Up-148/98

5. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 5. marca 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 491/96 z dne 5. 3. 1998 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 437/95 z dne 21. 1. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica se je kot tožena stranka pritožila zoper sodbo, da sta tožnici v pravdi vsaka do polovice solastnici nepremičnine - zgradbe, o kateri ona trdi, da jo je pridobila v last z izročilno pogodbo in je tudi njena zemljiškoknjižna lastnica.

Prvostopno sodišče je namreč presodilo, da je prav iz izročilne pogodbe, njene VI. točke, razvidno, da je bil izročitelj že prej daroval sporno nepremičnino svojemu sinu, po katerem sta jo kot edini dedinji podedovali tožnici. Pritožnica je v pritožbi in, ko z njo ni uspela, tudi v reviziji zatrjevala, da darilne pogodbe, s katero bi bil njen prednik nepremičnino prepustil njenemu bratu, v resnici nikoli ni bilo, bila je le izročiteljeva pripravljenost, da jo pod določenimi pogoji sklene, in da tudi VI. točka izročilne pogodbe ne pove in ne dokazuje ničesar drugega.

2.Že v reviziji je pritožnica zatrjevala, da drugostopno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker s prvim sodiščem vred ne pove, kdaj naj bi bila zatrjevana darilna pogodba sklenjena in kakšna naj bi bila. Pritožnica trdi, da taka pogodba tudi uresničena ni bila: pokojni brat se je v zgradbo res vselil, a ne zaradi uresničenja darilne pogodbe.

3.Revizijsko sodišče v zavrnilni sodbi ugotavlja, da drugostopna sodba očitanih pomankljivosti nima in da toženkine ponovljene trditve jasno zavrača s prepričljivo ugotovitvijo dejanskega stanja: darilna pogodba sicer ni bila podpisana, bila pa je obojestransko izpolnjena: obdarovanec je darovano zgradbo dejansko prevzel, darovalec pa je svojo voljo jasno izrazil v VI. točki kasnejše izročilne pogodbe. Ni bistveno, da ni mogoče časa nastanka opredeliti s konkretnim datumom.

4.Enake očitke, da namreč drugo in tretje sodišče nista odgovorili na pritožbene trditve, ponovi pritožnica v ustavni pritožbi, v tem pa vidi kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustavnemu sodišču predlaga, naj vse tri sodbe razveljavi in zadevo vrne v vnovično prvostopno obravnavanje.

5.Pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da bo o njegovih pravicah in dolžnostih odločalo neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta pravica je bila pritožnici dana in pritožnica jo je s pravdanjem na vseh treh stopnjah tudi uporabila.

6.Pravica do enakega varstva pravic bi lahko bila kršena tudi tako, da bi sodišče v nasprotju s svojo zakonsko dolžnostjo ne obravnavalo argumentov stranke in bi iz sodbe ne bilo mogoče razbrati, zakaj jih sodišče morda zavrača. Ustavno sodišče je npr. v odločbi št. Up-286/96 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 230) obrazložilo: pravica, da revizijsko sodišče revizijske trditve in stališča obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega sodnega varstva pravic pred sodiščem.

7.Vendar niti pritožbeno niti revizijsko sodišče pobudnici te pravice na zatrjevani način očitno nista kršili. Že s tem, ko je drugo sodišče argumentirano pritrdilo dokazni presoji prvega sodišča in ugotovljenemu dejanskemu stanju, je dovolj jasno obrazložilo, da in zakaj ne sprejema zahtev pritožnice, naj na temelju istih dokazov ugotovi drugačno stanje. Ko je pritožnica isto predlagala revizijskemu sodišču, ji je le-to dovolj jasno obrazložilo, da le ponavlja svojo razlago dogajanja in da to pomeni izpodbijanje dokazne ocene, na katero pa je revizijsko sodišče vezano. A le ob nasprotni dokazni oceni bi uporaba 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) v korist tožnicama ne prišla v poštev in bi se pravda končala ugodno za pritožnici.

8.Pritožničino zatrjevanje, da ji sodišči v izpodbijanih sodbah nista odgovorili na njene trditve, je očitno neutemeljeno. Take kršitve pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem očitno ni bilo. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude