Jedro

Tožnica kot enega bistvenih postopkovnih razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita, navaja kršitev kontradiktornosti, saj se v zvezi s pripombami stranke z interesom, danimi na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017, ni imela možnosti izjaviti. Je pa očitno, da je DTS omenjenim pripombam sledil in ob njihovem upoštevanju v dokončnem mnenju spremenil svoje prejšnje mnenje tako, da je na prvo mesto med izbranimi kandidatkami postavil stranko z interesom (izbrano kandidatko A.A.), namesto tožnice, ki je bila v mnenju postavljena na prvo mesto. S takim postopanjem je bilo tudi po presoji sodišča poseženo v tožničine pravice, saj ji ni bila dana možnost, da se do navedenih pripomb opredeli. Pri tem pa je očitno, da je DTS ob upoštevanju navedenih pripomb izdelal dokončno mnenje, v katerem tožnica ni (več) bila (za razliko od mnenja) uvrščena na prvo mesto med predlaganimi kadidatkami, saj je bila v tako izvedenem postopku na prvo mesto uvrščena stranka z interesom, izbrana kandidatka A.A. Tožničini ugovori, da je bila s takim postopanjem tožnici kršena pravica do kontradiktornosti, so zato po presoji sodišča utemeljeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije 70101-9/2016/21 z dne 9. 11. 2017 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) je z izpodbijano odločbo imenovala za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije A.A. (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da se premestitev državne tožilke A.A. na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je na razpisano prosto mesto vrhovnega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 84 z dne 6. 11. 2015, prijavilo pet kandidatk, ki so izpolnjevale razpisne pogoje. Vlada je z odločbo 70101-9/2016 z dne 27. 10. 2016 na funkcijo vrhovne državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije imenovala A.A. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1707/2016 z dne 24. 1. 2017 v upravnem sporu navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je ena kandidatka umaknila svojo kandidaturo. V ponovljenem postopku, ki je potekal v skladu z določili 31. člena do 33. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) ter Merili, metodami in pravili za preizkus strokovne usposobljenosti in drugih sposobnosti kandidatov za državne tožilce (v nadaljevanju Merila, metode in pravila) ter določbo 16. člena Poslovnika Državnotožilskega sveta, je Državnotožilski svet (v nadaljevanju DTS) ponovno oblikoval dokončno mnenje z dne 30. 8. 2017 o prijavljenih kandidatkah na prosto mesto vrhovnega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

3. Da bi se v ponovljenem izbirnem postopku vsem kandidatkam zagotovile enake možnosti je DTS na 72. seji 7. 3. 2017 odločil, da se bodo s prijavljenimi kandidatkami za potrebe oblikovanja mnenja o predlogih za imenovanje vrhovnega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije na 73. seji 15. 3. 2017 znova opravili razgovori. Ena kandidatka je nato na razgovoru svojo prijavo umaknila. Po opravljenih treh krogih glasovanja na 73. seji DTS nobene kandidatke ni s predpisano večino razvrstil na prvo mesto, zato je sklenil, da se predstavitev kandidatk in glasovanje ponovi, ko bo DTS razvrstitev lahko opravil v širši sestavi. Razgovore za zasedbo prostega mesta vrhovnega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije je DTS nato ponovno opravil na 79. seji 7. 6. 2017. Razgovori so se tudi zvočno snemali. DTS je na 79. seji 7. 6. 2017 oblikoval mnenje. Zoper navedeno mnenje je pravočasno podala pripombe ena neizbrana kandidatka. Na 81. seji 30. 8. 2017 se je DTS v postopku oblikovanja dokončnega mnenja seznanil s pripombami neizbrane kandidatke ter po razpravi in glasovanju oblikoval dokončno mnenje. Slednje je DTS, upoštevaje določbo 3. člena Meril, metod in pravil, oblikoval na podlagi meril iz tretjega in petega odstavka 18. člena ter prvega in drugega odstavka 28. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v zvezi z 28. členom ZDT-1, s smiselno uporabo Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe ter meril, določenih z Merili, metodami in pravili, kot so: delovne sposobnosti in strokovno znanje, osebnostne lastnosti ter socialne veščine. Na podlagi vsestranske in celovite ocene vseh pridobljenih podatkov je DTS na 81. seji 30. 8. 2017 oblikoval in z dvotretjinsko večino potrdil dokončno mnenje. DTS je pri ponovnem odločanju v zvezi z oblikovanjem dokončnega mnenja presojal izpolnjevanje vsakega posameznega kriterija posebej, kot tudi vseh kriterijev skupaj, ter prišel do drugačnega končnega zaključka kot na 79. seji in posledično v mnenju 7. 6. 2017. Odločil je namreč, da je A.A. najprimernejša kandidatka za imenovanje na funkcijo vrhovne državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije. V nadaljevanju navaja podatke o A.A. ter razloge, zaradi katerih je DTS v mnenju dal prednost kandidatki A.A. pred ostalimi kandidatkami. Na podlagi 34. člena ZDT-1 državne tožilce imenuje Vlada na predlog ministra. Minister za pravosodje je sledil mnenju DTS in je Vladi podal 19. 10. 2017 predlog za imenovanje A.A. za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije. Vlada je nato izdala izpodbijano odločbo.

4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo kot neizbrana kandidatka vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je okrožna državna tožilka - svetnica, ki se je prijavila na prosto razpisano mesto vrhovnega državnega tožilca in s svojo kandidaturo ni uspela. Vlada je namreč z odločbo z dne 27. 10. 2016 imenovala za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije A.A. Kot neizbrana kandidatka je zoper navedeni upravni akt vložila tožbo. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1707/2016 z dne 24. 1. 2017 tožbi ugodilo in navedeno odločbo Vlade odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Skladno s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije je DTS za potrebe oblikovanja novega mnenja o predlogih za imenovanje vrhovnega državnega tožilca na 73. seji, ki je potekala 15. 3. 2017, s kandidatkami opravil razgovore, ki so se snemali. Vendar na tej seji DTS nobene kandidatke ni razvrstil na prvo mesto (s predpisano večino glasov), zato je sklenil, da se predstavitev kandidatk in glasovanje ponovi, ko bo DTS razvrstitev lahko opravil v „širši sestavi“. Temu je tožnica nasprotovala, saj v Poslovniku DTS ni določbe, ki bi omogočala takšno odločitev. Na svoje pripombe pa od DTS ni dobila odziva. Ponovna predstavitev kandidatk je bila na 79. seji DTS, 7. 6. 2017, torej po skoraj treh mesecih od začetega ponovnega postopka izbire in skoraj pet mesecev po izdani sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 707/2016-18. Po opravljenih razgovorih (ki so se snemali) je DTS po opravljenem tajnem glasovanju na prvo mesto razvrstil tožnico. Na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017 je v skladu z 32. členom ZDT-1 podala pripombe na drugo mesto razvrščena kandidatka, A.A. DTS je pripombe A.A. upošteval ter izdal 30. 8. 2017 dokončno mnenje, v katerem je na prvo mesto razvrstil kandidatko A.A. V ponovljenem postopku je na podlagi dokončnega mnenja DTS z dne 30. 8. 2017 Vlada izdala izpodbijano odločbo, s katero je A.A. imenovala za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

