Jedro

Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2018 in št. ... z dne 3. 5. 2018 in da se toženi stranki naloži, da ponovno odloči o zahtevi tožnice za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost z dne 9. 10. 2017. Nadalje je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je med strankama nesporno, da je bilo s sodbo I Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003 odločeno, da je tožnica invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do razporeditve in zaposlitve na drugem ustreznem delu z razbremenitvami ter v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 16. 8. 1996 dalje. Nadalje je nesporno, da pred sodiščem teče postopek pod opr. št. I Ps 1496/2016 glede ugotavljanja invalidnosti in da je bilo v upravnem postopku na I. st. dne 20. 2. 2006 in na II. st. dne 17. 7. 2006 odločeno, da tožnica nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Vendar pa navedeni odločbi ne moreta predstavljati pravnomočno končane zadeve, saj je tožnica z novo tožbo uveljavljala priznanje pravice od 9. 10. 2017 dalje. Tožnica se tudi ne strinja, da je za presojo zadeve potrebno uporabiti 85. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).1 Odločilna je namreč sodba I Ps 1872/99, s katero je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92).2 Navedeni zakon bi moralo sodišče uporabiti tudi v konkretnem primeru. Predmet zahtevka namreč ni sprememba pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja, temveč dejansko uveljavljanje pravic na podlagi zakona, ki je veljal v času, ko je tožnica postala invalid II. kategorije invalidnosti. Res je, da tožnici druga zaposlitev na drugem ustreznem delu nikoli ni bila ponujena, saj ji je pri delodajalcu delovno razmerje leta 2004 prenehalo iz krivdnega razloga. Zaradi tega tudi ne more uveljavljati nadomestila. Tožnica nadalje opozarja na 55. člen ZPIZ/92. Na dan 11. 10. 2017 je namreč dopolnila 62 let starosti, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZPIZ/92. Obdobje od 11. 10. 2017 se sicer pokriva z zahtevkom v sporu, ki teče pod opr. št. I Ps 1496/2016 glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar pa na odločanje glede priznanja pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ/92, nima vpliva. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Obenem priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse navedbe v pritožbi. V zvezi z uveljavljanjem pravic po ZPIZ/92 na podlagi sodbe z dne 23. 9. 2003 tožena stranka vztraja, da je v celoti izvršila navedeno sodbo in sicer s pravnomočno odločbo z dne 17. 7. 2006 v zvezi z odločbo z dne 20. 2. 2006. Navedbe tožnice so tudi same s seboj v nasprotju. Z vlogo z dne 9. 10. 2017, ki jo je podala v času veljavnosti ZPIZ-2 zahteva priznanje nadomestila za invalidnost, hkrati pa navaja, da uveljavlja pravice na podlagi ZPIZ/92 in sodišču očita, da bi pri odločitvi moralo upoštevati določbe navedenega zakona. Tožena stranka še izpostavlja, da je spor glede invalidnosti v zadevi Ps 1496/2016 v sklepni fazi. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je pri tožnici od 15. 3. 2016 dalje podana I. kategorija invalidnosti in bo tožnici s tem v zvezi tudi priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 4. 2016 dalje. V tem primeru pa odpade pravni interes tožnice za vodenje spora v zvezi z nadomestilom za invalidnost, saj ne more biti v istem obdobju hkrati upravičena do obeh dajatev. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede upokojitve po določbah ZPIZ/92 pa tožena stranka dodaja, da gre za pritožbeno novoto in kot taka ne bi smela biti obravnavana pred pritožbenim sodiščem. Razen tega tudi ni nobene pravne podlage, da bi se tožnica upokojila po določbah ZPIZ/92. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 5. 2018. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo, da se ji prizna pravica do nadomestila za invalidnost. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnica s sodbo opr. št. Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003 razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu s pravico do razporeditve in zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami in v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno od 16. 8. 1996 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po 4 ure dnevno, zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in s skrajšanim delovnim časom odločila tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Z odločbo št. ... z dne 20. 2. 2006, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 17. 7. 2006, je bilo pravnomočno odločeno, da se zavrne tožničina zahteva, da se ji prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Kasneje je tožnica ponovno vložila vlogo za priznanje navedenega nadomestila, ki pa jo je tožena stranka s sklepom z dne 3. 5. 2010 zavrgla. Tožnica je nato dne 11. 10. 2017 vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti določbe ZPIZ/92, ki je veljal v času izdaje sodbe pod opr. št. Ps 1872/99, s katero je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po navedenem zakonu. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila glede navedenega že izdana pravnomočna upravna odločba. V tem primeru ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče ponovno odločalo o priznanju pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica takega zahtevka pri toženi stranki niti ni postavila. Zahtevala je namreč, da se ji prizna pravica do nadomestila za invalidnost. Gre za pravico, ki je urejena v 85. členu ZPIZ-2. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno določbo, kjer so določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 10. Je pa že sodišče prve stopnje opozorilo, da je v teku postopek pod opr. št. I Ps 1496/2016 v zvezi z ugotavljanjem sprememb v stanju invalidnosti in priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot to izhaja tudi iz odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, je bila tožnica s sodbo razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in ji je bila od 1. 4. 2016 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Ker gre za nepravnomočno sodbo, ki je bila izdana že po koncu predmetnega postopka, omenjena sodba za odločitev v zvezi z vloženo pritožbo ni odločilna. Je pa že tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da se nadomestilo za invalidnost in pa invalidska pokojnina med seboj izključujeta.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ/92, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo dokončno odločbo tožene stranke glede pravice do nadomestila za invalidnost, ne pa glede pravice do invalidske pokojnine. Omenjeno tožnica ni uveljavljala niti pri toženi stranki, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka tožbo spremeni le do konca glavne obravnave, ne pa šele v pritožbenem postopku.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica, ki jo je zastopala odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči,4 s pritožbo ni uspela, je bilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP posledično potrebno skleniti, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Odločba BPP št. 106/2020.