Jedro

Prekomeren hrup - odmera odškodnine

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po ugotovitvi o povečani ravni dnevnega in nočnega hrupa v bivalnem okolju vseh štirih tožnikov, ki prebivajo oziroma so prebivali ob glavni cesti G1-1 na Ptujski cesti v Miklavžu na Dravskem polju, in zaradi katerega so trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, razrvanost, nervoznost itd.), na podlagi materialnopravne določbe 133. člena ter 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prvotožnici prisodilo odškodnino v znesku 800,00 EUR, drugotožniku v znesku 850,00 EUR, tretjetožnici v znesku 900,00 EUR in četrtotožniku v znesku 800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 447,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe in sicer zoper temelj in odmero odškodnine vsem štirim tožnikom je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ne obstaja pravna podlaga za prisojo odškodnine tožnikom. Odškodnina vsem tožnikom pa je odmerjena previsoko in v nasprotju z obstoječo sodno prakso za podobne primere. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot brezpredmetno sodišče druge stopnje označuje obširna pritožbena izvajanja, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti z razlogovanjem, da je prometna obremenjenost sporne ceste v povprečju bistveno nižja, kot je bila v primeru prekmurske regionalne ceste. Poudariti je, da predstavljajo obliko nedopustne škode v predmetni zadevi prekomerne imisije oziroma hrup in s tem povezane duševne bolečine oškodovancev zaradi posega v njihove osebnostne pravice, zlasti pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS). Jakost hrupa, ki ima za posledico pravno upoštevne duševne bolečine oškodovancev, je odvisna od mnogoterih dejavnikov - poleg števila vozil in njihove vrste, na kar se osredotoča toženka, so to še konfiguracija terena ob cestišču, karakteristike cestišča, oddaljenost bivališča oškodovancev od ceste, morebitna protihrupna zaščita, subjektivne lastnosti oškodovancev itn. Pravno odločilne za odmero višine odškodnine so zato po naravi stvari vrednosti hrupa, kot so za relevantno obdobje na naslovu bivališča tožnikov bile izmerjene s strani izvedenske ustanove, čigar izvedensko mnenje sta pravdni stranki v celoti povzeli. Dodati je tudi, da izmerjene (mejne in kritične) vrednosti hrupa (tabela v Prilogi 1 izvedenskega mnenja) bistveno ne odstopajo od vrednosti hrupa, kot so bile izmerjene v primerljivih zadevah oškodovancev iz Prekmurja, pri čemer je treba upoštevati, da so te vrednosti hrupa različne po posameznih odsekih tako ceste G1-1 kot ceste G1-3. V danem primeru je kazalnik vrednosti hrupa v letih 2006 do 2009 dan-večer-noč znašal 70 dBA oziroma 71 dBA, medtem ko je pri najbolj obremenjenih oškodovancih iz Prekmurja bila izmerjena vrednost hrupa med 74 dBA in 76 dBA (glej npr. sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 993/2011 z dne 11. 10. 2011 in I Cp 1015/2011 z dne 11. 10. 2011). Slednje pa je upoštevano tudi pri odmeri odškodnine v danem primeru, ki je glede na navedeno sodno prakso tudi nekoliko nižja.

6. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke tako predstavlja pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča o povečani ravni nočnega in dnevnega hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo oziroma so živeli v stanovanjski hiši oddaljeni približno 6 metrov od glavne ceste G1-1 na Ptujski cesti v Miklavžu na Dravskem polju. Zaradi povečanega hrupa so tožniki v obdobju 9 mesecev trpeli psihično neugodje, ki se je odražalo predvsem v nezbranosti, nervoznosti, razrvanosti in to v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine. Pri določitvi višine odškodnine je v sodni praksi v identičnih primerih zavzeto stališče, da je pri odmeri odškodnine potrebno dati odločilno težo naslednjim okoliščinam, in sicer oddaljenosti bivališča oškodovanca od regionalne ceste ter obdobje izpostavljenosti, gledano kumulativno kot iz vidika povprečne dnevne izpostavljenosti oškodovanca hrupu. Zraven tega je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati še nadaljnje okoliščine, kot na primer subjektivno doživljanje zatrjevanih neugodnosti in s tem v zvezi duševno stanje oškodovanca, razporejenost prostorov v hiši, morebitne druge zunanje vplive, ki so povečali hrup zaradi tovornih vozil ter podobno.

7. Prvostopno sodišče je na podlagi navedenih materialnopravnih izhodišč popolno in pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so vplivale na odmero odškodnine posameznemu tožniku. Dejstvo je, da so vsi tožniki živeli v stanovanjski hiši, ki je bila 6 metrov oddaljena od glavne ceste in so bili prekomernemu hrupu izpostavljeni za obdobje 9 mesecev. Pri tem je bila tretjetožnica ves čas pretežno doma, ker je bila brez zaposlitve. Ostali tožniki so bili povprečno dnevno več kot 8 ur zdoma, ker so bili zaposleni oziroma drugotožnik je nekaj časa bil še študent. Upoštevaje navedene okoliščine in upoštevaje subjektivno doživljanje hrupa po posameznem tožniku, je prvostopno sodišče prvotožnici odmerilo odškodnino v znesku 800,00 EUR, drugotožniku v znesku 850,00 EUR, tretjetožnici v znesku 900,00 EUR in četrtotožniku v znesku 800,00 EUR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina tožnikom v danem primeru odmerjena v skladu z določbo 179. člena OZ ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere. Nasprotna pritožbena izvajanja za znižanje odškodnine so neutemeljena.

8. Pritožba citira vrsto odločitev višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS o primerni višini odškodnine za nepremoženjske škode in izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo. Poleg tega pa bi moralo sodišče prve stopnje v večji meri upoštevati še prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre odločilna teža v danem primeru nespornim ugotovitvam o oddaljenosti bivališča tožnikov od ceste G1-1 in obdobju izpostavljenosti slednjih prekomernemu hrupu, in sicer tako kumulativno gledano, kakor tudi z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tem kriterijem je sodišče prve stopnje sledilo tudi pri odločanju o višini denarne odškodnine v obravnavani zadevi, pri tem pa je upoštevalo vse posebne okoliščine danega primera (navzočnost doma, lega spalnih in bivalnih prostorov, presežene mejne in kritične vrednosti hrupa).

9. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.