5. Tožnica v nadaljevanju navaja, da je Vlada v izpodbijani odločbi ocenila, da je bil izbirni postopek pravilen ter odločila, da za vrhovno državno tožilko imenuje kandidatko, ki jo je izbral DTS. Tožnica se z ugotovitvijo Vlade, da je bil predhodni izbirni postopek pravilen, ne strinja in meni, da je bil postopek nezakonit, iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, zaradi nezakonitega postopka pa je posledično nezakonit tudi posamični upravni akt o imenovanju, ki ga je izdala Vlada. Tožnici DTS ni poslal v izjasnitev pripomb na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017. S tem je posegel v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ta ustavna pravica tožnici med drugim zagotavlja pravico do kontradiktornosti postopka, ki pomeni pravico do izjavljanja. Da lahko to pravico uresničuje, pa ji mora biti zagotovljena seznanitev s celotnim gradivom, ki je podlaga za odločanje. Po vpogledu v dokončno mnenje DTS je namreč jasno, da je DTS upoštevaje pripombe A.A.spremenil mnenje in na prvo mesto, namesto tožnice, razvrstil A.A. DTS tožnice torej ni seznanil s pripombami A.A. na mnenje DTS. Z dejstvom, da je omenjena podala pripombe, je bila tožnica seznanjena šele z vročitvijo dokončnega mnenja DTS z dne 30. 8. 2017. Tožnici je bilo tako onemogočeno, da se izjasni o navedbah A.A. in s tem tudi onemogočeno izjaviti se o okoliščinah, ki so bile po oceni DTS tako odločilne, da jih je upošteval in spremenil mnenje z dne 7. 6. 2017. 6. Kljub temu pa tožnica, upoštevajo naknadno pridobljene pripombe A.A. na mnenje DTS, in upoštevaje obrazložitev dokončnega mnenja DTS z dne 30. 8. 2017, ocenjuje, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju ter v posledici tako napravljenega sklepa za vrhovno državno tožilko imenovana kandidatka A.A. Tožnica v nadaljevanju povzema pripombe A.A. dane na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017, in se izjavlja glede navedenih pripomb. Tako med drugim navaja, da niso utemeljene pripombe A.A., da naj ne bi bili obrazloženi razlogi, zaradi katerih je tožnica bila v navedenem mnenju razvrščena na prvo mesto. Tožnica se opredeluje do navedb A.A. glede njene predstavitve v povezavi s predstavitvijo tožnice. Med drugim se sklicuje tudi na oceno v postopku upoštevane državnotožilske službe in navaja, da je tožnica na podlagi ocene izpolnila pogoje za hitrejše napredovanje, A.A. pa je izpolnjevala pogoje (le) za redno napredovanje. Ne strinja se z navedbami A.A. o pomembnosti dolžine državnotožilskega staža, saj se ne strinja, da je dolžina staža povezana s strokovnostjo. Meni tudi, da niso utemeljene pripombe A.A., ki poudarja pomen svojega dodatnega dela v okviru opravljanja funkcije članice disciplinskega sodišča prve stopnje. Na podlagi danih pripomb A.A. na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017 (kjer je bila na prvo mesto razvrščena tožnica) je DTS na 81. seji 30. 8. 2017 sprejel dokončno mnenje, v katerem je na prvo mesto (namesto tožnice) razvrstil A.A. 7. Tožnica meni, da je odločitev DTS, ki je v postopku izbire, ki traja že dve leti, v ponovljenem postopku, po dveh predstavitvah kandidatk, sprejel prvo mnenje, ga na podlagi pripomb A.A. spremenil, vse to pa ob popolnoma nespremenjenih okoliščinah in predstavitvah kandidatk, ob ponovni kršitvi ustavnih pravic tožnice, arbitrarna in nerazumljiva, obrazložitvi mnenja in dokončnega mnenja pa sta si v nasprotju. V dokončnem mnenju z dne 30. 8. 2017 je DTS ugodil pripombam A.A. in v 26. točki zapisal: “da njegova odločitev 7. 6. 2017 pri (prvi) razvrstitvi na prvi dve mesti ni imela ustrezne vsebinske podlage, zato je bila v odločilnih delih in posledično v končni razvrstitvi arbitrarna, kot je v svojih pripombah utemeljeno opozorila kandidatka A.A. DTS je izpolnjevanje posameznih kriterijev v prvem mnenju ponovljenega postopka brez utemeljenega razloga presojal drugače, ne le v razmerju do prejšnjega dokončnega mnenja (Dts 1014/13-46 z dne 7. 7. 2016, na podlagi katerega je Vlada z odločbo 70101-9/2016 z dne 27. 10. 2016 A.A. pred tem že imenovala za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije), ampak tudi brez opore v gradivu, pridobljenem v postopku in brez ustrezne podlage v merilih.“ V nadaljevanju DTS ugotavlja, da ni dal ustrezne teže dolžini državnotožilske službe, niti položaju in nazivu ter s tem povezanem tožilskem delu in na tej podlagi „vendarle različno pridobljenemu znanju in izkušnjam posameznih kandidatk.“ Zato je DTS (28. točka dokončnega mnenja) pri ponovnem odločanju upošteval daljši staž in izkušnje A.A. kot višje državne tožilke …., pri tem pa navedel tudi do tistega trenutka neznano dejstvo: „...na področju pravnih sredstev in strokovnega nadzora, to pa je prav tisto, kar se pričakuje od izbrane kandidatke na mestu, na katerega bo imenovana in premeščena“. Tožnica pri tem navaja, da v razpisu ni bilo specificirano področje, na katerega bi se razpisano prosto mesto nanašalo; prav tako tekom postopka tožnica ni bila na noben način seznanjena s področjem dela, niti vprašana o tem področju dela Vrhovnega državnega tožilstva.

8. Tožnica poudarja, da je DTS tako v dokončnem mnenju 30. 8. 2017, upoštevaje dokončno mnenje z dne 7. 7. 2016 in pripombe A.A., mnenje z dne 7. 6. 2017 spremenil. V 31. točki obrazložitve je še ugotovil, da ni brez pomena dejstvo, da je tudi po mnenju Vlade A.A. primerna za imenovanje na funkcijo vrhovne državne tožilke, saj je bila z odločbo Vlade z dne 27. 10. 2016 imenovana za vrhovno državno tožilko. Sestava DTS se je v času od 7. 7. 2017 do sprejetja zadnjega, dokončnega mnenja z dne 30. 8. 2017, spremenila, torej vsi člani DTS, ki je sprejemal odločitev, niso bili seznanjeni z gradivom, ki je bilo podlaga za odločanje. Glede na to, tožnica meni, da je nerazumljivo, kako lahko razlogi za utemeljitev mnenja z dne 30. 8. 2017 vsebujejo sklicevanja na mnenje z dne 7. 7. 2016 (iz prvotnega postopka), saj vsi člani DST, ki je odločal, z njim niso bili seznanjeni. Ker pri odločanju v ponovljenem postopku niso sodelovali isti člani DTS kot v prvotnem postopku in tako niso bili seznanjeni z celotnim gradivom, na katerega se sklicuje obrazložitev dokončnega mnenja, gre za kršitev postopka ter poseg v pravice tožnice, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave RS. Vsega navedenega tožnica ni mogla uveljavljati v postopku podaje pripomb na prvo mnenje DTS, saj so se vsa navedena dejstva „pojavila“ šele v dokončnem mnenju, v katerem je bil spremenjen vrstni red kandidatk, takšno stanje pa je s kršitvijo načela kontradiktornosti povzročil DTS.

9. Tožnica pa kljub vsem (ponovnim) procesnim napakam, ki so bile storjene pri sprejemanju dokončnega mnenja DTS z dne 30. 8. 2017, meni, da iz vse obstoječe dokumentacije izhaja, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju ter v posledici takega sklepa za vrhovno državno tožilko imenovana A.A. Po ugotovitvi, da vse kandidatke izpolnjujejo formalne pogoje za imenovanje vrhovnega državnega tožilca, je DTS pristopil k ocenjevanju kriterijev, ki jih za izbiro in napredovanje sodnika določa 28. člen ZSS. Iz obrazložitve izhaja, da je DTS pri vseh kandidatkah upošteval oceno tožilske službe ter razgovor s kandidatko. Tožnica v nadaljevanju povzema ugotovitve DTS glede kriterija delovne sposobnosti in strokovnega znanja, tako glede A.A. kot glede tožnice. Med drugim izpostavlja oceno državnotožilske službe, ki je bila za tožnico boljša kot za A.A. DTS pa ni upošteval boljše ocene državnotožilske službe tožnice in je zaradi naziva dal prednost A.A., višji državni tožilki. Pri kriteriju sposobnosti logičnega in analitičnega mišljenja je dal DTS prednost A.A. zaradi njene prednosti kot višje državne tožilke. Tožnica meni, da naziv, ki ga ima človek, in delo, ki ga opravlja, ne vplivajo na sposobnost logičnega in analitičnega mišljenja. Pri kriteriju sposobnosti ustnega in pisnega izražanja DTS ponovno ni upošteval ocene tožilske službe, kjer je tožničina sposobnost izražanja opisana kot nadpovprečna, sposobnost A.A. pa kot dobra. Pri kriteriju Opravljanja dodatnega dela pri izvrševanju državnotožilske funkcije DTS sicer poudari, da v pozitivni smeri izstopata A.A. in tožnica, vendar pa v nadaljevanju daje prednost A.A. zaradi njene funkcije članice in predsednice disciplinskega sodišča prve stopnje.

