Jedro

Tožnica Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa registra iz stalnega prebivalstva. Prav tako se tožnica ne more z uspehom sklicevati na vojne razmere, saj se niti po tem, ko je bila vojna v Sloveniji, na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini končana, ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo z dne 11. 12. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Upravna enota Sežana zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in odločila še, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je 22. 7. 2013 prejel vlogo tožnice, državljanke Republike Srbije s stalnim prebivališčem v Beogradu, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Citira določbe tega zakona, ki so pravna podlaga za odločanje. Podrobno opiše potek postopka ter povzame prejete in po uradni dolžnosti pridobljene listine in podatke iz uradnih evidenc ter izjave same tožnice. Po podatkih uradnih evidenc je imela tožnica v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 7. 8. 1985 do 31. 12. 1990 na naslovu ... Na podlagi Pravilnika o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva je bila dne 26. 2. 1992 izločena v posebno kartoteko občanov, ki so se odselili, stalnega prebivališča pa niso odjavili; tega dne so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih in ji je v registru stalnega prebivalstva prenehala veljati prijava stalnega bivališča na omenjenem naslovu. Iz izjave same tožnice pa izhaja, da je ta prišla v Slovenijo že 5. 11. 1982 ter je na naslovu v Sežani dejansko prebivala do konca maja 1991, ko je odšla na obisk k staršem v Srbijo. Na tej podlagi prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica 23. 12. 1990 imela prebivališče v Republiki Sloveniji in da je od tu odsotna 24 let. Iz ukinjenih kartotek je razvidno, da je imela na dan 25. 6. 1991 državljanstvo Srbije in SFRJ. Tožnica tako spada v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Po tej določbi bi morala za izdajo zaprošenega dovoljenja izpolnjevati še pogoj, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Ta pogoj bi bil izpolnjen tudi v primeru, če bi šlo za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD, in sicer za prvih petih let odsotnosti, za nadaljnje obdobje odsotnosti pa samo pod pogojem, če bi tožnica dokazala, da se je v tem času poskušala vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Kljub več pozivom tožnica pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ni dokazala. Kot razlog odsotnosti je navedla vojne razmere v Sloveniji, na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini, ki so ji preprečevale vrnitev v Slovenijo. Za to ni predložila dokazil. Tudi če bi upravni organ vojne razmere upošteval kot upravičen razlog, da se tožnica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo za prvih pet let odsotnosti, pa glede na ugotovitve postopka njena ravnanja ne kažejo, da bi se poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, zato za nadaljnje obdobje odsotnosti pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen. Zgolj navedba tožnice, da je v letih 1992 do 2002 po telefonu skušala pridobiti informacije na Občini in Policiji v Sežani glede možnosti vrnitve v Slovenijo, za drugačno presojo ne zadošča, saj po pridobitvi informacij ni storila ničesar, da bi si uredila status, se vrnila v Republiko Slovenijo in tu nadaljevala z dejanskim življenjem. Kot je izjavila, nikoli ni zaprosila za vizum za vstop v Republiko Slovenijo, niti za izdajo dovoljenja za prebivanje. Prav tako ni predložila nobenega dokaza, da bi vložila kakršnokoli prošnjo za ureditev statusa. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica živi v Beogradu, kjer živijo tudi njeni otroci, da ima tam lastno obrt, lastno stanovanje in zdravstveno zavarovanje; v Sloveniji ima prijatelje. To kaže, da jo na Srbijo vežejo ožje družinske ter ekonomske in socialne vezi in da je tam središče njenih življenjskih interesov. Glede na povedano tožnica po mnenju prvostopenjskega organa ni izkazala pogoja dejanskega življenja, določenega z ZUSDDD, zato je prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na tej podlagi zavrnil. 3. Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo z dne 22. 2. 2016 zavrnilo. V obrazložitvi je ponovilo razloge prvostopenjskega organa in kot pravilen potrdilo zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, kot to določa ZUSDDD. Tožnica namreč po presoji drugostopenjskega organa ni izkazala s tem zakonom določenega upravičenega razloga za odsotnost iz Republike Slovenije, ki v njenem primeru še traja. Zapustitev Republike Slovenije z otroki zaradi obiska staršev oziroma sorodnikov ni takšen razlog v smislu določb tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, zaradi katerega bi bil kljub odsotnosti iz Republike Slovenije izpolnjen pogoj dejanskega življenja. V zvezi s sklicevanjem na vojne razmere drugostopenjski organ izpostavi, da bi se tožnica lahko vrnila po zaključku vojne na Hrvaškem in v BiH, vendar je sama izjavila, da po odhodu iz Republike Slovenije tu ni bila nikoli več, da ni nikoli zaprosila za izdajo vizuma ali dovoljenja za prebivanje niti za pridobitev slovenskega državljanstva ter da se ni poskušala vrniti in nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji. Glede na njeno izjavo, da je Slovenijo zapustila prostovoljno skupaj z družino maja 1991 zaradi obiska staršev in sorodnikov v Srbiji, torej pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, se tudi na ta razlog ne more sklicevati. Drugostopenjski organ doda, da je ravnanja, ki kažejo, da se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, tudi sicer treba ugotavljati le, če je podan upravičen razlog odsotnosti, ki v tožničinem primeru ni izkazan. Po navedenem njeno pritožbo zavrne.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter dovoli, da se ugodi njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in se ji vrne tudi status državljana Slovenije. V tožbi navaja, da je v Sloveniji prebivala brez prekinitve od leta 1982, imela je slovensko osebno izkaznico, slovenski potni list in prepustnico. V juniju 1991 je s hčerkama A.A. in B.B. noseča prišla v Čačak v Srbiji zaradi obiska staršev, saj je menila, da k njim po rojstvu tretjega otroka dolgo ne bo mogla potovati. Zaradi vojnih dogodkov v Sloveniji, na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini se ni mogla vrniti v Sežano. Konec junija oziroma v začetku julija so jo obvestili, da se je v stanovanje v Sežani vselil tujec in se torej ni imela kam vrniti. V potnem listu ni imela vpisanih otrok, ki tudi niso imeli lastnega potnega lista, zato se čez Madžarsko in Avstrijo ni mogla vrniti, prepustnica pa je veljala le za mejo med Slovenijo in Italijo. Dne 26. 2. 1992 je tožnico in njene otroke (ki so po rojstvu imeli slovensko državljanstvo) država Slovenija izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, vzeli so jim stanovanje in jih proglasili za tujce, čeprav se tožnica v Sežani ni odjavila. Tožnica opozarja še, da se v vseh odločbah navaja, da 23. 12. 1990 ni bila v Sežani, kar ne drži. 5. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, ki so razvidni iz drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu (ZUSDDD). Tudi postopek, v katerem je bila odločba izdana, je bil pravilen. Prvostopenjski organ je tožnico večkrat s primernim poukom pozval k dopolnitvi prošnje, omogočil ji je, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in zanje predloži oziroma predlaga dokaze. Tožnica je bila seznanjena z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, in je imela možnost, da se o njih izreče. Odločitev je obrazložena, kot to zahteva zakon (prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

8. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v ZUSDDD. Kaj je dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje, izhaja iz prvega odstavka 1č. člena ZUSDDD, po katerem dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Iz prvega odstavka 1č. člena ZUSDDD nadalje izhaja, da upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da je po drugem odstavku istega člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po že omenjenem tretjem odstavku 1č. člena ZUSDD pa je ta pogoj izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz enega od razlogov, naštetih v šestih alinejah te določbe (v celoti so navedeni so v prvo- in v drugostopenjski odločbi, zato jih sodišče ponovno ne navaja). Če je odsotnost zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD (razen v primeru razloga iz 2. alineje - napotitev na delo, študij ali zdravljenje v tujino ali zaposlitev na ladji z matično luko v Sloveniji, za kar pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre) trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

9. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica (kot je tudi sama navedla v vloženi prošnji) spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Upravna organa pojasnita, na katerih dokazih temeljijo te ugotovitve. Iz kopij osebne izkaznice, potnega lista in prepustnice, ki jih je tožnica predložila že v upravnem postopku, ne izhaja kaj drugega. Njeno tožbeno sklicevanje, da je v Sloveniji bivala od leta 1982 in da je imela v Sloveniji izdane navedene dokumente, tako odločitve ne more spremeniti. Sodišče pri tem dodaja, da če tožnica ne bi bila tujka v smislu prvega odstavka 1. člena ZUSDDD in če torej na dan 25. 6. 1991 ne bi bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ (ampak državljanka Slovenije, kot bi sledilo iz njene navedbe v zadnji vrstici tožbe), za tožnico prošnja oziroma urejanje statusa na podlagi ZUSDDD sploh ne bi prišlo v poštev. Iz odločb obeh upravnih organov tudi dovolj jasno izhaja, da in na kateri podlagi štejeta, da je tožnica na dan 23. 12. 1990 imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je torej tudi ta pogoj iz ZUSDDD izpolnjen.

10. Pač pa je že prvostopenjski organ zaključil in temu se je pridružil drugostopenjski organ, tudi po presoji sodišča utemeljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji kot nadaljnjega pogoja, ki ga za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi ZUSDDD določa predhodno citirani prvi odstavek 1. člena tega zakona.

11. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica Republiko Slovenijo zapustila konec maja 1991, kar je sama navedla v prošnji, izrecno pa tudi izjavi, podani na zapisnik ob zaslišanju, in v vlogi z dne 8. 2. 2015 (iz navedb v pritožbi in tožbi bi sicer lahko sledilo, da je bilo to junija 1991, vsekakor pred koncem tega meseca, vendar so te navedbe presplošne in neizkazane, pa tudi sicer to odločitve ne spremeni). Od takrat se tožnica v Republiko Slovenijo, kot je tudi sama izjavila, ni več vrnila. Ob izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe je bila tako iz Republike Slovenije odsotna 24 let. Kot sta obrazložila že oba upravna organa, tožnica ni izkazala, da bi pri tem šlo za odsotnost iz razlogov, ki jih določa tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD, s tem pa njena odsotnost ni upravičena v smislu 1č. člena ZUSDDD, torej taka, da bi bil kljub odsotnosti izpolnjen pogoj dejanskega življenja tožnice v Republiki Sloveniji. Utemeljitvi, ki sta jo v tem pogledu navedla upravna organa, lahko sledi tudi sodišče in je zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene ugovore zgolj poudarja, da je tožnica, kot je sama izjavila, konec maja 1991 območje Republike Slovenije zapustila zaradi obiska staršev in sorodnikov v Srbiji ter da se po tem ni več vračala v Republiko Slovenijo, niti ni nikoli pri nobenem organu vložila nobenega zahtevka s tem namenom oziroma nobene vloge za ureditev svojega statusa. Glede na njeno lastno izjavo torej tožnica Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa registra iz stalnega prebivalstva. V zvezi s temi posledicami podane navedbe so tudi sicer presplošne in premalo izkazane, da bi lahko vodile do drugačne presoje. Prav tako, kot je pojasnil že prvostopenjski organ, se tožnica ne more z uspehom sklicevati na vojne razmere, saj se niti po tem, ko je bila vojna v Sloveniji, na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini končana, ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tudi kolikor bi šlo za upravičeno odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD, se namreč, če je odsotnost trajala več kot pet let (razen v primeru iz 2. alineje, za kar v konkretnem primeru, kot rečeno, ne gre), po četrtem odstavku 1č. člena ZUSDDD šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. To pa v primeru tožnice ni izkazano. Iz tega razloga tudi s sklicevanjem, da nekaj časa ni mogla pripotovati v Republiko Slovenijo, ker otroci niso imeli potnega lista, tožnica ne more uspeti. Da bi se po tem poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu dejansko živeti, namreč niti ne izkazuje niti ne zatrjuje.

12. Sodišče dodaja, da je takšna stališča zavzelo tudi ob obravnavanju tožb tožničinih hčerk B.B. in A.A. (sodbi III U 91/2016 z dne 20. 2. 2017 in III U 92/2016 z dne 15. 5. 2017).

13. Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V upravnem sporu je odločilo brez glavne obravnave. Za odločitev pomembna dejstva so bila namreč ugotovljena že v upravnem postopku, na podlagi pravilno presojenih spisov zadeve, v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).