Jedro

Če inšpektor za delo zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, delavec pa v sodnem postopku predlaga izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sodišče presoja, ali so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo, določeni v ZIZ oz. ZDSS. Delovno sodišče ni pristojno za presojo odločitve inšpektorja za delo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Odločbe inšpektorja za delo se presojajo v upravnem postopku in kasneje v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z dne 13.8.2004 in za ponoven poziv nazaj na delo in prijavo v obvezno socialno zavarovanje.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je predlagano začasno odredbo zavrnilo, ker je štelo, da je terjatev sicer verjetno izkazana, vendar niso podani drugi pogoji za izdajo začasne odredbe. Iz listinskih dokazov naj bi izhajalo, da je inšpektorica za delo zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar je tožnik zadržanje učinkovanja podal šele 8.9.2004, torej dva dni potem, ko je pogodba že prenehala. Tožnik se z navedenim stališčem sodišča ne strinja, saj Zakon o delovnih razmerjih predvideva možno zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. in 227. členu. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zatrjevane samovolje v smislu 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s čemer je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, napačno pa je tudi uporabilo materialno pravo, saj citirani člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa alternativne pogoje za izdajo začasne odredbe. Sodišče tudi preozko tolmači pojem težko nadomestljive škode oziroma okoliščine, ki izkazujejo, da je ta predpostavka izpolnjena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar se ni opredelilo do vseh navedb tožnika v zvezi s predlagano začasno odredbo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu skupaj z vložitvijo tožbe predlagal tudi izdajo začasne odredbe po določbi 3. odstavka 227. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Pred vložitvijo tožbe je namreč inšpektor za delo zadržal učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 3. odstavka 227. člena ZDR in tožnika tudi opozoril na sodno uveljavljanje njegovih pravic. Tožnik je tako skladno z napotki inšpektorja za delo vložil predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 227. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ob presojanju pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe v nasprotju z zakonskimi določbami presojalo odločitev inšpektorja za delo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje za tako presojo ni imelo podlage v zakonu. Po določbah Zakona o inšpekciji dela (ZID - Ur. l. RS, št. 38/94 - 52/2002) je zoper sklep inšpektorja o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi dovoljena pritožba v treh dneh od dneva vročitve sklepa, ki pa ne zadrži njegove izvršitve (15. b člen). Tako se odločbe inšpektorja za delo presojajo v upravnem postopku in kasneje v upravnem sporu in ne pred delovnim sodiščem. V tem primeru namreč ne gre za predlagano začasno odredbo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 75/2002, 16/2004, 40/2004), temveč za začasno odredbo, posebej predvideno v ZDR.

Delovno sodišče je pri odločanju o predlagani začasni odredbi na podlagi 3. odstavka 227. člena ZDR vezano na predhodno izdani sklep o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi in mora presoditi le ali tudi po vložitvi tožbe obstajajo razlogi za izdajo začasne odredbe o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. ZDR predvideva dve začasni odredbi, prvo v 85. členu, ko nastopi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi nasprotovanja sindikata v postopku pred vložitvijo tožbe in drugo po določbah 3. odstavka 227. člena ZDR, ko zadrži učikovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi inšpekcija za delo. V teh dveh primerih, seveda v kolikor delavec vloži tožbo in sočasno zahteva tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, nato sodišče v sodnem postopku presoja, ali so izpolnjeni pogoji za zadržanje učikovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi tudi v sodnem postopku. Pri presoji teh pogojev pa je seveda potrebno odločati o verjetnosti terjatve in ostalih pogojih za izdajo začasne odredbe, ki so kot pogoj določeni v ZIZ oziroma ZDSS.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe s strani inšpekcije za delo, namesto da bi presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe ob vložitvi tožbe, ob upoštevanju, da je bila predhodno izdana začasna odredba s strani inšpektorja za delo o zadržanju prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da sodišče v to odločitev ne more poseči. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo o predlogu ponovno odločilo ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih.