Jedro

Denarni avtorski zahtevki zastarajo po splošnih obligacijskopravnih predpisih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh 1.126.690,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka), toženi stranki prepovedalo predvajanje in uporabo filmov R.S., M.M., A.Z., P.Č., J.L., M.K., M.L., F.Š. IN B.A., po seznamu „Kronike kopirane v ... filmu“ z dne 10. 5. 2001, v preostalem delu, ki se nanaša na film dr. K., je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je nepravilno navedlo, da je bila tožba vložena leta 2007, saj je bila dejansko vložena 4. 7. 2006. Izpodbijana sodba je neobrazložena, saj sodišče ni navedlo, na katerih predpisih temelji odločitev. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožeči stranki pa so bile s tem tudi kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Zaključek sodišča, da se je iztekel petletni objektivni zastaralni rok, v katerem bi moral tožnik uveljavljati terjatev, je napačen iz več razlogov. Ne drži navedba sodišča, da denarni avtorski zahtevki zastarajo skladno z ustaljeno sodno prakso po splošnih obligacijskopravnih predpisih. Sodne prakse, ki se opredeli do problematike teka objektivnega roka glede uveljavljanja avtorskih zahtevkov, namreč praktično ni. Stališče sodišča, da bi moral tožnik zahtevek za povrnitev škode in plačilo civilne kazni uveljavljati, preden je sploh zvedel za kršitev, je napačno in v nasprotju z ustavno pravico iz 60. člena Ustave RS kot tudi z Direktivo 2001/29/EC Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 6. 2001. Navedeno stališče ne varuje avtorja in avtorske pravice, pri tem pa je potrebno upoštevati zlasti preventivno funkcijo civilne kazni, tudi in zlasti v odnosu do kršitev s strani države. Pri razlagi odškodninskih in drugih zahtevkov je treba upoštevati tudi Ustavo RS in „aquis communitarie“. V tej zvezi opozarja na točke 10, 11 in 58 preambule prej omenjene Direktive in na njen 8. člen, ki konkretizira stališča iz navedenih točk preambule, ter na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES. Iz teh določb in pojasnil jasno izhaja dolžnost države, da zagotovi vse potrebne ukrepe za zagotovitev varstva avtorske in sorodnih pravic, navedena pristojnost in s tem dolžnost pa izhaja tudi iz 60. člena Ustave RS. S tolmačenjem, da je odškodninski zahtevek avtorja zastaral zaradi poteka objektivnega roka, pri čemer avtor ni vedel in mogel vedeti za kršitev njegove avtorske pravice, zgoraj navedene določbe direktiv niso spoštovane. Poudarja, da je avtorsko pravico tožnika kršila država. S prej navedeno razlago se je sodišče postavilo na stališče, da v kolikor država sama krši avtorske pravice na tak način, da avtor kršitve ne more zaznati in zanjo vedeti, le-ta zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka ni odgovorna za škodo, ki jo s takim ravnanjem povzroči avtorju. Opozarja tudi na namen instituta zastaranja, ki v konkretnem primeru ni bil upoštevan. Ker avtor za dejanje, s katerim je država kršila njegove avtorske pravice, ni mogel vedeti, ne pride v poštev argument, da se avtorju odreče varstvo zaradi pasivnosti pri uveljavljanju lastnih pravic. Varstvo države kot dolžnika, ki je dolžna varovati avtorske pravice, ni potrebno oziroma se država ne more sklicevati na to, da potrebuje varstvo kot dolžnica, ki ga nudi objektivni zastaralni rok. Opozarja še na 3. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter na dejstvo, da Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) nedoločno ureja vprašanja zastaranja odškodninskih zahtevkov iz naslova kršitev avtorskih pravic, zlasti v odnosu do kršitve s strani države, ko slednja z lastnim ravnanjem onemogoči sodno varstvo zahtevkom avtorja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je s strani tožnika zahtevana škoda nastala v letu 1995, ko je Arhiv RS restavriral sporne posnetke. Na podlagi te ugotovitve, ki je pritožba ne izpodbija, je ob upoštevanju objektivnega (petletnega) zastaralnega roka, zaključilo, da je denarni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve kršitve avtorske pravice zastaral že pred vložitvijo obravnavane tožbe, in sicer leta 2000. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilen in ga tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

6. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo odločitev, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da odločitev temelji na določbi 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob tem velja dodati, da se je sodišče prve stopnje sicer neutemeljeno sklicevalo na določbo OZ, saj je treba v konkretnem primeru glede na čas nastanka škodnega dogodka oziroma škode upoštevati Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ker pa slednji v drugem odstavku 376. člena vsebuje identično določbo glede objektivnega roka za zastaranje odškodninskih terjatev, kot jo vsebuje OZ, zaradi neutemeljene uporabe določb OZ izpodbijana odločitev ni nepravilna.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je vtoževana odškodninska terjatev zastarala že leta 2000, v konkretnem primeru niti ni bistveno, ali je bila tožba vložena že 4. 7. 2006, kot opozarja tožeča stranka v pritožbi, ali šele leta 2007, kot je štelo sodišče prve stopnje.(1)