10. Glede obrazložitve dokončnega mnenja DTS tožnica ponovno izpostavlja, da ni bila seznanjena s pripombami A.A., s čimer ji je bilo onemogočeno izvrševanje ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja tudi, da vsi člani DTS niso bili seznanjeni z gradivom in dokumentacijo, na podlagi katere so odločali. Ker ni imela možnosti, da se izjavi v postopku, zaradi spreminjanja sestave DTS ob odločanju o isti stvari ter nepopolne obrazložitve dokončnega mnenja DTS tožnica meni, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka ter da je poseženo v tožničine pravice iz 14. člena, 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS. Tožnica se sklicuje še na 105. člen ZDT-1, ki v tretjem odstavku določa, da morajo biti odločitve DTS, ki se nanašajo na položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev, obrazložene. Ker obrazložitev ne zajema razlogov, ki so člane DTS vodili pri glasovanju, pač pa zajema le „ugibanje o razlogih“, kot to sam poudarja DTS, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnica sodišču predlaga, naj na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi in odloči o zadevi, tako da spremeni izpodbijano odločbo, tako da tožnico imenuje za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter dodatno navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da je izpodbijana odločitev pravilna. Med drugim se, glede navedb tožeče stranke, da ji je bila zaradi nevročitve pripomb prizadete stranke kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, sklicuje na prvi odstavek 33. člena ZDT-1. Iz slednjega izhaja, da mora DTS dokončno mnenje oblikovati v osmih dneh po prejemu pripomb oziroma po izteku roka za njihovo vložitev. Zakonodajalec pravnega sredstva zoper dokončno mnenje ni predvidel. Navaja še, da prepisani kratek rok (osem dni) za oblikovanje dokončnega mnenja ne dopušča ekstenzivne razlage, po kateri bi moral DTS pripombe pred oblikovanjem dokončnega mnenja vročiti drugim kandidatom v izjasnitev. Med drugim še navaja, da gre tudi v skladu s sodno prakso pri izbiri najprimernejšega kandidata za odločitev, ki temelji na diskreciji DTS, ki je z zakonom po vsebini omejena na upoštevanje kriterijev, ki so določeni v zakonu. Izbira mora biti ustrezno obrazložena, v preostalem pa je sodna presoja v takih postopkih zadržana ter je usmerjana v presojo pravilnosti postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Stranka z interesom, imenovana kandidatka A.A., v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja z odgovorom na tožbo, ki ga je v predmetni zadevi podala tožena stranka. V zvezi s tožničinim ugovorom, da ji DTS ni poslal pripomb na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017, je tožena stranka pravilno izpostavila, da so bile vsem kandidatkam, vključno s tožečo stranko, navedene pripombe vročene skupaj z dokončnim mnenjem z dne 30. 8. 2017. Tožena stranka se tudi pravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 33. člena ZDT-1, da zakonodajalec pravnega sredstva zoper dokončno mnenje ni predvidel. Zakonodajalec prav tako ni določil, da mora DTS pripombe pred oblikovanjem dokončnega mnenja vročiti drugim kandidatom v izjasnitev. Zato zavrača tožničin očitek, da ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju med drugim navaja, da se je DTS do pripomb stranke z interesom opredelil in obrazloženo navedel, katere je štel za utemeljene in katere ne, vse tožničine očitke pa zavrača. Meni, da v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Meni tudi, da je neutemeljen in v nasprotju s sodno prakso tožničin primarni tožbeni zahtevek, s katerim le-ta predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnico imenuje za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Neizbrani kandidat s tožbo namreč ne more doseči, da bi bil z odločitvijo sodišča sam izbran in imenovan kot najprimernejši kandidat na razpisano mesto. Ker meni, da je bil ponovljeni postopek pravilen in zakonit predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13. Tožba je utemeljena.

