Jedro

Novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Zakonodajalec govori o novem dejstvu oziroma dokazu zato, ker gre za dejstvo, za katero je stranka oziroma organ izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela že pred izdajo odločbe. Če pa je dejstvo oziroma dokaz nastalo pozneje, obnovitveni razlog ni podan, kar sta v konkretnem primeru pravilno ugotovila tako prvostopenjski organ kot tudi tožena stranka, saj je tožnik zahtevi priložil izpisek iz Registra zdravstvenih delavcev, ki je bil pridobljen po zaključku postopka, katerega obnovo zahteva tožnik, zato ne more biti razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP.

Dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku, ne vpliva na strankino pravico ali obveznost, ampak je lahko le razlog za uvedbo novega postopka, ki mu je podlaga novonastalo dejansko stanje, ne pa razlog za obnovo dokončnega upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog z dne 25. 5. 2009 za obnovo postopka vpisa v Poslovni register Slovenije, končan s sklepom št. 316-05-V01-064218/1 z dne 25. 11. 2008. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik v svojem predlogu za obnovo postopka vpisa v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju: PRS) z dne 25. 5. 2009 ne navaja nobenih novih dejstev oziroma dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve organa, ki je o vpisu v poslovni register odločil s sklepom št. 316-05-V01-064218/1 z dne 25. 11. 2008 na podlagi vloge tožnika, ki se je dne 25. 11. 2008 osebno zglasil na sedežu prvostopnega organa in se želel vpisati v Poslovni register Slovenije na podlagi odločbe Ministrstva za zdravje št. 1600-70/2008-8 z dne 19. 11. 2008 (v nadaljevanju: Odločba) kot zasebni zdravstveni delavec – A.A. – Lekarna pri ..., in sicer z dnem izdaje Odločbe, vendar je po pojasnilu uradne osebe, da ga lahko vpiše šele s 1. 12. 2008, saj je v 2. točki izreka navedene Odločbe odločeno, da bo kot zasebni zdravstveni delavec tožnik začel opravljati dejavnost s 1. 12. 2008. Ker pa je tožnik vztrajal, da želi vpis v PRS z datumom izdaje odločbe, je po pojasnilu uradne osebe, da se ga lahko vpiše v PRS z dnem 25. 11. 2008 le, če lekarniško dejavnost želi opravljati v pravno-organizacijski obliki s.p. in je tožnik izbral to možnost, zato je bil dne 25. 11. 2008 izdan navedeni sklep o vpisu v PRS, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2008. V predlogu za obnovo postopka je tožnik kot novo dejstvo navedel izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev s popravljenim datumom vpisa v register, in sicer iz 1. 12. 2008 na datum 19. 11. 2008. Vendar po mnenju prvostopnega organa v fotokopiji s strani tožnika predloženi izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009 ne dokazuje nobenih novih dejstev oziroma dokazov oziroma njegove navedbe niso resnične. Datum vpisa v register je naveden že v prvotni Odločbi št. 1600-70/2008-8 z dne 19. 11. 2008. Vpis v Poslovni register Slovenije pa se izvede z dnem začetka opravljanja dejavnosti, ki je bil prav tako določen v navedeni Odločbi, in sicer 1. 12. 2008. Tožniku je Ministrstvo za zdravje izdalo le izpis iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev, kjer pa so upoštevana dejstva iz Odločbe z dne 19. 11. 2008, v kolikor pa bi Ministrstvo za zdravje popravljalo katerikoli podatek iz navedene Odločbe, bi izdalo sklep o popravi. Prvostopni organ se pri odločitvi opira na določila 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) v povezavi z 18. členom Zakona o poslovnem registru Slovenije (Uradni list RS, št. 49/06 in 33/07, v nadaljevanju: ZPRS-1).

Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zoper navedeni prvostopni sklep zavrnil kot neutemeljeno na podlagi ugotovitve, da je prvostopni organ pri obravnavi tožnikovega predloga za obnovo postopka pravilno ugotovil, da v njem stranka ne navaja nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, saj je kot novo dejstvo tožnik navajal le izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev, v katerem naj bi bil popravljen podatek o datumu vpisa v register, in sicer iz 1. 12. 2008 na 19. 11. 2008. Vendar je že prvostopni organ pravilno ugotovil, da navedeni izpisek ne dokazuje nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi bili merodajni za obnovo postopka vpisa tožnika v Poslovni register Slovenije (PRS) kot zasebni zdravstveni delavec na podlagi Odločbe Ministrstva za zdravje, iz izreka katere izhaja, da bo tožnik kot zasebni zdravstveni delavec lahko začel opravljati dejavnost s 1. 12. 2008, medtem ko je tožnik ob vztrajanju, da se ga vpiše v PRS z dnem 25. 11. 2008 izbral možnost opravljanja dejavnosti v organizacijski obliki s.p., zato mu je bil izdan sklep o vpisu v PRS. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se lahko postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli same zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Izpisek iz Registra zdravstvenih delavcev z novim datumom je bil pridobljen po zaključku postopka vpisa tožnika v PRS, kar pomeni, da ne more biti razlog za obnovo postopka. Zato je pritožbo, po preizkusu pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa v mejah pritožbenih navedb drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 232. člena ZUP.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da je svoj predlog za obnovo postopka oprl na 1. točko 260. člena ZUP, ker meni, da je datum vpisa tožnika v primarni register, to je Register zasebnih zdravstvenih delavcev, temeljnega pomena za odločitev o vpisu v Poslovni register Slovenije (PRS), ter da bi glede na to, da je tožnik dne 20. 5. 2009 izvedel za nova dejstva in pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na katere se je skliceval v svojem predlogu za obnovo postopka s priloženo javno listino, to je izpiskom iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev, prvostopni organ moral ugoditi tožnikovemu predlogu za obnovo postopka. Ob dejstvu, da je bil v primarnem registru naveden nepravilen datum vpisa, ki je bil naknadno dne 14. 5. 2009 popravljen, kar po mnenju tožnika predstavlja obnovitveni razlog po 1. točko 260. člena ZUP tožnik meni, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Poleg tega meni, da so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za obnovo postopka. Zato je po mnenju tožnika odločitev prvostopnega organa nepravilna in nezakonita. Organ prve stopnje je po mnenju tožnika kršil materialno pravo, bistveno kršil določbe postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijanega akta navedel, da predlogu za obnovo postopka priloženi izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009 ne dokazuje nobenih novih dejstev oziroma dokazov. Tožnik poudarja, da je nedvomno izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev javna listina v smislu 3. odstavka 179. člena ZUP, za katero v skladu s 1. odstavkom 169. člena ZUP velja zakonska domneva, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Iz izpiska z dne 5. 2. 2009 je razvidno, da je kot datum vpisa tožnika v Register zasebnih zdravstvenih delavcev bil naveden 1. 12. 2008 šele naknadno, po tožnikovi vlogi z dne 17. 2. 2009, pa je bil namesto nepravilnega datuma vpisan pravilen datum 19. 11. 2008. To je tožnik dokazal z izpiskom iz primarnega registra z dne 14. 