi, da je bila do njega ambivalentna, saj ga je po eni strani sprejemala in mu s tem, da je z njim pogosto komunicirala preko družbenih omrežij in se z njim dobivala, sporočala, da ga vabi v odnos, po drugi strani pa je zavračala njegove želje po spolnih odnosih. Navedeno je, tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke C. C., ugotovilo sodišče prve stopnje in prepričljivo obrazložilo (točka 37 obrazložitve sodbe), pri čemer je glede nedvomnih zapisov oškodovanke obtožencu, da ga ljubi in da se je vanj zaljubila, izpovedala tudi sama oškodovanka, da je to zapisala, ker se ga je bala, ker je ves čas to hotel slišati in se je bala, če tega ne reče, da bo kaj narobe (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je povsem razumljivo glede na intenzivnost obtoženčevih klicev in pisnih sporočil, način njegove vsiljive komunikacije ter oškodovankino zavedanje, da poseduje fotografije in posnetke, na katerih je sama, povsem razumljivo. Prav tako je bila oškodovanka prepričljiva v pojasnjevanju, zakaj je obtoženca spustila v svojo sobo tudi po prvi noči, v kateri je prišlo do posilstva (točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz vsega navedenega tako izhaja, da je prvostopenjsko sodišče napravilo kritično in ustrezno dokazno oceno oškodovankine izpovedbe, ki jo je prepričljivo povezalo s komunikacijo med njo in obtožencem. Razumno se je opredelilo do vseh navedb oškodovanke, posebej pa je izpostavilo tudi dele izpovedbe, ki so se obrambi zdeli razbremenjujoči za obtoženca. Pritožnik torej zgolj selektivno navaja dele izpovedbe oškodovanke, ki naj bi bili razbremenilni za obtoženca, zanemari pa preostali del izpovedbe oziroma odgovore oškodovanke na vprašanja zagovornika glede odnosa, čustev in komunikacije z obtožencem. Zgolj obstoj čustev in naklonjenosti oškodovanke do obtoženca namreč nikakor ne vodi v zaključek, da je oškodovanka v konkretne spolne odnose tudi privolila. Pri tem ne gre spregledati že zgoraj izpostavljenega dejstva, da sta bila pri dejanjih posilstva prisotna zgolj oškodovanka in obtoženec in torej sama (pisna) komunikacija med njima, iz katere naj bi po mnenju obrambe izhajala naklonjenost oškodovanke do obtoženca, ne more omajati dokazno podprtega zaključka sodišča prve stopnje, da so se navedena kazniva dejanja posilstva tudi dejansko zgodila. Izpovedba oškodovanke glede posilstev je namreč podprta tudi z drugimi dokazi v spisu (slike modric na oškodovankinem telesu (A1/1/10), mnenje izvedenca za kirurgijo in travmatologijo, ambulantni izvid ginekološkega pregleda v Bolnišnici za ginekologijo in porodništvo X. (A1/1/9), posredno pa tudi z izpovedjo prič), zato pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno oškodovankine izpovedbe v izpodbijani sodbi kot verodostojno, konsistentno in življenjsko logično in ji v celoti pritrjuje.

27.Nadaljnje navedbe zagovornika, da pri navedenih kaznivih dejanjih posilstva sila ni bila uporabljena, oziroma da je šlo zgolj za spolne odnose, v katere oškodovanka ni izrecno privolila in posledično kaznivih dejanj posilstva ni mogoče kvalificirati po tretjem odstavku 170. člena KZ-1, so zmotne. Že iz samega opisa kaznivih dejanj namreč izhaja, da je obtoženec, da je dosegel spolni odnos z oškodovanko, uporabil silo (jo porinil v ležeč položaj, se ulegel nanjo, jo močno zgrabil za zapestji, tako da se ni mogla premikati; jo močno zgrabil in obrnil v "pasji položaj" in jo tako močno držal, da se ni mogla izmikati; močno zgrabil in obrnil v "pasji položaj" in jo tako močno držal, da se ni mogla izmikati; jo tako močno zgrabil za boke, da se ni mogla premikati in s tem strl njen odpor; jo povlekel za lase proti svojemu spolnemu udu ter jo zgrabil in vlekel za lica in ji spolni ud potiskal v usta, ker se mu je izmikala, pa jo je še ugriznil in jo tako prisilil k oralnemu spolnemu občevanju, nato pa jo zgrabil in potisnil v "pasji položaj"), kar vse je oškodovanka v svoji izpovedbi prepričljivo potrdila. Vse navedbe pritožbe, da oškodovanka ni bila v brezizhodnem položaju oziroma da bi lahko poklicala na pomoč družinske člane, se ob ugotovljenih lastnostih oškodovankine osebnosti in občutkov sramu, krivde in strahu pred obtožencem izkažejo za neutemeljene in glede vprašanja kvalifikacije kaznivih dejanj posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 tudi za brezpredmetne. Bistvo uporabljene sile namreč ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača.¹¹ Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Takšna sila pa nedvomno izhaja že iz opisov kaznivih dejanj posilstva, o obtoženčevi sili, ki jo je uporabil, da je prišlo do spolnih odnosov, pa je prepričljivo izpovedala tudi oškodovanka.

28.Kot protispisne se izkažejo navedbe, da naj bi uporaba sile predstavljala zgolj način spolnega občevanja med obtožencem in oškodovanko. Takšnega "običajnega" načina spolnega občevanja z oškodovanko (držanje s silo, vlečenje za lase...) namreč obtoženec ni zatrjeval. V pritožbi podane trditve, da so bile modrice pri oškodovanki posledica obtoženčevega ljubezenskega ugriza (in torej ne posledice ugriza/sile, s katerim je strl njen odpor), je ustrezno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 54 obrazložitve predvsem z navedbo, da je sodni izvedenec prim. G. G. pritrdil mehanizmu nastanka poškodb - modric na obrazu in sprednjem delu desnega stegna, kot ga je v svoji izpovedbi zatrjevala oškodovanka, takšnemu zaključku pa pritožbeno sodišče v celoti sledi. S strani obrambe zatrjevani ljubezenski ugrizi pri obtožencu (dne 2. 9. 2024) pa niti niso bili vidni.

29.Pritožnik nadalje povzema dele izpovedbe oškodovanke, pisne komunikacije med oškodovanko in obtožencem preko aplikacije Whatsapp, zagovora obtoženca, opisuje njegovo osebnost in čustveno stanje, navaja izseke sporočil med pričo F. F. in oškodovanko ter opisuje lastnosti osebnosti oškodovanke, ki jo je podala sodna izvedenka C. C., na podlagi vsega navedenega pa zaključuje, da je obtoženec napačno razbral signale oškodovanke glede želje po spolnih odnosih oziroma, da je oškodovanka pripomogla k dejanjem zaradi svoje neodločnosti in mešanih signalov obtožencu, posledično pa obtoženemu kaznivih dejanj ni mogoče očitati.

30.Zagovornik v tem delu pritožbe podaja svojo dokazno oceno, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne zdrži. Prvostopenjsko sodišče je namreč vse teze pritožbe v izpodbijani sodbi argumentirano ovrglo. Opisovanje občutij obtoženca do oškodovanke (da jo je imel iskreno rad, da se je z njo želel poročiti, da je doživljal napade ljubosumja, strasti) v nobenem primeru ne vplivajo na ugotovitev, ali je do kaznivih dejanj prišlo ali ne. Enako velja za povzemanje vsebine sporočil, poteka druženja med obtožencem in oškodovanko ter rekonstrukcijo poteka kaznivih dejanj (ni dvoma, da je oškodovanka vsako noč spustila obtoženca v svojo sobo, prav tako ni dvoma glede vsebine poslanih sporočil tako F. F. kot tudi obtožencu, saj je ta komunikacija del spisa, tudi ni dvoma, da sta se obtoženec in oškodovanka dne 30. 8. 2023 sporekla, kot tudi da je izvedenka klinične psihologije C. C. povedala, da oškodovanka ni znala vzpostaviti ustrezne meje v odnosu z obtožencem oziroma, da ni zmogla ustrezno presoditi, kateri vedenjski odzivi so v določenih situacijah dovoljeni in ustrezni v smislu samozaščite in varovanja mej odnosov), vendar pritožnik s podajo lastnih zaključkov ne uspe omajati prepričljivih in življenjsko logičnih ter z dokazi podprtih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da si oškodovanka spolnih odnosov ni želela, da je oškodovanka po prvem posilstvu obtoženca v sobo spustila iz strahu ter zaradi groženj, da bo njene slike in videoposnetke pokazal njenemu fantu in družini, da se z obtožencem v lokalu nista poljubljala (iz sporočila F. F. izhaja, da jo je "kušnu" in ne da sta se poljubljala v lokalu, pri čemer takšna ugotovitev nima neposredne zveze z izvršenimi kaznivimi dejanji) in da nista bila fant in dekle. Ustrezno je povzelo tudi mnenje sodne izvedenke C. C., da so se večkratna posilstva lahko zgodila zaradi oškodovankinega strahu, sramu, stiske, šoka, razočaranja nad seboj, krivde, strahu pred reakcijo družine, čemur je botrovala tudi njena mladost, neizkušenost, naivnost kot tudi njena osebnost (prijazna, zaupljiva, ustrežljiva, želi pomagati drugim, ima potrebo po ugajanju in sprejetosti), posledično pa se obtožencu, ki je kar šest let starejši od nje, ni znala upreti na druge bolj zdrave in varovalne načine. Navedeno prepričljivo in izčrpno dokazno oceno (tudi v točkah 55 do 60) pritožbeno sodišče v celoti sprejema in ji kot razumni pritrjuje ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo.