14. Tožnica kot neizbrana kandidatka izpodbija odločbo Vlade o imenovanju A.A. za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo I U 1707/2016-18 z dne 24. 1. 2017 odpravilo odločbo Vlade z dne 27. 10. 2016 in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je po opravljenih razgovorih s kandidatkami in ob upoštevanju razpisnega gradiva DTS izdal mnenje (7. 6. 2017), da se med prijavljenimi kandidatkami na prvo mesto razvrsti tožnica. Na navedeno mnenje je dala pripombe stranka z interesom (A.A.). DTS je nato izdal dokončno mnenje (30. 8. 2017). V dokončnem mnenju pa je med prijavljenimi kandidatkami na prvo mesto razvrstil A.A. Minister za pravosodje je sledil mnenju DTS in Vladi podal predlog za imenovanje A.A. za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije. Vlada je na podlagi 34. člena ZDT-1 sledila predlogu ministra in izdala izpodbijano odločbo. Tožnica ugovarja, da so bila kršena pravila postopka, v katerem je DTS oblikoval dokončno mnenje; da je bilo ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje arbitrarno; da dokončno mnenje DTS nima razlogov za odločitev ter da jih posledično tudi ne vsebuje izpodbijana odločba, ki je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Z izpodbijano odločbo meni, da je poseženo v njene človekove pravice iz 14. člena, 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS.

15. Sodišče ugotavlja, da so se v ponovljenem postopku razgovori kandidatk pri DTS, v skladu z napotili iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1707/2016-18 z dne 24. 1. 2017, zvočno snemali. Iz tožničinih očitkov pa izhaja, da pred izdajo dokončnega mnenja DTS (z dne 30. 8. 2017) ni bila seznanjena s pripombami stranke z interesom (A.A.) na mnenje z dne 7. 6. 2017, zaradi česar se do navedenih pripomb ni mogla opredeliti. DTS pa je upoštevajoč navedene pripombe izdal dokončno mnenje DTS (z dne 30. 8. 2017), v katerem je kot kandidatko na prvo mesto predlagal A.A. Tožnica zato meni, da je bilo s tem poseženo v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki med drugim zagotavlja pravico do kontradiktornosti postopka, ki pomeni pravico do izjavljanja. Po presoji sodišča so navedeni tožničini ugovori utemeljeni.

16. Postopek za imenovanje na prosta mesta v državnih tožilstvih je urejen v ZDT-1 v členih 28 do 36 (3. oddelek drugega poglavja), s tem da se po 28. členu tega zakona, kadar v tem zakonu ni drugače določeno, glede oblikovanja mnenja in predlaganja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika. Iz 31. člena ZDT-1 izhaja, da se v postopku pridobi mnenje vodje državnega tožilstva, na način, ki je predpisan.

17. Po 32. členu ZDT-1 DTS v postopku podaje mnenja ni vezan na mnenje vodje državnega tožilstva o ustreznosti kandidata. Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in mnenju vodje državnega tožilstva, lahko DTS opravi preizkuse strokovnega znanja, osebnih lastnosti, sposobnosti in veščin, ki so potrebni za opravljanje državnotožilske službe, psihološke preizkuse ter razgovore s kandidati, in oblikuje mnenje o predlogih za imenovanje. V mnenju razvrsti kandidate glede na oceno o primernosti za imenovanje in utemelji razloge za sprejeto razvrstitev. Mnenje DTS vroči kandidatu in vodji državnega tožilstva, pri katerem je prosto mesto razpisano, zaradi možnosti podaje obrazloženih pripomb; po prejemu pripomb oziroma poteku roka za pripombe DTS oblikuje dokončno mnenje. V 33. členu ZDT-1 je določeno, da DTS dokončno mnenje z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami kandidata oziroma vodje državnega tožilstva pošlje ministru (prvi odstavek). Če se minister z dokončnim mnenjem ne strinja, mora v 15 dneh po njegovem prejemu obrazloženo zahtevati, da DTS po potrebi pridobi ter upošteva še dodatne podatke ali dokazila, ali da dopolni obrazložitev ali oblikuje novo dokončno mnenje (drugi odstavek). Če DTS pri ponovni obravnavi odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članic oziroma članov, mora minister vložiti predlog v skladu s tako sprejetim dokončnim mnenjem (tretji odstavek). Po 34. členu ZDT-1 imenuje državne tožilce na predlog ministra vlada. Vlada odločbo o imenovanju vroči vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto državnotožilsko mesto (razen tistim, katerih prijave so bile v razpisnem postopku zavržene ali zavrnjene); zoper odločbo vlade je dopusten upravni spor.

18. Sodišče ugotavlja, da glede na to, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev ni predvideno samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje DTS, to pomeni, da je v postopku upravnega spora, v katerem je izpodbijana odločba o imenovanju Vlade, treba neizbranim kandidatom dopustiti ugovore tudi zoper dokončno mnenje DTS, saj na njegovi podlagi minister oblikuje predlog Vladi za imenovanje.