5. 2009, ki ga je prejel dne 20. 5. 2009. Zato tožniku ni jasno, kako je lahko prvostopni organ prišel do zaključka, da izpisek z dne 14. 5. 2009 ne dokazuje nobenih novih dejstvih oziroma dokazov. Izpostavlja, da pri tem prvostopni organ ni predstavil nobenih okoliščin, s katerimi bi dokazal, da navedeni podatki iz javnih listin niso resnični. Tako je napačno ugotovil dejansko stanje zaradi neupoštevanja dokazne moči javnih listin, kar hkrati predstavlja tudi kršitev materialnega prava. Tožnik kot napačno označuje ugotovitev prvostopnega organa, da bi naj datum vpisa tožnika v Register zasebnih zdravstvenih delavcev bil naveden na odločbi Ministrstva za zdravje z dne 19. 11. 2008, saj datum vpisa na odločbi ni nikjer izrecno naveden. Nadalje tožnik meni, da je prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker ni preveril, ali je uradna oseba, ki je vodila postopek vpisa tožnika v Poslovni register Slovenije dne 25. 11. 2008 preverila podatke, vpisane v Registru zasebnih zdravstvenih delavcev. Kot brezpredmetno šteje tožnik ugotovitev prvostopnega organa, da bi Ministrstvo za zdravje v primeru poprave podatkov v Registru zasebnih zdravstvenih delavcev izdalo sklep o popravi, saj oblika listine, v kateri so predstavljena nova dejstva oziroma novi dokazi, ni predpisana in ne more biti pogoj za obnovo postopka. Tožnik meni, da zadostuje tudi navaden dopis ministrstva, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 938/2001 z dne 17. 1. 2003. Tožnik še navaja, da je Ministrstvo za zdravje ugodilo tožnikovi zahtevi za popravo pomot z dne 17. 2. 2009, ne da bi o popravi pomote izdalo ustrezen sklep, pač pa je napako odpravilo v samem registru, kar pa vsekakor ne more bremeniti tožnika in ni odločilno za odločitev o obnovi postopka. Prav tako tožnik v tožbi kot neutemeljeno in napačno označuje sklepanje organa druge stopnje, da dejstva, na podlagi katerih je tožnik predlagal obnovo postopka, niso obstajala že v prejšnjem postopku, zato naj ne bi mogel biti podan razlog za obnovo postopka. Tožnik vztraja, da je bil pravilen datum vpisa tožnika v register zasebnih zdravstvenih delavcev ves čas 19. 11. 2008, le da ni bil izrecno naveden na odločbi Ministrstva za zdravje o vpisu v Register zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 19. 11. 2008 in da je bil v samem primarnem registru vse do 14. 5. 2009 napačno naveden. Tožnik meni, da gre torej nedvomno za dejstvo, ki je obstajalo že v času postopka odločanja o vpisu tožnika v Poslovni register Slovenije dne 25. 11. 2008, vendar tožnik tedaj tega dejstva ni mogel dokazati, saj ni bilo izrecno navedeno v omenjeni odločbi Ministrstva za zdravje z dne 19. 11. 2008 niti ni bilo pravilno vpisano v primarni register. Šele na podlagi tožnikove zahteve za popravo pomot je bil v primarnem registru naveden pravilen datum vpisa, kot je razvidno iz izpiska z dne 14. 5. 2009, zato je tožnik pridobil možnost uporabiti nove dokaze šele 20. 5. 2009, ko je prejel nov izpisek iz primarnega registra, zato tožnik označuje sklepanje drugostopnega organa v zvezi z dokazi, pridobljenimi po končanju postopka vpisa v Poslovni register Slovenije, da „gre za contradictio in adjecto“ ter opozarja na določilo 2. odstavka 261. člena ZUP. Ob sklicevanju na komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 638, tožnik, čeprav izrecno nasprotuje navedbam upravnih organov, da ni podan obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, v tožbi dodatno uveljavlja, da je podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. Ob tem meni, da gre samo za vprašanje pravne kvalifikacije, ali dejstva in dokaze, na katere se tožnik sklicuje v svojem predlogu za obnovo postopka z dne 25. 