Jedro

Pri sporni pogodbi gre za poseben primer odstopa terjatve - odstop namesto izpolnitve - skladno s tedaj veljavnim 1. odst. 444. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke Z.T. d.d. se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišče prve stopnje s p r e m e n i tako, da:

1.)

se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "Ugotovi se, da tožnikov prenos terjatve na V.L. d.o.o. Š.

in pogodba o odstopu terjatev - cesija z dne 20.5.2003, ki so jo sklenili tožnik, S.J., S.l. 10, K. in V.l. d.o.o. Š., za znesek 72.210,00 SIT, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke.

Prvotožena stranka mora v 8 dneh vrniti v stečajno maso tožnika v stečaju znesek 72.210,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2004 do plačila."

2.)

je prvotožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2005 do plačila.

Glede preostalega dela, torej kolikor je ugotovljeno, da nima pravnega učinka proti stečajni masi tožnikovo plačilo denarnih sredstev na TRR toženca z dne 7.3.2003 v višini

28.540,00 SIT in kolikor je prvotoženi stranki naloženo, da mora v 8 dneh vrniti v stečajno maso tožnika v stečaju znesek 28.540,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.8.2004 do plačila, pa se pritožba prvotožene stranke zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 16.416,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo, da tožnikovo plačilo denarnih sredstev na TRR toženca z dne

7.3.2003 v višini 28.540,00 SIT in tožnikov prenos terjatve na V.l. d.o.o. Š. in pogodba o odstopu terjatev - cesija z dne 20.5.2003, ki so jo sklenili tožnik, S.J., S.l. 10, K. in V.l. d.o.o. Š., za znesek 72.210,00 SIT, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi; II.) prvotoženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni vrniti v stečajno maso tožnika v stečaju znesek 100.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2004 do plačila; III.) prvotoženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 28.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je prvotožena stranka vložila pritožbo iz razloga po 1. in 3. točki 338. čl. ZPP ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče kršilo materialno pravo, ko je pri obravnavanju pogodbe o odstopu terjatev z dne 20.5.2003 - cesija, ki so jo sklenile stranke dolžnik J.S., prevzemnik V.l. d.o.o. in odstopnik M., d.d., uporabilo pravila o cesiji, namesto da bi uporabilo pravila o prevzemu dolga. Sporna cesija je po svoji pravni naravi prevzem dolga. Gre za spremembo dolžnika. Pri obravnavani pogodbi na upniški strani ni nastala nobena sprememba, upnik je še vedno bil V.l. d.o.o., dolžnik pa M., d.d. Cesija je sprememba upnika, pri tej pogodbi pa ne gre za spremembo upnika, ampak za spremembo dolžnika. Obravnavana pogodba je pomanjkljiva. Iz pogodbe bi moralo izhajati ne le, da je J.S. poravnal obveznosti po določeni pogodbi, iz katere je izhajalo plačilo zavarovalne premije v višini 72.210,00 SIT, ampak bi moralo biti navedeno tudi, katera obveznost med prvotnim dolžnikom - M. d.d. in prevzemnikom J.S., je bila poravnana. Med navedenima pogodbenima strankama je moralo obstajati neko pravno razmerje, po katerem je J.S. dolgoval določen znesek družbi M. d.d. Iz pogodbe ne izhaja, da bi obstajal dolg iz naslova nekega pravnega razmerja med dolžnikom in odstopnikom. To pa sodišče ni pojasnilo. Tega tudi ni moglo, ker po vedenju prvotožene stranke ni obstajalo nobeno dolžniško razmerje med J.S. in M. d.d. Sporna cesija je pravno pomanjkljiva, saj je pravi dolžnik do drugotožene stranke le M. d.d., ne pa J.S. Dejstvo je, da je slednji 20.5.2003 sklenil z drugotoženo stranko pogodbo o operativnem leasingu št. OLV/2734, po kateri je dobil v najem isto osebno vozilo, ki ga je pred tem imel v najemu tožnik. Iz prevzemnega poročila o stanju vozila k pogodbi o operativnem leasingu št. OLV/2159 z dne 7.8.2001 pa izhaja, da je 16.5.2003 drugotožena stranka prevzela od tožnika vozilo znamke B. 540. Iz navedenih listin, ki se prilagajo tej pritožbi ne izhaja, da bi tožeča stranka karkoli dolgovala drugotoženi stranki iz naslova zavarovanja.