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da denarni avtorski zahtevki, kar je tudi predmetni odškodninski zahtevek, zastarajo po splošnih obligacijskopravnih predpisih.(2) Ker že iz navedenega stališča izhaja, da je v primeru odškodninskega avtorskega zahtevka treba upoštevati (vse) relevantne določbe splošnega obligacijskopravnega predpisa glede zastaranja odškodninskih terjatev (torej tako določbe glede subjektivnega roka kot tudi objektivnega roka za zastaranje odškodninskih terjatev), ni moč trditi, da sodna praksa ni enotna glede vprašanja zastaranja odškodninskih avtorskih zahtevkov zato, ker se ni izrecno opredelila do problematike teka objektivnega zastaralnega roka, kot zmotno meni pritožnik. Nadalje pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je treba zato, ker ZASP eksplicitno ne ureja vprašanja zastaranja odškodninskih zahtevkov, upoštevati v konkretnem primeru tudi Ustavo RS in pravo Evropske unije. ZASP, ki je veljal v času nastanka zatrjevanega škodnega dogodka, sicer ni imel določbe, ki bi obravnavala vprašanje zastaranja denarnih odškodninskih zahtevkov, vendar to ne pomeni, da navedeno področje ni bilo urejeno. Zastaranje odškodninskih zahtevkov (terjatev) je obligacijskopravni institut, kot tak pa je urejen s splošnimi obligacijskopravnimi predpisi (torej z ZOR oziroma OZ). Zgolj v primeru, da bi ZASP kot lex specialis določal posebna pravila glede zastaranja denarnih avtorskih zahtevkov, ne bi bilo moč upoštevati splošne obligacijskopravne ureditve. Ker je torej konkretni spor mogoče rešiti na podlagi določb ZOR, tudi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 3. člena ZS, na katerega se sklicuje pritožnik. Golo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za odškodninski zahtevek, povezan s kršitvijo avtorske pravice, ki je ustavnopravna kategorija, pa tudi ne pomeni, da splošna obligacijskopravna ureditev glede zastaranja ne pride v poštev. Ob tem velja dodati, da je tudi lastninska pravica varovana z Ustavo RS, a tudi v primeru, ko pride do nastanka škode zaradi posega v lastninsko pravico na določeni stvari, je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava o zastaranju. Sklicevanje na Direktivo 2001/29/EC Evropskega parlamenta in Sveta in Direktivo 2004/48/ES ne more biti uspešno tudi iz razloga, ker sta bili sprejeti po nastanku škodnega dogodka, poleg tega v času škodnega dogodka Republika Slovenija niti še ni bila država članica EU, ki bi jo zavezovale direktive EU, ki sicer tudi niso (razen izjemoma) neposredno učinkovite. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da tožniku ni moč očitati pasivnosti pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka, ker za škodo ni vedel zaradi ravnanja tožene stranke, ter da v konkretnem primeru z upoštevanjem objektivnega roka ni bil dosežen namen zastaranja, pritožbeno sodišče še dodaja, da je objektivni rok določen zato, da ne bi dolžnikova zaveza trajala v nedogled,(3) pri čemer je treba ta rok v skladu z ZOR (in OZ) upoštevati tudi v primeru, ko oškodovanec iz kateregakoli razloga znotraj petletnega zastaralnega roka ne izve za kršitev pravice in škodo. S strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da tožnik zaradi ravnanja tožene stranke sploh ni vedel za kršitev avtorske pravice, zato ne more imeti za posledico neuporabe objektivnega roka. Prav tako dejstvo, da je v konkretnem primeru povzročiteljica zatrjevane škode država, ki je sicer dolžna zagotoviti varstvo avtorskih pravic, nima nobenega vpliva na tek zastaralnih rokov. Obravnavano odškodninsko razmerje je namreč zasebnopravno razmerje, v katerem država ne nastopa kot nosilka oblasti, ampak kot posameznik (je enakopravna posamezniku), zaradi česar zanjo veljajo enaki predpisi kot za posameznike. Pritožbena teza, da iz razloga, ker je kršiteljica avtorske pravice država, ni moč upoštevati objektivnega zastaralnega roka, tako ne vzdrži. 9. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. V pritožbenem postopku tožeča stranka ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je tožeča stranka dne 14. 7. 2006 vložila tožbo zoper Arhiv RS, dne 14. 7. 2007 pa je na poziv sodišča tožbo popravila tako, da je kot toženo stranko navedla Republiko Slovenijo.

(2) Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 2/2010 z dne 3. 6. 2010, VS RS sklep 876/2008 z dne 19. 1. 2012 in VSL sodba 1116/2010 z dne 19. 5. 2010 ter ZASP s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1997, str. 173. (3) Primerjaj V. Kranjec, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) - 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 134. člena, str. 478.