5. 2009, subsumirati kot obnovitveni razlog novih dejstev in dokazov po 1. točki 260. člena ZUP ali pod obnovitveni razlog drugačne rešitve predhodnega vprašanja po 4. točki 260. člena ZUP in da upravni organ ni vezan na pravno kvalifikacijo strankinega zahtevka. Zato meni, da je brezpredmetno, pod katero točko 260. člena ZUP je tožnik opredelil obnovitvene razloge v svojem predlogu za obnovo postopka z dne 25. 5. 2009. Ob sklicevanju na določila 3. odstavka 10. člena in 1. odstavka 18. člena Zakona o Poslovnem registru Slovenije (v nadaljevanju ZPRS-1) tožnik navaja, da se vpis enot, ki pravno sposobnost pridobijo z vpisom v primarni register ali uradno evidenco, v Poslovni register Slovenije opravi na podlagi popolne prijave in akta o vpisu v primarni register ali uradno evidenco. Tako že iz jezikovne in logične razlage navedenih določb izhaja, da se vpis teh enot v PRS opravi takoj po vpisu v primarni register ali uradno evidenco ter da je pri tem odločilen datum vpisa v primarni register ali uradno evidenco, medtem ko je nepomemben datum začetka opravljanja dejavnosti. V kolikor bi upravljavec registra lahko zavrnil vpis v Poslovni register Slovenije le zato, ker še ni nastopil datum začetka opravljanja dejavnosti, čeprav je subjekt veljavno vpisan v primarni register ali uradno evidenco, bi to moralo biti v zakonu izrecno predvideno, vendar niti 8. člen niti katerakoli druga določba ZPRS-1 ne predvideva obdelave podatkov o datumu začetka opravljanja dejavnosti. Zato je vsako poseganje upravljavca registra AJPES na področje datuma začetka opravljanja dejavnosti glede subjektov, ki pravno sposobnost pridobijo z vpisom v primarni register ali uradno evidenco, brez pravne podlage in nezakonito. V kolikor bi prvostopni organ pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega predloga za obnovo postopka z dne 25. 5. 2009 pravilno uporabil materialno pravo, ki se nanaša na pogoje za vpis enot (3. odstavek 10. člena in 1. odstavek 18. člena ZPRS-1), bi predlogu za obnovo postopka moral ugoditi in postopek v predlaganem delu obnoviti. Ker na bistveno pravno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožnikovega predloga za obnovo postopka in zakonitost odločitve prvostopni organ v svoji obrazložitvi ni odgovoril, zato izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti, na kar je tožnik opozoril v dopolnitvi svoje pravočasne pritožbe. Čeprav bi po določbi 2. odstavka 247. člena ZUP moral organ druge stopnje na to kršitev paziti tudi po uradni dolžnosti, se do tega vprašanja drugostopni organ ni opredelil in tudi sam ni navedel pravne podlage v potrditev stališča organa prve stopnje, da je datum začetka opravljanja dejavnosti bistvenega pomena za vpis enot, ki pravno sposobnost pridobijo z vpisom v primarni register ali uradno evidenco, v Poslovni register Slovenije. Poleg tega se drugostopni organ ni opredelil tudi do številnih drugih pritožbenih navedb, kar onemogoča tudi preizkus drugostopne odločbe. Dodatno v tožbi tožnik navaja, da gre pri vpisu v Poslovni register Slovenije z dne 25. 11. 2008 s pravnoorganizacijsko obliko samostojni podjetnik in pri vpisu s pravnoorganizacijsko obliko registrirani lekarnar, kot ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka z dne 25. 5. 2009, za isto upravno zadevo, ne pa za spremembo zahtevka niti za spremembo v izjavi volje. Zato meni, da gre pri vpisu tožnika v Poslovni register Slovenije z dne 25. 11. 