Terjatev 72.210,00 SIT se nanaša izključno na obveznost J.S., po pogodbi o operativnem leasingu št. OLV/2734 z dne

20.5.2003, sklenjeni med drugotoženo stranko in J.S. kot jemalcem leasinga. Kršitev določb Zakona o pravdnem postopku pa je v tem, da je sodišče na podlagi listin napravilo zaključek, da je prvotožena stranka vedela za prezadolženost in plačilno nesposobnost tožeče stranke. Že v odgovoru na tožbo je prvotožena stranka pojasnila, da je tožeča stranka v letu 2001 pokrila izgubo za leto 2000 in to leto zaključila celo z dobičkom, ne pa z izgubo. Izguba, ki je nastala v letu 2002 pa je bila znana šele meseca julija

2003. Ne gre pozabiti, da Služba družbenega knjigovodstva in njena pravna naslednica Agencija za plačilni promet, nista objavljali podatkov o blokiranih žiro računih. Zato se prvotožena stranka ni mogla poučiti in seznaniti o plačilni nesposobnosti tožeče stranke. Sodišče razlaga določbo o vedenju in solventnosti dolžnika arbitrarno, ne da bi svojo trditev oprlo na dokaze. Vendar je treba tudi domneve dokazati in zato niso obstojale pravno relevantne okoliščine za proučevanje prezadolženosti tožnika. Sodišče sploh ni ocenilo dokazne vrednosti bonitetnih poročil, ki jih je predložila tožnica. Sicer pa pritožnica poudarja, da njen dolžnik ni bila tožeča stranka, ampak drugotožena stranka.

Pritožba prvotožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu se sme sodba s pritožbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, prvotožena stranka pa poskuša v pritožbi ravno to, s tem ko zatrjuje, da v sporni "Pogodbi o odstopu terjatev - cesija z dne 20.5.2003" (dalje: pogodba), ni navedeno, katera obveznost med M. d.d. in J.S. je bila poravnana; da po vedenju prvotožene stranke med J.S. in M. d.d. ni obstajalo nobeno dolžniško - upniško razmerje; da se zavarovalna premija nanaša na pogodbo o operativnem leasingu št. OLV/2734, ki jo je sklenil J.S. z drugotoženo stranko, po kateri je dobil v najem isto osebno vozilo, ki ga je pred tem imel v najemu tožnik. Vseh teh navedb prvotožene stranke v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

Pri sporni pogodbi gre po mnenju pritožbenega sodišča za poseben primer odstopa terjatve - odstop namesto izpolnitve - skladno s tedaj veljavnim 1. odst. 444. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve. V obravnavanem primeru je pravni prednik tožeče stranke svojemu upniku - drugotoženi stranki - odstopil svojo terjatev do J.S. v znesku 72.210,00 SIT, pri čemer je v 2. čl. pogodbe navedeno, da M.d.d. navedeno terjatev odstopa V.l. d.o.o. zaradi plačila obveznosti, ki jo ima do njega iz naslova zavarovalne premije.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) v 130. čl. določa, da če je zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, je izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi in je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. V obravnavanem primeru je bilo izpodbijano pravno dejanje po sporni pogodbi z dne 20.5.2003 storjeno v korist drugotožene stranke; ona je bila stranka navedene pogodbe in njej je tožeča stranka dolgovala neplačano premijo. Glede na to ima prav pritožnica, ko opozarja, da njen dolžnik ni bila tožeča stranka, ampak drugotožena stranka, pasivna legitimacija prvotožene stranke glede navedenega izpodbijanega pravnega dejanja zato ni podana. Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede navedenega pravnega dejanja spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Zaradi takšne odločitve je sicer odpadla potreba po presoji obstoja subjektivnega elementa, ki ga pritožba ravno tako izpodbija, pri čemer pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je zmotno stališče pritožbe, da je treba (tudi) domnevo o obstoju subjektivnega elementa dokazati; domnevo je treba ovreči, ne pa dokazovati (zgolj s trditvijo, da se prvotožena stranka ni mogla poučiti in seznaniti o plačilni sposobnosti tožeče stranke ji niti ne bi uspelo).

V zvezi z drugim izpodbijanim pravnim dejanjem - plačilom denarnega zneska na TRR dne 7.3.2003 v višini 28.540,00 SIT pa ob izostanku pritožbenih razlogov glede tega pravnega dejanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo to dejanje storjeno v korist prvotožene stranke, na podlagi že citiranega 130. čl. ZPPSL, utemeljen zaključek, da mora prvotožena stranka navedeni znesek z zamudnimi obrestmi vrniti v stečajno maso tožeče stranke.

Glede na odločitev pritožbenega sodišča je bilo treba odločiti tudi o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo pravdni stroški tožeče stranke 28.982,00 SIT. Za pravdo potrebni stroški prvotožene stranke pa znašajo 6.700,00 SIT (taksa za odgovor na tožbo in materialni stroški). Glede na uspeh v pravdi (ocenjen na 28 %) se tožeči stranki priznajo stroški v znesku 8.115,00 SIT, prvotoženi stranki pa se glede na uspeh (ocenjen na 72 %) priznajo v znesku 4.824,00 SIT. Po medsebojnem pobotu do zadnjenavedene višine je prvotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.291,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe (8.4.2005) do plačila.

Pritožbeni stroški prvotožene stranke znašajo 22.800,00 SIT (taksa za pritožbo zoper sodbo) in se ji glede na uspeh (72%) priznajo v višini 16.416,00 SIT. Glede na 154. čl. ZPP je te stroške dolžna tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki.