Jedro

Pri vsebini 14. člena ZZVN je izhajati iz načela pravičnosti, s katerim je zakonodajalec žrtvam vojnega nasilja, mlajšim od 15 let priznal pravico do upokojitve pod ugodnejšimi, vendar enakimi pogoji kot udeležencem narodnoosvobodilne vojne enake starosti. Tudi njim ni bila udeležba v narodnoosvobodilni vojni kot posebna doba šteta dvojno kot zavarovancem iz 1. odstavka 140. člena ZTPZ. Zato je razlagati določbo iz drugega odstavka 14. člena, ki dopušča znižanje starostne meje za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa - vendar največ do omejitev iz prvega odstavka - v skladu z namenom ZZVN. Žrtvam vojnega nasilja je zagotovljena posebna pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na način, s katerim ni porušeno razmerje v pravicah iz tega zakona z že urejenimi pravicami po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe Z. z. p. i. i. z. z dne 22.5.1997 in z dne 31.7.1997, na podlagi katerih tožniku ni bila priznana pravica do starostne pokojnine po določbah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99 - ZZVN). Sodišče je pritrdilo pravni presoji tožene stranke, da tožnik, ob vložitvi zahteve star 56 let, ni izpolnil za pridobitev uveljavljene pravice do starostne pokojnine v 1. odstavku 14. člena ZZVN predpisane starosti 60 let. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, saj je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje. V razlogih svoje odločitve je poudarilo, da je 2. odstavek 14. člena ZZVN, ki določa žrtvi vojnega nasilja, ki je bila v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, znižanje starostne meje razlagati v kontekstu splošnega predpisa, to je 1. in 2. odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ). Po stališču pritožbenega sodišča se mora za tisti čas, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, znižati starostna meja, določena v ZPIZ, in ne starostna meja iz 1. odstavka 14. člena ZZVN. Iz takšnega razlogovanja sledi zaključek, da tožnik ne izpolnjuje starostnega pogoja 60 let iz 1. odstavka 14. člena tega zakona.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije opozarja, da je določba 14. člena ZZVN nejasna in nerazumljiva. Ker je sodišče druge stopnje to določbo razlagalo v zvezi s 1. in 2. odstavkom 39. člena ZPIZ, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v revizijskem postopku vezano na obseg izpodbijanja in razlogov, ki jih revident uveljavlja, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Pravno podlago za rešitev tega spora vsebuje zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki v 14. členu določa, da pridobi žrtev vojnega nasilja, ki je bila v času prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, pravico do starostne pokojnine, ko dopolni starost 60 let (moški) oziroma 55 let (ženska) in pokojninsko dobo 20 let (1. odstavek). Drugi odstavek pa določa: "Starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine po prejšnjem odstavku se zniža za toliko časa, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, vendar največ do omejitev iz prejšnjega odstavka." Tožniku, ki mu je bil priznan čas izgnanstva v trajanju 4 leta in en dan in je ob vložitvi zahteve dopolnil 56 let starosti in imel več kot 22 let pokojninske dobe, sodišči nista priznali pravice do starostne pokojnine, ker sta kot starostno mejo po določbi 39. člena ZPIZ upoštevali 63 let in omejitev iz 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZZVN, da je znižanje dopustno največ do 60 leta. Takšna razlaga ni v nasprotju z namenom in ciljem zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Temeljni namen ZZVN je, da tistim državljanom, ki so med drugo svetovno vojno ali v določenih drugih minulih obdobjih in okoliščinah pretrpeli nasilja, o katerih zakonodajalec meni, da so jim v povprečju morala pustiti v sedanjost in prihodnost segajoče negativne posledice, pomaga ali omogoči te posledice premagovati oziroma jih prenašati. Zakonodajalec je z omenjenim zakonom določil vsebino, subjekte in pogoje upravičenj. V 8. členu so naštete pravice žrtev vojnega nasilja, med drugim v 5. točki pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. To pravico do posebnega varstva pridobi žrtev vojnega nasilja, ko dopolni 50 let starosti ali je pri njej nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti (1. odstavek 9. člena) in jo določa 14. člen ZZVN.