31.Že iz navedenega je razvidno, da verzija dogodkov, ki jo ponuja obramba ne zajema celovite in izčrpne presoje vsakega dokaza posebej in nato primerjave z drugimi dokazi v spisu, temveč gre zgolj za selektivno povzemanje dokazov, zaradi česar tezi obrambe ni mogoče slediti oziroma jo oceniti za takšno, ki bi omajala izčrpno in kritično dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vodila do zaključka, da so kazniva dejanja posilstva obtožencu z gotovostjo dokazana. Prav na podlagi takšne ocene pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v predmetni zadevi.

32.Sodišče druge stopnje še izpostavlja, da ne glede na to, ali je oškodovanka do obtoženca gojila določena čustva (zaljubljenost, ljubezen ali zgolj prijateljstvo), pa ni nobenega dvoma, da si spolnih odnosov z obtožencem ni želela, kar izhaja tako iz pisne komunikacije med njima (kadar ji je obtoženec omenjal seks ali nanj namigoval, ga je vedno zavrnila, prav tako je zapisala, da za spolne odnose potrebuje čas), kot tudi iz oškodovankine izpovedbe glede poteka spolnih odnosov, ko se mu je aktivno upirala - ni želela sleči pižame, spodnjega perila..., med več kaznivimi dejanji pa tudi jokala, se umivala - in njunih "ustnih" pogovorov o tej temi, zato navedbe obrambe, da obtoženec odklonilnega odnosa do spolnih odnosov z njim s strani oškodovanke ni mogel razbrati zaradi njene ambivalentnosti, ne zdrži pravne presoje. Privolitev v prijateljstvo, zaljubljenost, celo ljubezenski odnos med fantom in dekletom namreč ne zajema tudi premočrtne privolitve v vse bodoče spolne odnose, ki se bodo zgodili (kjerkoli in kadarkoli si to eden od partnerjev zaželi), temveč se privolitev v spolni odnos, v konkretnem primeru pa tudi vprašanje uporabe sile za zadovoljitev spolne sle obtoženca, presoja za vsak posamičen spolni odnos posebej.

33.Pritožnik v zadnjem delu pritožbe, ki se nanaša na kazniva dejanja posilstva, zatrjuje še, da so vse posledice, ki jih na svojem zdravju trpi oškodovanka, lahko (le) posledica sekundarne viktimizacije. Do vprašanja, ali so posledice na zdravstvenem stanju oškodovanke posledica navedenih kaznivih dejanj ali posledica sekundarne viktimizacije, zaradi pritiskov in vplivov okolice, se je obširno in argumentirano opredelilo že sodišče prve stopnje v točkah 91 do 96, tej argumentaciji pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje namreč navedene posledice, ki so še vedno prisotne na zdravju oškodovanke (podoživljanje travmatičnih dogodkov, psihološki distres v smislu povečanja zaskrbljenosti, vznemirjenosti, napetosti, vsiljivih misli, spominov in sanj, povezanih s travmatičnimi dogodki, ki dosegajo kriterije posttravmatske stresne motnje, zaradi katere bo lahko po oceni lečeče psihiatrinje potrebovala dolgotrajno psihoterapevtsko in psihiatrično obravnavo morda celo življenje), že zaradi svoje intenzivnosti in obsežnosti niso nastale kot posledica sekundarne viktimizacije temveč nedvomno kot posledica njej storjenih kaznivih dejanj, kar je nenazadnje potrdila tudi lečeča psihiatrinja, ko je navedla, da so vse te posledice zagotovo v neposredni vzročni zvezi s kritičnimi dogodki, ki so se zgodili konec avgusta 2023. Navedbe pritožnika o tem, da so posledice na zdravstvenem stanju oškodovanke zgolj posledica sekundarne viktimizacije zaradi pritiskov in vplivov okolice so torej neutemeljene kot tudi očitek, da bi sodišče vzrok zdravstvenih posledic moralo ugotavljati s postavitvijo novega izvedenca psihiatra oziroma dopolnitvijo izvedenskega mnenja klinične psihologinje C. C., do česar se je pritožbeno sodišče podrobneje že opredelilo.

- Glede kaznivega dejanja izsiljevanja

34.Zagovornik v pritožbi glede kaznivega dejanja izsiljevanja zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker oškodovanka obtožencu denarja ni izročila zaradi groženj, temveč, da bi mu omogočila vrnitev v Nemčijo. Obtoženec namreč oškodovanki pred samo izročitvijo denarja ni z ničimer grozil (z namenom, da bi dobil denar), temveč je šlo za dogovor dveh poslovno sposobnih ljudi oziroma je z grožnjami želel doseči, da oškodovanka fanta zapusti. Predvsem iz njene izpovedbe izhaja, da ni podana vzročna zveza med grožnjami obtoženca in izročitvijo denarja s strani oškodovanke.

35.Iz skrbne in kritične dokazne ocene prvostopenjskega sodišča izhaja, da je oškodovanka glede kaznivega dejanja izsiljevanja izpovedala, da ji je obtoženec vse od njunega prvega srečanja pri njej doma grozil, da ima njene slike, videoposnetke v njeni sobi, ki jih bo poslal njenemu fantu in družini, da bodo videli, kakšna je. Pri tem obramba zmotno zatrjuje, da je sodišče do takšnih ugotovitev prišlo zgolj na podlagi pisne komunikacije med oškodovanko in obtožencem. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje napravilo predvsem na podlagi oškodovankine izpovedbe, ki je povedala, da ji je grozil osebno in ustno (po telefonu). Dodatno pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da grožnje izhajajo tudi iz prevedene komunikacije na aplikaciji Whatsapp.¹² Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, da mu je oškodovanka denar dala kot kamuflažo, da bi njen fant verjel, da bo odšel v Nemčijo. Če bi bilo to res, oškodovanka denarja obtožencu zagotovo ne bi prinesla skupaj s svojim fantom, pri čemer ni dvoma, da je obtoženca to zelo razburilo ter ji je ponovno začel groziti, da pozna tisoč Albancev v X. in da lahko odstrani fanta ali pa mu pokaže videe na telefonu, ki ju bodo spravili narazen (izpovedba oškodovanke z dne 19. 9. 2023). Iz navedenega izhaja, da pritožnik ponovno navaja zgolj dele oškodovankine izpovedbe in jih razlaga v korist obtoženca, medtem ko popolnoma spregleda zgoraj navedeno oškodovankino izpoved, da ji je obtoženec še tik pred izročitvijo 70,00 EUR grozil, da bo fantu pokazal videe, s katerimi je nedvomno razpolagal¹³ in kot jih je sodišče prve stopnje natančno povzelo v točki 71 izpodbijane sodbe, (pri čemer je obtoženec obstoj teh posnetkov v svojem zagovoru v celoti in izrecno zanikal, kar dodatno utrjuje pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, zakaj ni sledilo obtoženčevemu zagovoru), ki bodo oškodovanko osramotili oziroma povzročili razpad njene zveze s fantom in odnosov v družini.

36.Nadalje je o tem, da je obtoženec od oškodovanke izsilil 70,00 EUR izpovedal tudi oškodovankin fant H. H. Potrdil je, da mu je oškodovanka povedala, da je obtoženec izsilil tistih 70,00 EUR in da ji je rekel, da če mu jih da, da jo bo pustil pri miru. Fant je bil tudi priča samemu srečanju med oškodovanko in obtožencem v lokalu, kjer sicer izročitve denarja ni videl (ker je obtoženec želel, da mu oškodovanka denar izroči za lokalom na parkirišču in ne v lokalu), pri čemer pa obtoženec niti ni zanikal prejem 70,00 EUR od oškodovanke. O tem, da je obtoženec od oškodovanke izsilil denar, sta izpovedala tudi starša oškodovanke I. B. in J. B., o čemer jima je povedala oškodovanka. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da grožnje, ki so razvidne iz pisne komunikacije med obtožencem in oškodovanko z dne 28. 8. 2023 (o tem, da bo obtoženec poslal videe oškodovanke njenemu fantu), kažejo na to, da je obtoženec oškodovanki dejansko grozil z razkritjem posnetkov, ki bi škodovali njeni časti in dobremu imenu, posredno pa kažejo tudi na to, da je izpovedba oškodovanke o kasnejših in stalnih (ustnih in osebnih) grožnjah obtoženca (glede razkritja slik in videov oškodovankinemu fantu) verodostojna.

37.Na podlagi navedenega se trditve obrambe o neobstoječi vzročni zvezi med podanimi grožnjami oškodovanki in izročitvijo 70,00 EUR s strani oškodovanke obtožencu izkažejo za neutemeljene. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč ni dvoma, da oškodovanka obtožencu denarja ne bi izročila, če ji ne bi (tudi že prej) grozil z razkritjem njenih/njunih intimnih fotografij in posnetkov. Po obrazloženem kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP ni podana, dejansko stanje pa je ugotovljeno pravilno in popolno.

- Glede kazenskih sankcij

38.Ob razglasitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče obtožencu določilo za vsako kaznivo dejanje posilstva pod točko I izreka po tri leta zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja pod točko II izreka deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko III izreka izpodbijane sobe šest mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kot določene zgoraj navedene kazni, izreklo enotno kazen petnajst let zapora in stransko kazen izgon tujca iz RS za dobo petih let.

39.Po določbi iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mora biti izrečena enotna kazen, če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. Prvostopenjsko sodišče torej s tem, ko je obtožencu izreklo enotno kazen petnajst let zapora, ki sicer (lahko) predstavlja zgolj seštevek določenih kazni za kazniva dejanja posilstva (tri leta zapora za vsako kaznivo dejanje posilstva), ni kršilo določbe kazenskega zakona (oziroma kot zatrjuje obramba določb kazenskega postopka), saj je izrek enotne kazni v smislu najnižje meje omejen zgolj z izrekom višje kazni od vsake posamezne določene kazni, kar pa kazen petnajst let zapora v konkretnem primeru zagotovo je. Ko je prvostopenjsko sodišče torej določilo nižjo kazen od seštevka vseh določenih kazni (seštevek znaša šestnajst let in štiri mesece zapora) in višjo kazen od vsake posamezne določene kazni (najvišja določena kazen je tri leta zapora), je ravnalo v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je obrazložitev o izreku kazni petnajstih let zapora podalo v točki 101 izpodbijane sodbe, zato zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka pri izreku enotne kazni petnajstih let zapora niso podane.

40.Pritožnik nazadnje v pritožbi izpodbija višino določenih kazni za posamezno kaznivo dejanje posilstva in določeno kazen za kaznivo dejanje izsiljevanja ter navaja, da so vse določene kazni previsoke. Glede kazni za kazniva dejanja posilstva navaja, da je kazen previsoka, ker je obtoženec oškodovanko imel dejansko rad, ker se mu s takšno kaznijo odvzamejo najbolj aktivna leta življenja in ker sodna praksa v hujših primerih izreka blažje kazni, glede kaznivega dejanja izsiljevanja pa je kazen previsoka, ker je obtoženec denar sprejel na izključno željo oškodovanke, hkrati pa je kazen nesorazmerno visoka v primeru z določeno kaznijo za kaznivo dejanje grožnje.

41.Pritožbeno sodišče ocenjuje višino kazni zapora za kazniva dejanja posilstva in izsiljevanje, ki jo je argumentirano obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah 97, 98 in 99 izpodbijane sodbe, za primerno in ustrezno.

42.Pri odmeri kazni za kazniva dejanja posilstva je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno upoštevalo: i) težo in število kaznivih dejanj, ii) okoliščine njihove izvršitve, iii) stopnjo obtoženčeve krivde, iv) oškodovankino starost v) in posledice na njenem zdravju, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo i) da obtoženec ni predkaznovan in ii) njegovo mladost v času izvršitve kaznivih dejanj in v času obsodbe. Sodišče prve stopnje je ob natančni oceni in kritičnem vrednotenju vseh navedenih okoliščin pravilno zaključilo, da se za storjena kazniva dejanja posilstva kot ustrezna kazenska sankcija izkaže kazen tri leta zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje, čemur sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje in ugotavlja, da je bila obtožencu ob upoštevanju navedenih kaznih ter kaznih določenih za kaznivo dejanje izsiljevanja in grožnje, po določilu o steku izrečena zakonita, primerna in pravična prostostna kazen v trajanju petnajstih let zapora.

43.Navedbe obrambe, da je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo občutja obtoženca do oškodovanke oziroma mladost obtoženca ob izreku kazni se tako izkažejo za neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je mladost obtoženca pri določitvi kazni ustrezno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, po prepričanju pritožbenega sodišča pa naklonjenost oziroma čustva, ki naj bi jih obtoženec gojil do oškodovanke, glede na naravo in način izvršitve kaznivih dejanj posilstva ne predstavljajo okoliščine, ki bi v korist obtoženca vplivale na višino določene kazni. Zgolj pavšalne navedbe o določanju nižjih zapornih kazni v primeru hujših kaznivih dejanj posilstva pa prav tako ne zdržijo pravne presoje. Ne gre zanemariti dejstva, da obramba kvalificira dejanje kot hujše na predpostavki, da je posilstvo izven nekega prijateljskega odnosa hujše kaznivo dejanje kot posilstvo znotraj odnosa med dvema oseba, čemur pa že prima facie ni mogoče pritrditi.

44.Glede določene kazni deset mesecev zapora za kaznivo dejanje izsiljevanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri te kazni upoštevalo i) težo kaznivega dejanja, ii) njegovo trajanje (oškodovanki je grozil tri dni), iii) stopnjo krivde (direktni naklep) in iv) oškodovankino starost in posledice, ki jih je tudi to kaznivo dejanje pustilo na njej, kot olajševalno okoliščino pa, da je znesek pridobljene premoženjske koristi majhen. Tudi ta obrazložena ocena prvostopenjskega sodišča je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in razumna ter kaže na primernost in smotrnost določene kazni zapora desetih mesecev. Kritika obrambe, da je obtoženec denar sprejel zgolj na izrecno željo oškodovanke, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem glede storjenega kaznivega dejanja izsiljevanja, primerjava določene kazni za kaznivo dejanje grožnje z določeno kaznijo za kaznivo dejanje izsiljevanja pa je ob kritični in celoviti argumentaciji sodišča prve stopnje glede določitve kazni za posamezno kaznivo dejanje neutemeljena in zmotna.

45.Navedbe pritožnika glede neustreznosti višine določenih kazni in izrečene enotne zaporne kazni se tako izkažejo za neutemeljene, zato pritožnik tudi s tem delom pritožbe ne more uspeti.

46.Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, ko je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz RS, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Po 53. členu KZ-1 sodišče obtožencu, če je storil z enim ali več dejanji dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče obtožencu hkrati sodilo za pet kaznivih dejanj posilstva, kaznivo dejanje izsiljevanja in kaznivo dejanje grožnje. Za vsako posamezno kaznivo dejanje posilstva mu je določilo tri leta zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje grožnje šest mesecev zapora. Pri nobenem od navedenih kaznivih dejanj pa mu ni določilo tudi stranske kazni izgona tujca iz RS. Ko je torej sodišče prve stopnje obtožencu izreklo enotno kazen petnajstih let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz RS, je kršilo določbo tretjega odstavka 53. člena KZ-1, ki določa, da se stranska kazen izreče, čeprav je bila določena le za eno samo kaznivo dejanje. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot del enotne kazni, je s tem podana kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti skladno s 394. členom ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu ne izreče stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije.

- Sklepno

47.Po obrazloženem in ker obramba glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče, razen zgoraj ugotovljene kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP, ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), zato je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 21275/2012-66 z dne 24. 7. 2014

2Prav tam in Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009.

3Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013.

4Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 17082/2018 z dne 5. 10. 2023

5Zapisnik z naroka 29. 5. 2024, str. 11, list. št. 912.

6Pisna vloga Okrožnega državnega tožilstva Kranj 31. 5. 2024, list. št. 934.

7Prevedena komunikacija se nahaja v spisu na list. št. 1224-1395.

8Prevedena komunikacija se nahaja v spisu na listovnih številkah 1617-1819.

9Na list. št. 958-961.

10Glej npr. obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 71, 67, 32, 28, 25, 20, 16 in 14, ko je sodišče jasno navedlo listovne številke strani prevodov komunikacije, iz katere je črpalo svoje zaključke.

11Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I IPS 17082/2018 z dne 5. 10. 2023.

12Na list. št. 1388-1393.

13Glej uradni zaznamek z 2. 9. 2023 (A1/1/31), kjer je zapisan povzetek posnetkov, najdenih na obtoženčevem telefonu.