Jedro

Čeprav toženec nima nobene pravice na spornem delu zidu, ki se nahaja na nepremičnini tožnice, to še ne pomeni, da je dolžan škarpo odstraniti. Ker velja pravilo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ - superficies solo cedit), ga lahko tožnica v okviru izvrševanja svoje lastninske pravice kadarkoli odstrani, ne more pa tega zahtevati od toženca, saj ga ta ni postavil, le nasledil je stanje v naravi od svojega prednika, ki pa ni ravnal protipravno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna s parcelnih številk 1/2 k. o. ... in 2/2 k. o. ..., last tožeče stranke, odstraniti vso zidano gradnjo (to je oporni zid – škarpo), zasuti izkopane dele in rekultivirati ta del zemljišča z zatravitvijo, ter tožeči stranki v neposredno last in posest vrniti na takšen način v prvotno stanje vzpostavljeni del nepremičnin parc. št. 1/2 k. o. ... in 2/2 k. o. ..., vse v 15 dneh, pod izvršbo.«

II. Sicer se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu (III., 3. alineja IV. točke in V. točka izreka) sodba in sklep (I. točka izreka) sodišča prve stopnje potrdita.

III. Pravdni stranki krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice. V I. točki izreka je najprej sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe. Nadalje je odločilo, da mora toženec s parcel 1/2 k. o. ... in 2/2 k. o. ... v lasti tožnice odstraniti vso zidano gradnjo (škarpo) in tožnici v posest vrniti v prvotno stanje vzpostavljen del njenih nepremičnin (II. točka izreka). Toženec je dolžan s parcel 1/2 k. o. ... in 2/2 k. o. ... odstraniti tudi ves asfalt s služnostne poti in ta del nepremičnine tožnice vrniti v prvotno stanje (III. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožnice na dodatno odstranitev betona (1. alineja IV. točke izreka), na odstranitev betonskih stopnic in drvarnice (2. alineja IV. točke izreka) ter na plačilo odškodnine (3. alineja IV. točke izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Pritožujeta se tako tožnica kot toženec, in sicer tožnica zoper 3. alinejo IV. točke ter V. točko izreka izpodbijane sodbe ter toženec zoper I., II., III. in V. točko izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnica navaja, da ji pripada odškodnina v višini 1.800,00 EUR z obrestmi, saj je toženec uporabljal njeno zemljišče. Pravi, da je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu zahtevku, zato bi ji moralo prisoditi tudi odškodnino in stroške postopka.

4. Toženec trdi, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe v zvezi z odstranitvijo asfalta (I. točka izreka). Ker je spremembo dopustilo, bi moralo tožnico pozvati na doplačilo takse, česar ni storilo in je zato kršilo 105.a čl. ZPP. Tožnica je med postopkom izvedla parcelacijo, vendar ni ustrezno dopolnila svojih navedb, na katerih parcelah se nahaja asfalt. Tožnica ni pravočasno konkretizirala zahtevka, saj je zahtevala odstranitev »vse zidanje gradnje«, sodišče je nato v izrek samo dodalo besede »oporni zid – škarpo«, s čimer je nedopustno poseglo v tožbeni zahtevek. Tožnica je navedene besede dodala šele v vlogi z dne 11. 11. 2019, ki jo je toženec prejel šele skupaj z izpodbijano odločbo, tako da mu je bila kršena pravica do izjave. Tožnica ni podala navedb o tem, kakšen je bil del zemljišča pred postavitvijo opornega zidu, tako da ni jasno, kakšno prvotno stanje je toženec dolžan vzpostaviti. Sodišče tudi ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem geodetom, saj gre za informativni dokaz. Tožnica namreč ni konkretizirala, kateri del nepremičnin naj toženec vrne. Sodišče je prekoračilo materialno procesno vodstvo, ko je tožnici podajalo takšna vprašanja, da je z njimi dopolnila trditveno podlago. Izvedenka ne bi smela ponovno umeščati ZK točke 0000, ker meja med strankama ni bila sporna, tožnica pa je navedbe o napačni postavitvi točke 0000 podala šele po prvem naroku. Tožnica ne bi smela uspeti s svojim zahtevkom na podlagi 99. čl. SPZ, saj vznemirjanje toženca ni bilo protipravno, temveč je temeljilo na dogovoru pravnih prednikov strank. Tožnica je kupila nepremičnini, na katerih je že bila škarpa in je bila seznanjena, da škarpa posega v njeni nepremičnini. Glede asfalta toženec poudarja, da je na podlagi sodne odločbe v okviru izvrševanja služnosti upravičen nasuti gramoz ali drug neoporečen material oz. zagotoviti odvodnjavanje, pod kar spada tudi položitev asfalta. Sodišče bi torej moralo v celoti zavrniti zahtevek tožnice in ji naložiti povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožnica in toženec na nasprotni pritožbi nista odgovorila.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnice

7. Tožnica pritožbe vsebinsko ni obrazložila. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da tožnica kljub pozivu sodišča ni uspela izkazati višine uporabnine, zato je zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Tožnica se z razlogi sodišča sploh ne sooči; ne poda obrazloženih navedb, zakaj naj bi bila takšna odločitev sodišča nepravilna, niti ne navede, kateri pritožbeni razlog uveljavlja v zvezi z odločitvijo sodišča o odškodnini.

8. Glede odločitve o stroških pritožnica navaja le, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo njenemu zahtevku, zato ji pripada tudi povračilo stroškov postopka. Tožnica je v resnici s svojim zahtevkom uspela zgolj delno. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da glede na delni uspeh tožnice vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O pritožbi toženca Glede spremembe tožbe

9. Toženec neutemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje o spremembi z razširitvijo tožbenega zahtevka na odstranitev asfalta s parcele št. 2/2 k. o.... in vzpostavitev parcele v prejšnje stanje, to je zasutje poti s peskom in gramozom. Neutemeljen je očitek, da ni jasno, na katero spremembo tožbe se sklep o dopustitvi spremembe sploh nanaša. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje skladno z določilom 185. čl. ZPP dopustilo razširitev tožbe na zahtevek na odstranitev asfalta, saj je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama.

10. Napačno je naziranje toženca, da razširitev tožbenega zahtevka ni imela neposredne povezave s prvotno postavljenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dodaten spor glede gradbenih posegov toženca ob meji s tožnico spada v sklop dokončne ureditve razmerij med strankama.

11. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo spremembe tožbe in posledičnega zvišanja vrednosti spornega predmeta na 3.500,00 EUR. Iz spisa izhaja, da je tožnica poravnala premalo plačano takso glede na razširitev tožbenega zahtevka v znesku 15,00 EUR. Očitki toženca o kršitvi 105.a čl. ZPP so torej neutemeljeni.

12. Toženec neutemeljeno navaja, da zaradi parcelacije, ki jo je izvedla tožnica, ni jasno, ali služnostna pot poteka po obeh novonastalih parcelah 2/5 in 2/6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da zgolj drugačna označba nepremičnin zaradi parcelacije ne more narekovati spremembe pravic in obveznosti pravdnih strank v zvezi z nepremičninami, ki so obstajale že pred parcelacijo. Poleg tega je tožnica neposredno po izvedbi parcelacije o tem obvestila sodišče, ki je na njen predlog upoštevalo novonastali parceli, tako da tudi ni prišlo do kršitve pravil o trditvenem in dokaznem bremenu.

