Jedro

Če sodišče prve stopnje z uporabo načela proste presoje dokazov glede odločilnega dejstva - da je v času prometne nesreče na kolesu z motorjem gorela sprednja luč - verjame oškodovancu in njegovima znancema, ne verjame pa obdolžencu in naključni priči, ni moglo kršiti domneve nedolžnosti. Pa tudi oprostilna sodba pri takšni ugotovitvi ne pride v poštev, ker ni izkazan dvom v obtožbo.

Izrek

Pritožbi obdolženca M. Ž. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka r a z v e l j a v i glede stroškov pooblaščenca oškodovanca odvetnika B. V. in se zadeva v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novi postopek. Sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v ostalih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi M. Ž. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po I. odstavku 325. člena KZ. Odločilno je še bilo, da je po I. odstavku 95. člena ZKP obdolženi M. Ž. dolžan povrniti vse stroške tega kazenskega postopka v višini 132.212,00 SIT, plačati stroške zastopanja oškodovanca po pooblaščencu odvetniku B. V. v znesku 146.786,00 SIT, ter plačati povprečnino, ki se odmeri na 50.000,00 SIT. Po II. odst. 105. člena ZKP se je oškodovanca napotilo, da priglašeni premoženjskopravni zahtevek v celoti uveljavlja v pravdi. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil obdolženi M. Ž. po zagovorniku zaradi: bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazni, zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagal je spremembo in izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, predvsem glede odločbe o stroških zastopanja oškodovanca po pooblaščencu. Pritožba je delno utemeljena. Drugače kot pritožnik, pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje niso potrdili, da je bila dokazna sodbena ocena konstrukt, ki je bil oblikovan le iz tistih spisovnih podatkov, ki so predstavljali za obdolženca domnevno škodo, glede tistih relevantnih okoliščin, ki so mu šle v korist, pa te dokazne ocene sploh ni, ali pa je povsem nelogično interpretirana, le zaradi cilja, da bi se dosegla obsodilna sodba. Pritožnik ima sicer prav, ko zatrjuje, da je bilo delo policistov opravljeno malomarno. Tako glede označbe točke trčenja, kakor tudi glede pridobitve ključnega dokaza v tem postopku, to je izsledkov analize odvzete žarnice iz udeleženega kolesa z motorjem. Iz odgovora na zaprosilo za strokovno mnenje C. t. k. p. v L. je izhajalo, da na žarnici ob pregledu ni bilo obeh žarilnih nitk, ki sta najpomembnejša dela, na osnovi katerih bi se lahko podalo strokovno mnenje, ali je gorela luč na kolesu z motorjem v času nesreče. Tako drugače kot s pričami pa se niti ni dalo ugotoviti,ali je luč gorela ali ne. Oškodovanec je povedal, da je imel v tem času vedno prižgano luč na kolesu z motorjem, prav tako tudi dne, ko se je zgodila nesreča. Dve žici sta bili zvezani skupaj in takoj, ko je motor prižgal,se je avtomatično prižgala sprednja luč. Popolnoma enako sta izpovedali tudi priči P. B. in K. R.. Namreč, da se je oškodovanec tistega dne z motornim kolesom odpeljal iz N. C., mesta obiska navedenih prič, ki sta videli, da je sprednja luč gorela. Tega pritožnik ni zanikal kot možno, dvomil pa je, da je luč gorela pred in ob sami nesreči. To je utemeljeval z dejstvom, da luč na kolesu z motorjem ni bila zvezana serijsko preko stikala, temveč je bila nestrokovno povezana kar z vezavo dveh žic skupaj, ki jo je opravil oškodovani kar sam. To vezavo pa je opravil P. B. skupaj z oškodovancem. Ti dve priči pa se ne spominjata zagotovo, kdaj je bila vezava opravljena. Po mnenju pritožbenega sodišča, glede trditve zagovornika, da so oškodovanec in priči K. R. in P. B. tisti dan na motorju še nekaj popravljali, sodišče ni moglo ugotoviti, ali je bilo to nekaj, tudi luč na motornem kolesu. Sicer je res utemeljena pritožnikova trditev, da bi nestrokovna povezava, kar z dvema žicama in mimo stikala, ne mogla nuditi zanesljivega zaključka, ali je luč gorela, vendar je direktni vezavi mimo stikala prisostvoval tudi K. R., ki je po svojem poklicu električar. Tako drugostopenjsko sodišče zaključuje, da vezava res ni bila opravljena popolnoma strokovno, saj bi se ta morala opraviti na pooblaščenemu servisu, vendar zaradi tega ni mogoče zaključiti, da luč tega večera ni gorela. Pritožnik je v pritožbi sodišču prve stopnje očital, da je sodišče svoje prepričanje o tem, da naj bi oškodovancu luč gorela, obrazložilo s samosvojimi zaključki, kako bi vozil oškodovanec, če mu luč ne bi gorela. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je očitek povsem upravičen, vendar po oceni pritožbenega sodišča na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplival. V zvezi s pritožbenim očitkom, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedeniškega mnenja ing. J., je sodišče popolnoma argumentirano navedlo vzroke za to. Izvedeniško mnenje, ki ga je v kazenski spis vložil obdolženi sam, sodišče ni upoštevalo, kot izvedenskega mnenja, odrejenega s strani sodišča, temveč le kot del obdolženčevega zagovora. Po mnenju pritožbenega sodišča je popolnoma neutemeljena trditev izvedenca J., da je voznik kolesa z motorjem pripeljal po stranski cesti iz smeri P., po levi strani v smeri njegove vožnje, in to brez prižgane sprednje luči. To pa nikakor ni mogoče, saj oškodovanec iz N. C. nikakor ne bi mogel pripeljati preko P., v kolikor bi bila ta pot sploh možna, v roku 5 do 10 minutah. To pa je namreč čas, ko sta se priči P. B. in K. R. odpeljali z avtomobilom za oškodovancem iz N. C. preko V. v smeri C. in tako pripeljali na mesto trčenja neposredno po nesreči. Sodišče prve stopnje se zaradi takšnih trditev izvedenca J., povsem utemeljeno, tudi v nadaljevanju ni spuščalo v presojo omenjenega izvedeniškega mnenja. Prav tako ne drži,da je sodišče prve stopnje kršilo temeljna načela kazenskega postopka z zlorabo načela proste presoje dokazov na škodo načela materialne resnice. Resnica kazenskem postopku je lahko samo relativna. Vsa sredstva, ki jih ima sodišče na voljo za ugotavljanje resnice, od čutnega spoznavanja, abstraktnega mišljenja, izkustvenih pravil so lahko samo relativna. Relativnost resnice, ki se je ugotavljala v konkretnem kazenskem postopku, se je kazala zlasti v tem, da je bilo o nekem dejstvu podano po več usmerjenih dokazov. Odločilno dejstvo je bilo, ali je v času nezgode na kolesu z motorjem gorela sprednja luč. Zagovor obdolženca in pričanje oškodovanca sta se razhajala prav glede tega vprašanja. Izvedenec L. je smiselno zapisal, da če na sprednjem delu kolesa z motorjem luč ni gorela, je povsem možno, da obdolženec motorista ni videl. Nasprotno pa je trdil, da če je na sprednjem delu oškodovančevega kolesa z motorjem pred nezgodo luč gorela, je obdolženec lahko videl oškodovanca že na večji razdalji. Ker pa so priče, obdolženec in oškodovanec različno izpovedovale, in tudi mnenja izvedencev so bila deljena, je to pomenilo obstoj več relativnih resnic. Ker pa med glavne iskalce materialne resnice spada načelo proste presoje dokazov, je pravica sodišča, da je presojalo, ali je bilo podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer sodišče ni bilo vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi tudi ni omejeno glede vrednosti posameznih dokazov. Glede trditve pritožnika o kršitvi omenjenega načela, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje dovolj natančno navedlo, iz katerih razlogov je prišlo do prepričanja, da je oškodovanec vozil kolo z motorjem s prižgano sprednjo lučjo. Zato je tudi verjelo oškodovancu in pričama P. B. in K. R., ne pa tudi pričanju M. J.. Pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti navedb pritožnika glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, da je izrek sodbe nerazumljiv, da je nasprotoval sam sebi in, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter da ugotovljena dejstva nimajo opore v izvedenih in uporabljenih dokazih v postopku. Podane pa niso bile tudi bistvene kršitve kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, sploh kaznivo dejanje. Pritožnik navaja, da oškodovanec ni imel prižgane luči na kolesu z motorjem. Svojo trditev je zagovarjal z dejstvom, da bi obdolženec videl oškodovanca, kolikor bi ta imel prižgano luč, pa tudi priča J. M. je potrdila, da pri nameravanem manevru prehitevanja, ni iz nasprotne smeri zaznal nikakršnega vozila ali morda luči kakšnega vozila. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje pa je nedvoumno, da je podana vzročna zveza med protipredpisno izsiljevano vožnjo obdolženca in vožnjo oškodovanca. S takšnim načinom vožnje je obdolženi v križišču magistralne ceste in odcepa za P. pri zavijanju v levo izsilil prednost vozniku kolesa z motorjem, ki je pripeljal iz nasprotne smeri po prednostni magistralni cesti iz smeri V., pri tem pa je oškodovanec Č. B. utrpel prelom leve stegnenice, kar je predstavljalo hudo telesno poškodbo. Ker pa je v dani situaciji, vožnja oškodovanca s prižgano lučjo predstavljala pričakovano oviro, bi se ji obdolženi z zadostno mero pazljivosti lahko izognil. Po trditvi pritožnika, naj bi bilo kršeno tudi načelo in dubio pro reo, da pritožnik ni bil obsojen zato, ker mu je bila krivda dokazana, ampak zato, ker ni sodno dokazal svoje nedolžnosti. Sodišče druge stopnje omenjenih kršitev ni ugotovilo in se je omejilo le na obseg uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po I. odstavku 383. člena ZKP, vendar takšnih kršitev ni zasledilo. Pritrditi pa je pritožniku, da se odločba o stroških kazenskega postopka v delu, ki se nanaša na stroške oškodovančevega pooblaščenca, ne da preizkusiti. Obrazložitev te postavke je preveč splošna, da bi bilo mogoče preveriti upravičenosti zneska, ki je bil prisojen oškodovancu. Zato bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu stroškov kazenskega postopka ponovno odločiti. Zaradi delnega pritožbenega uspeha je odpadla odločba o stroških pritožbenega postopka.