Jedro

Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega C. C. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 35295/2021 z dne 10. 10. 2023 obdolžena C. C. in B. B. spoznalo za kriva storitve vsak kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, s katero se jima za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 določi kazen štiri mesece zapora in hkrati izreče, da kazni ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Nadalje je odločilo, da sta po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oba obtožena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso v višini 96,00 EUR po tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Glede na določbo prvega odstavka 97. člena ZKP pa je obtoženega C. C. obremenilo še za plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenega zagovornika.

2. Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve Kazenskega zakonika (pravilno: kazenskega zakona) ter iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje z zavezujočimi navodili.

3. Na predlog zagovornika obdolženega C. C. je pritožbeno sodišče dne 21. 8. 2024 izvedlo javno sejo, katere so se udeležili obdolženi, substitutka njegovega zagovornika in višji državni tožilec.

4. Pregled zadeve in preizkus pritožbenih poudarkov pokaže, da je pritožba zagovornika obdolženega C. C. utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je skladno določbi 387. člena ZKP, ki omogoča status beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja) treba v celoti razveljaviti tudi po uradni dolžnosti, saj so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženega C. C., v korist tudi obdolženemu B. B., ki prvostopenjske sodbe sodišča pritožbeno ne izpodbija.

5. V ospredje pritožbene graje je postavljen USB ključek iz spisa I Kpd 28668/2019, ki se nanaša na dogajanje dne 15. 4. 2018 (telefonski pogovor A. A. z obdolženim B. B.). Zagovornik obdolženega C. C. je mnenja, da gre za nezakoniti dokaz, na kar permanentno opozarja sodišče, ne zgolj v predmetni, pač pa tudi v zadevi I Kpd 28668/2019. Tozadevno izraža nestrinjanje s stališčem Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer poudarja, da ni nikjer določeno s pozitivnim pravom, da lahko kdorkoli, ki ni državni organ, prosto snema, slika, in to uporabi po lastni presoji. Prvo in drugostopenjskemu sodišču očita spregledati, da je v predmetni zadevi šlo za pravico obrambe obeh obdolženih in ne za pravico do obrambe A. A., ki v predmetni zadevi ni bil niti obdolžen, niti oškodovanec. Iz tega razloga je prepričan, da je prvostopenjsko sodišče z upoštevanjem tega dokaza kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vendar takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti. V zvezi s pritožbeno vnovič problematiziranim USB ključkom, ki se dotika telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, in sicer v sklepu V Kp 35295/2021 z dne 16. 3. 2023, kar nenazadnje skozi pritožbene poudarke navaja tudi zagovornik obdolženega C. C. Pritožbeno sodišče pripominja, da zgolj odklon obdolženčevega zagovornika do drugostopenjsko zavzetega stališča ter v zvezi s tem v biti ponovljeno ponujanje in predstavljanje lastnih pravnih gledišč na že sprejeto odločitev pritožbenega sodišča ne more imeti merodajnega vpliva. Prav tako sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov, ko s strani obrambe obdolženega C. C. problematizirani posnetek telefonskega razgovora z dne 15. 4. 2019 iz spisovnega in dokaznega gradiva ni bil izločen, saj po prepričanju sodišča prve stopnje USB ključek ne predstavlja nesorazmernega posega v obdolženčevo človekovo pravico do zasebnosti, ne more omajati najava zagovornika obdolženega C. C. po uveljavljanju stališča glede dokazne (ne)vrednosti problematiziranega USB ključka pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije v nedoločeni prihodnosti. Ali gre za splošno vprašanje, ki ga je treba povsem določno opredeliti in ne arbitrarno od primera do primera, kar skozi pritožbena izvajanja namiguje zagovornik obdolženega C. C., namreč presega okvir predmetnega pritožbenega preizkusa.

7. Se je pa strinjati z zagovornikom C. C. na točki opozarjanja na ustavno zagotovljene pravice obdolženega do ustrezne obrambe. Zagovornik obdolženega C. C. namreč pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče ob predvajanju tega dokaza ni zagotovilo zvočni posnetek, čeprav so se pričevanja prič zvočno snemala, tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne navaja besedila teh posnetkov, pač pa se v generalnem smislu na te posnetke zgolj sklicuje, s čimer pa po njegovem mnenju ni omogočena preverljivost sicer pavšalne dokazne vrednosti teh posnetkov. V izpostavljenem tako prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Večkrat izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub večkratnim zahtevam obrambe po prepisu zvočnega posnetka telefonskega pogovora iz spisa I Kpd 28668/2019, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, procesnega predloga pa ni niti zavrnilo, pač pa se je obdalo z molkom, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

9. Dodatno pa pritožbeno sodišče opozarja na sam namen inkriminacije kaznivega dejanja krive izpovedbe, ki je predvsem v tem, da se omogoči ugotavljanje resničnih pravno relevantnih dejstev, hkrati pa, da se vse udeležence v postopku, ki imajo določen interes, odvrne od lažnega pričanja. Kaznivo dejanje krive izpovedbe v kazenskem postopku po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 namreč predstavlja hujše dejanje kot kaznivo dejanje krive izpovedbe v drugih postopkih (drugi odstavek 284. člena KZ-1). Drugače kot pri kaznivem dejanje po drugem odstavku cit. določbe, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bila na lažno izjavo o obstoju ali neobstoju določenega dejstva oprta sodna odločba, lažna izjava pa mora biti take narave, da bi sodišče nanjo (na primer ob drugačni pravni presoji) lahko oprlo svojo odločitev. Tako je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi I Ips 32088/2011 v točki 5 obrazložitve sodbe z dne 6. 10. 2016 zavzelo sicer tudi v strokovni literaturi zastopano stališče, da se mora lažnost izpovedi (pri vseh oblikah krive izpovedbe) nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina (krive) izpovedbe mora torej biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v posamezni zadevi. Nebistvene lažne navedbe v izpovedbi tako niso kazniva dejanja, na primer izpovedovanje o pričinih generalijah, opisovanje predhodnih dogodkov, ki za inkriminirano vsebino niso pomembni in podobno.1 Ratio navedenega stališča je torej, upoštevaje namen inkriminacije, v dejstvu, da je nevarna samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko pomembne oziroma relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč v posredni povezavi s predmetom obravnavanja, na primer tiste, ki imajo vpliv na oceno verodostojnosti izvedenih dokazov.

10. Pri presoji obravnavane zadeve je na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, torej treba presoditi pravno pomembnost izpovedi obdolženih. Predvsem je treba odgovoriti na pravno vprašanje, ali sta inkriminirani izjavi, kateri sta oba obdolžena v procesni vlogi priče dne 3. 9. 2019 in 16. 10. 2019, med ostalim izrekla v sedaj inkriminirani izpovedi, ki je bila dana v okviru preiskovalnih dejanj Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kpd 28668/2019 zoper tedaj osumljena A. A. in D. D., zaradi v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in drugega odstavka 37. člena KZ-1, bistveni oziroma take teže, da kot odločilni terjata krivdno odgovornost. Povedano drugače, sodišče prve stopnje mora razumno pretehtati in zanesljivo oceniti, ali bi inkriminirana pasusa izpovedi obdolženih C. C. in B. B. v procesni vloge priče dne 3. 9. 2019 in 16. 10. 2019 lahko bila podlaga oziroma bi lahko odločilno vplivala na odločitev sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem zoper tedaj osumljena A. A. in D. D., zoper katera je bila nenazadnje po opravljenih (dopolnjenih) kazensko preiskovalnih dejanjih Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu v zadevi I Kpd 28668/2019 kazenska ovadba zavržena (sklep Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu št. KT/9963/2019 z dne 14. 11. 2019). V odsotnosti razlogov o izpostavljenem odločilnem dejstvu pritožbeno sodišče prepoznava nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje izpostavljene poudarke pritožbenega sodišča skrbno premotrilo. Nato bo izdelalo zvočni prepis v razmerju do obdolženih obremenilnega dokaza, telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, bo torej ponudilo obremenilni dokaz na način, da ga bodo lahko (tudi) obdolženi C. C. in njegov zagovornik, pa tudi obdolženi B. B. preizkusili in se do njegove vsebine ustrezno opredelili. Prav tako bo posebno pozornost namenilo vsebini preostalega pritožbenega izvajanja zagovornika obdolženega C. C., s katerimi jedrnato uveljavlja še pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi narave ugotovljenih kršitev se namreč pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi navedbami ni moglo ukvarjati. Po izvedenem postopku dokazovanja bo po celoviti oceni vseh izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter skrbni vsestranski razjasnitvi zadeve v zadevi ponovno odločilo in ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča. 12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

1 Enako Zlatarić B., Krivični zakonik u praktičnoj primjeni, Posebni dio, Narodne novine, Zagreb, 1958, str. 546.