13. Prvostopenjsko sodišče tudi ni nedopustno poseglo v tožbeni zahtevek s tem, ko je v II. točko izreka vneslo besede »oporni zid - škarpo«. Tožnica je s tožbo res zahtevala »odstranitev vse zidane gradnje«, vendar je sodišče pojasnilo, da je iz tožbenih navedb in iz odgovora na tožbo lahko ugotovilo, da so bile pri tem mišljene betonska škarpa, betonske stopnice in drvarnica oz. garaža. Tožnica je svoj zahtevek z besedami »oporni zid - škarpo« res konkretizirala šele z vlogo z dne 11. 11. 2019, vendar pa med strankama tudi prej ni bilo sporno, za katero gradnjo gre. Pritožbeno sodišče, kot prej tudi že sodišče prve stopnje, zato nima pomislekov glede tega, kaj je tožnica s tožbo zahtevala. Očitki toženca o nedoločnosti tožbenega zahtevka torej niso utemeljeni.

Glede odstranitve betonskega zidu - škarpe

14. Pritožbeno sodišče zavrača očitek toženca, da je šlo v zvezi z ugotovitvijo, ali oporni zid posega na nepremičnino tožnice, pri postavitvi izvedenca geodeta za informativni dokaz. V predmetni zadevi je bilo sporno, ali je prišlo do posega v nepremičnine tožnice. Tožnica je že v tožbi predlagala dokazovanje z izvedencem geodetom, ki naj natančno premeri mejne parcele in izriše odstopanja oziroma skico, iz katere bo razvidno, koliko je toženec posegel v njeno nepremičnino. Med strankama tudi ni bilo sporno, glede katerih zidanih gradenj poteka spor, niti ni bilo dvoma, potek katere meje je sporen. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca geodeta. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku res tožnici (pa tudi tožencu) postavilo več vprašanj, ki pa niso bila taka, da bi sodišče z njimi prekoračilo svojo dolžnost odprtega sojenja (285. čl. ZPP).

15. Nadalje toženec izvedenki neupravičeno očita, da ne bi smela ponovno umestiti točke 0000, saj naj bi bila meja med spornimi nepremičninami pravdnih strank dokončno urejena. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožnica tekom celotnega postopka trdila, da je toženec v škarpo postavil lažen kovinski čep kot označbo točke 0000. Izvedenka je zato ponovno umestila sporno točko in potrdila navedbe tožnice, da kovinski čep, ki ga je postavil toženec, ni ustrezno postavljen. Izvedensko mnenje je bilo jasno, strokovno in temeljito, zato ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sprejelo kot podlago za svojo odločitev.

16. Utemeljen pa je očitek toženca, da tožnica ni upravičena do pravnega varstva po 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Toženec se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila sporna škarpa postavljena na tožničino nepremičnino, še preden je ta postala njena lastnica, in to z dovoljenjem prejšnjega lastnika. Toženec v tožničino lastnino torej ni posegel, čeprav sedaj neutemeljeno meni, da ima pravico imeti že obstoječo škarpo delno tudi na njeni nepremičnini.

17. Med pravdnima strankama niti ni sporno, da sta njuna pravna prednika 1. 5. 1985 sklenila dogovor, da se v skupnem interesu obeh pogodbenih strank na parceli A. A. (ta je zdaj v lasti tožnice) zgradi oporni zid – škarpa. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedeni dogovor tožnice sicer ne zavezuje, saj ni bila pogodbena stranka takšnega dogovora, niti se učinki obligacijskega posla ne raztezajo v stvarnopravno sfero, da bi jo vezali kot novo lastnico nepremičnine. Vendar pa je sodišče iz pravilne ugotovitve, da dogovor pravnih prednikov tožnice ne veže, nato napravilo napačen zaključek, da je posledično utemeljen zahtevek tožnice na prenehanje vznemirjanja po 99. čl. SPZ.

18. Čeprav toženec nima nobene pravice na spornem delu zidu, ki se nahaja na nepremičnini tožnice, to še ne pomeni, da je dolžan škarpo odstraniti. Ker velja pravilo povezanosti zemljišča in objekta (8. čl. SPZ - superficies solo cedit), ga lahko tožnica v okviru izvrševanja svoje lastninske pravice kadarkoli odstrani sama, ne more pa tega zahtevati od toženca, saj ga ta ni postavil, le nasledil je stanje v naravi od svojega prednika, ki pa ni ravnal protipravno.