2008 zaradi opravljanja lekarniške dejavnosti s pravnoorganizacijsko obliko samostojni podjetnik in pri vpisu s pravnoorganizacijsko obliko registrirani lekarnar, ki ga je tožnik predlagal v svojem predlogu za obnovo postopka, za isto upravno zadevo, ker se tožnik zaradi opravljanja lekarniške dejavnosti v Poslovni register Slovenije lahko vpiše samo enkrat. To izhaja tudi iz določb 2. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju: ZLD), kot tudi iz 4. člena ZLD. Da gre pri vpisu v PRS z dne 25. 11. 2008 in predlagani obnovi postopka za isto upravno zadevo izhaja po mnenju tožnika tudi iz 3. odstavka 10. člena ZPRS-1, predhodno dodeljena matična številka pa se na prijavo vpiše v Poslovni register Slovenije ne glede na pravnoorganizacijsko obliko, ki jo prijavitelj navede v prijavi. Dodatno tožnik navaja, da se je že dne 25. 11. 2008 želel v Poslovni register Slovenije vpisati s pravnoorganizacijsko obliko registrirani lekarnar, vendar je do drugačnega vpisa prišlo zaradi ravnanja uradne osebe, ki je napačno domnevala, da je pravilen datum vpisa v primarni register 1. 12. 2008 in ne 19. 11. 2008, kot je menil tožnik. Tožnik navaja, da ima izpodbijani akt zanj resne posledice, ker bi v primeru dopuščene obnove postopka tožnik lahko dosegel vpis v Poslovni register Slovenije s pravilno in zakonsko predvideno pravnoorganizacijsko obliko, ob tem pa obdržal dosedanjo matično številko. Ta mu po njegovem mnenju pripada ne glede na to, s kakšno pravnoorganizacijsko obliko je vpisan v Poslovni register Slovenije. Za tožnika je pomembno, da je vpisana pravilna pravnoorganizacijska oblika in pravilen datum vpisa v Poslovni register Slovenije ter da se takšen popravek izvede z retroaktivnim učinkom. Čeprav se zaveda, da bi do spremembe pravnoorganizacijske oblike in popravka datuma vpisa v Poslovni register Slovenije lahko prišlo tudi z izbrisom sedaj vpisanega subjekta in vpisom novega, vendar to za tožnika pomeni poslabšanje njegovega pravnega položaja, saj bi takšna sprememba imela učinek samo vnaprej, tožnik pa ne bi mogel ohraniti svoje sedanje matične države, kar bi mu povzročilo številne zaplete, ker je s sedanjo matično številko sklenil številna pomembna razmerja. Poleg tega tožnik šteje, da gre v predmetni zadevi za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, ali je za vpis enot, ki pravno sposobnost pridobijo z vpisom v primarni register ali uradno evidenco, odločilen zgolj datum vpisa v primarni register ali uradno evidenco oziroma, kot tudi, ali ima upravljavec registra AJPES pravno podlago, da zavrne vpis v PRS kljub temu, da je bila enota veljavno vpisana v primarni register ali uradno evidenco, zgolj iz razloga, ker ni nastopil datum začetka opravljanja dejavnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter ugodi s sodbo tožnikovemu predlogu za obnovo postopka z dne 25. 5. 2009 v predlaganem obsegu, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vsebinsko vztraja pri navedbah v drugostopni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Obnova postopka, za kar gre v obravnavanem primeru, je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačno odločbo v upravni zadevi.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni prvostopni sklep, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog z dne 25. 5. 2009 za obnovo postopka vpisa tožnika v poslovni register, ki je bil končan z odločitvijo prvostopnega organa (sklep št. 316-05-V01-064218/1 z dne 25. 11. 2008) na podlagi ugotovitve, da predlogu priloženi izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009 ne dokazuje nobenih novih dejstev oziroma dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v postopku, za katerega obnovo se zavzema tožnik. Prvostopni organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 260. člen ZUP v povezavi s 3. odstavkom 267. člena ZUP.

Tožnik, ki je v predlogu za obnovo postopka kot novo dejstvo navajal izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009, je s tem smiselno uveljavljal obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, tudi po presoji sodišča ne more uspeti s svojo zahtevo za obnovo postopka (ki je bil končan dne 25. 11. 2008 z odločitvijo organa prve stopnje o vpisu tožnika v PRS, ki je postala pravnomočna dne 4. 12. 2008) iz razlogov, ki jih je v svoji obrazložitvi pravilno navedla že tožena stranka, kot tudi prvostopni organ pred njo. Novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP morata biti namreč taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Zakonodajalec govori o novem dejstvu oziroma dokazu zato, ker gre za dejstvo, za katero je stranka oziroma organ izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela že pred izdajo odločbe. Dejstvo oziroma dokaz je moral objektivno obstajati že v času prvega odločanja, vendar pa stranka oziroma organ zanj ni vedela in ga ni imela možnosti uporabiti. Če pa je dejstvo oziroma dokaz nastalo pozneje, obnovitveni razlog ni podan, kar sta v konkretnem primeru pravilno ugotovila tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka, saj je tožnik svoji zahtevi za obnovo postopka priložil izpisek iz Registra zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009, kar pomeni, da je bil pridobljen po zaključku postopka, katerega obnovo zahteva tožnik (končanega s sklepom z dne 25. 11. 2008, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2008), zato ne more biti razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, kot sta pravilno navedla že prvostopni organ in tudi tožena stranka, ko je v svojstvu upravnega organa druge stopnje odločala o tožnikovi pritožbi zoper navedeni prvostopni sklep.

Tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost presoje upravnih organov prve in druge stopnje, da tožnikovemu predlogu za obnovo postopka priloženi izpisek iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009 ne predstavlja novega dokaza oziroma dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi moglo samo zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz naveden ali uporabljen v prejšnjem postopku, saj se predlog za obnovo postopka lahko zavrne, če organ pri preizkusu presodi, da okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo, ni takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve. Pri tovrstnem preizkusu namreč ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja okoliščina, ki se v predlogu navaja kot razlog za obnovo postopka, ampak gre za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Če upravni organ ugotovi, kot v konkretnem primeru, da okoliščina, tudi če bi bila dokazana, ni takšna, predlog za obnovo postopka zavrne na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP, ker ne bi bilo smotrno dovoliti obnovo postopka zaradi okoliščine, ki ne more vplivati na spremembo dokončne odločbe, kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sporni prvostopni sklep. Dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku (v konkretnem primeru dejstvo oziroma dokaz, na katerega tožnik opira svoj predlog), ne vpliva na strankino pravico ali obveznost, tako kot to navajata že prvostopni organ in tožena stranka, ampak je lahko le razlog za uvedbo novega postopka, ki mu je podlaga novonastalo dejansko stanje, ne pa razlog za obnovo končanega upravnega postopka ob tedaj obstoječem dejanskem stanju stvari. Pogoj za uvedbo obnove postopka namreč je, da so se dokazi mogli navesti in uporabiti v prejšnjem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni bilo možno glede na datum predlogu za obnovo postopka priloženega dokaza (z dne 14. 5. 2009), medtem ko je bil predhodno prvotni postopek končan že dne 25. 11. 2008. Glede na navedeno se sodišče strinja s toženo stranko in prvostopnim organom, da tožnik ni predložil novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi lahko privedel do drugačne, za tožnika ugodnejše odločitve kot v postopku, za katerega obnovo se tožnik zavzema. Navedeno pomeni, da se sodišče strinja s toženo stranko, ki enako kot prvostopni organ pred njo, pravilno ugotavlja, da tožnik z izpiskom iz Registra zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 14. 5. 2009 ni verjetno izkazal nobenega obnovitvenega razloga oziroma ne gre za nov dokaz, ki bi pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil naveden ali uporabljen v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena ZUP). Ker se v tem postopku samo presoja, ali bi uveljavljani nov dokaz lahko pripeljal do drugačne odločbe, zato tožeča stranka prav tako ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava v postopku, katerega obnovo se predlaga, saj morebitna napačna uporaba predpisa ni obnovitveni razlog v smislu določil 260. člena ZUP. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. U 1209/93 z dne 15. 6. 1995. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da sta pravilni in na zakonu utemeljeni odločitvi upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).