19. Tožnica kot enega bistvenih postopkovnih razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita, navaja kršitev kontradiktornosti, saj se v zvezi s pripombami stranke z interesom, danimi na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017, ni imela možnosti izjaviti. Je pa očitno, da je DTS omenjenim pripombam sledil in ob njihovem upoštevanju v dokončnem mnenju spremenil svoje prejšnje mnenje tako, da je na prvo mesto med izbranimi kandidatkami postavil stranko z interesom (izbrano kandidatko A.A.), namesto tožnice, ki je bila v mnenju postavljena na prvo mesto. S takim postopanjem je bilo tudi po presoji sodišča poseženo v tožničine pravice, saj ji ni bila dana možnost, da se do navedenih pripomb opredeli. Pri tem pa je očitno, da je DTS ob upoštevanju navedenih pripomb izdelal dokončno mnenje, v katerem tožnica ni (več) bila (za razliko od mnenja) uvrščena na prvo mesto med predlaganimi kadidatkami, saj je bila v tako izvedenem postopku na prvo mesto uvrščena stranka z interesom, izbrana kandidatka A.A. Tožničini ugovori, da je bila s takim postopanjem tožnici kršena pravica do kontradiktornosti, so zato po presoji sodišča utemeljeni.

20. Iz 22. člena Ustave RS, ki se nanaša na enako varstvo pravic, izvira več temeljnih pravic. To sta predvsem dve pravici: pravica do kontradiktornega postopka in pravica do enakopravnosti strank. Pravica do kontradiktornega postopka (pravica do izjavljanja) je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, pravna stališča ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče, tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe in stališča, ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, ki lahko vpliva na odločitev. Povedano drugače, stranka pravice do izjave ne more učinkovito uresničevati, če ji ni predhodno dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnici zgoraj navedena možnost ni bila dana, saj ni imela možnosti, da bi se izjavila o pripombah, ki jih je na mnenje DTS (z dne 7. 6. 2017) dala stranka z interesomA.A., za navedene pripombe pa ni sporno (kar je v zadevi bistveno), da so vplivale na dokončno mnenje DTS (z dne 30. 8. 2017), je bila po presoji sodišča tožnici kršena pravica do kontradiktornosti.

21. Ob navedeni ugotovitvi na drugačno presojo sodišča ne more vplivati sklicevanje tožene stranke in stranke z interesom na 33. člen ZTS-1, iz katerega izhaja, da DTS v osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka za pripombe oblikuje dokončno mnenje. Po presoji sodišča naveden kratek rok ne more biti razlog za to, da tožnici pripombe, dane na mnenje, pred dokončnim mnenjem niso bile posredovane. Spoštovanje obravnavanega kratkega roka po presoji sodišča ne more iti v škodo ustavnih pravic, ki jih morajo imeti udeleženci v postopku, saj odločitev, pri kateri niso upoštevana temeljna procesna jamstva, ni zakonita. Gre za kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, zaradi katere izpodbijana odločitev ni zakonita.

22. Ob ugotovitvi že opisanih kršitev za zadevo ni relevantno sklicevanje tožene stranke na sodno prakso, po kateri gre pri izbiri najprimernejšega kandidata za odločitev, ki temelji na diskreciji DTS. V obravnavani zadevi je namreč sodišče opravilo presojo pravilnosti postopka in ugotovilo, da so bile v postopku storjene procesne nepravilnosti, zaradi česar preizkus materialne zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoč.

23. Ker je na podlagi dokončnega mnenja DTS z dne 30. 8. 2017, pri izdelavi katerega tožnica ni bila seznanjena s pripombami stranke z interesom, v katerem je bila na prvo mesto razvrščena kandidatka A.A., minister podal predlog Vladi za imenovanje, Vlada pa je z izpodbijano odločbo predlagano kandidatko imenovala za vrhovno državno tožilko, je zaradi procesnih nepravilnosti v postopku oblikovanja mnenja DTS nezakonita tudi izpodbijana odločba. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (ker niso bila spoštovana pravila postopka) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo Vladi v ponovni postopek, pri čemer je na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. Ker je sodišče izpodbijano odločbo Vlade odpravilo iz že navedenih razlogov, ostalih tožničinih ugovorov ni presojalo.

24. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici stroške odmerilo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.