19. Pritožbeni očitek toženca v zvezi z odstranitvijo opornega zidu – škarpe je torej utemeljen, čeprav iz drugačnih razlogov, kot jih navaja pritožba. Pritožbi je treba zato delno ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu (II. točka izreka) skladno s 5. alinejo 358. čl. ZPP spremeniti na način, da se zavrne zahtevek tožnice na odstranitev opornega zidu – škarpe.

Glede odstranitve asfalta

20. Toženec neutemeljeno vztraja, da položitev asfalta predstavlja ukrep, do katerega je upravičen na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3321/2015 z dne 11. 5. 2016, s katero je bilo ugotovljeno, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1/1 (parcela toženca) obstoji služnost pešpoti in vožnje z vsemi vozili, po že obstoječi poti, v širini 3 m, ki poteka po vzhodni strani nepremičnin parc. št. 2/2 in št. 2/3, obe k. o. ... (last tožnice). S sodbo je bilo vsakokratnemu lastniku služeče nepremičnine, trenutno je to tožnica, naloženo, da je dolžan dopustiti, da se za potrebe izvrševanja služnosti na obstoječi služnostni poti izvede nasutje gramoza ali drugega neoporečnega materiala na stranske dele poti ter se zagotovi odvodnjavanje.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ko je zaključilo, da nasutje gramoza ali drugega neoporečnega materiala na stranske dele poti ter zagotovitev odvodnjavanja ne vključuje tudi položitve asfalta. Drži, da jezikovna razlaga sodbe ne dopušča položitve asfalta. Sodba izrecno govori zgolj o nasutju, kar jezikovno gledano izključuje možnost položitve asfalta. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodba višjega sodišča predvideva nasutje gramoza ali drugega neoporečnega materiala zgolj na stranske dele poti, medtem ko je toženec asfalt položil tudi čez sredinski del poti.

22. Sodišče prve stopnje se je ob tem pravilno sklicevalo na določbe SPZ, skladno s katerimi je treba služnost izvrševati obzirno, na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (219. čl. SPZ). Dovoljeni so torej le tisti posegi, ki so nujni za izvrševanje služnosti. Polaganje asfalta na makadamsko pot, po kateri teče služnost, tega pogoja ne izpolnjuje.

23. Kot neutemeljeni se pokažejo tudi očitki toženca, da položitev asfalta predstavlja ureditev odvodnjavanja na služnostni poti. Toženec se je neutemeljeno skliceval na mnenje izvedenke geodetske stroke B. B.; poleg tega, da ne gre za izvedenko ustrezne stroke, izvedenka ob zaslišanju tudi ni mogla z gotovostjo potrditi, da del asfalta na nepremičninah tožnice res predstavlja ureditev odvodnjavanja. Toženec torej ni uspel izkazati, da je položitev asfalta predstavljala ukrep, do katerega je upravičen glede na služnostno pravico.

24. Ker ostali pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženec, niso podani, neutemeljena pa je tudi tožničina pritožba, hkrati pa niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče toženčevo pritožbo v ostalem delu, tožničino pa v celoti zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. tč. 365. čl. in 353. čl. ZPP).

Glede stroškov

25. Toženec je (le) delno uspel s svojo obrambo, zato mu stroški ne morejo biti prisojeni v celoti (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine primera (zahtevki v pretežnem delu niso bili denarni) in glede na delni uspeh obeh strank v postopku presodilo, da je ustrezna odločitev, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP) in je zato tudi v tem delu (V. točka izreka) potrdilo izpodbijano odločbo.

26. Toženec je bil tudi s svojo pritožbo le delno uspešen (le glede izpodbijanja II. točke izreka), zato naj po 2. odst. 154. čl. ZPP sam krije svoje stroške v zvezi z njo.