V prvem odstavku tega člena je določena starost (60 let moški) in pokojninska doba (20 let) kot pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki se po drugem odstavku zniža za toliko časa, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep. Norma iz drugega odstavka, ki govori o znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine za toliko časa, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, vendar največ do omejitve iz prejšnjega odstavka, po svoji vsebini utemeljuje boniteto, ki jo žrtvi vojnega nasilja priznava že prvi odstavek. Starost, pri kateri lahko oseba s statusom žrtve vojnega nasilja pridobi pravico do starostne oziroma predčasne pokojnine, določena v 1. odstavku 14. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, je dejansko mišljena kot starost, do katere se lahko, skladno z 2. odstavkom tega člena, zaradi trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa zniža starost, potrebna za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine, določene v 39. členu in 40. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Zavarovancu s statusom žrtve vojnega nasilja se torej na podlagi omenjenega določila starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, določene v 39. členu ZPIZ, zniža za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, vendar največ za 3 leta oziroma do dopolnjene starosti 60 let (moški) - kot v obravnavanem primeru.

Takšna razlaga izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZZVZ k temu (novemu členu v drugem branju), ki ga je obravnaval Državni zbor na marčnem zasedanju v letu 1995. Zakonodajalec je s tem določilom priznal osebam pred dopolnjenim 15 letom starosti, ki so bile v taboriščih in izgnanstvu, ta čas kot posebno dobo v dejanskem trajanju in jih tako izenačil z otroci, ki so bili v partizanskih odredih, v narodnoosvobodilni vojski in JA pred 15 leti starosti in se jim je ta čas izjemoma všteval v pokojninsko dobo. Po veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se posebna doba v dejanskem trajanju upošteva kot pokojninska doba praviloma le osebam po dopolnjenem 15 letu starosti.

Po določbi 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju obsega namreč pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. V zavarovalno dobo se skladno z določbo 203. člena omenjenega zakona všteva čas, ki ga zavarovanec prebije po dopolnjenem 15 letu starosti v obveznem zavarovanju in v prostovoljnem zavarovanju.

Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64 - TZPZ), katerega določbe se uporabljajo za priznanje posebne dobe, v 162. členu določa, da se v pokojninsko dobo ne štejejo obdobja dela in ne obdobja, ki se sicer štejejo v posebno dobo, če so to obdobja, ki jih je zavarovanec dopolnil do 15 leta starosti, razen v primeru 2. odstavka 140. člena tega zakona. Ta pa določa, da se čas, prebit v partizanskih odredih Jugoslavije, v narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije in jugoslovanski armadi pred 15 leti starosti všteva v pokojninsko dobo. Edina izjema od splošnega načela, da se v pokojninsko dobo ne šteje obdobje do 15 leta starosti zavarovanca velja po omenjenem določilu le za udeležence v narodnoosvobodilni vojni, mlajše od 15 let. Zato je pri vsebini 14. člena ZZVZ izhajati iz načela pravičnosti, s katerim je zakonodajalec žrtvam vojnega nasilja, mlajšim od 15 let priznal pravico do upokojitve pod ugodnejšimi, vendar enakimi pogoji kot udeležencem narodnoosvobodilne vojne enake starosti. Tudi njim ni bila udeležba v narodnoosvobodilni vojni kot posebna doba šteta dvojno kot zavarovancem iz 1. odstavka 140. člena ZTPZ. V primeru razlage 14. člena ZZVZ na način, za katerega se zavzema revizija, pa bi bilo doseženo prav to. Znižanje starostne meje za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa bi se po stališču revizije upoštevalo dvakrat. Takšnega namena pa zakonodajalec ni imel. Načela pravne države (2. člen Ustave) namreč terjajo, da mora zakonska ureditev temeljiti na razumnih razlogih in ne sme učinkovati v nasprotju s temeljnim namenom zakona, s katerim se uresničuje določba 3. odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije, da je žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo. Ta določba kot vsebinsko nadaljevanje določb prvih dveh odstavkov istega člena, ki vsem državljanom zagotavljajo socialno varnost, obvezuje državo do takšnega posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, ki presega tiste pravice, ki jih obsega zagotavljanje socialne varnosti, ali pravice iz obveznega socialnega zavarovanja. Posebno varstvo pomeni, kot je ugotovilo Ustavno sodišče RS v odločbi U I 86/96 (Uradni list RS, št. 2/97) zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic.

Po presoji revizijskega sodišča je besedilo iz 2. odstavka 14. člena ZZVN, ki dopušča znižanje starostne meje za pravice do pokojnine po prejšnjem odstavku, največ do omejitev iz prejšnjega odstavka, v skladu z namenom ZZVN. Zakonodajalec je z zagotovitvijo posebne pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, kot jih določa 14. člen ZZVN, izpolnil svojo dolžnost iz 3. odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije in pri tem ni porušil razmerij v pravicah iz tega zakona in že urejenimi pravicami po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo 14. člena ZZVN, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).