Jedro

Ob lojalni (evroskladni) razlagi pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zadostujeta ugotovitvi, - da sta tožnika toženki že pred vložitvijo tožbe plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka njunih trditev, da sta prejela 50.960,03 EUR in ji do 30. 6. 2023 plačala že 66.183,32 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke delno ugodi ter se sklep o začasni odredbi z dne 29. 2. 2024 v II. in III. točki izreka razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrne.

II.V ostalem se pritožba zavrne ter se sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta kot kreditojemalka in solidarni porok s toženko v letu 2007 sklenila kreditno pogodbo z valutno klavzulo v CHF v višini 84.400 CHF z odplačilno dobo 300 mesecev. S tožbo uveljavljata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter plačilo domnevno preplačanega zneska kredita (58.396 EUR). Skupaj s tožbo sta predlagala tudi zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 2. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanje nedenarne terjatve, s katero je: 1. začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa (I. točka izreka), 2. toženki prepovedalo razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev (II. točka izreka), in 3. za primer kršitve prepovedi izreklo denarno kazen v višini 3.000 EUR (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo in odločilo, da bo o stroških ugovornega postopka odločalo s končno odločbo.

3.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in začasno odredbo razveljavi, oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Trdi, da iz predloga za začasno odredbo ni mogoče razbrati, katera nedenarna terjatev naj bi tožnikoma nastala zoper toženko. Arbitrarno in neutemeljeno je stališče, da že iz navedb tožnikov izhaja, da toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Toženka je trdila, da je tožnika na več načinov opozorila na valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti), in sicer ustno pred sklenitvijo pogodbe, pisno v besedilu pogodbe ter ustno in pisno s strani notarja, da ju je opozorila, da gibanja tečaja ni mogoče predvideti in da jima ni dajala zagotovil glede bodočega gibanja tečaja. Tožnika sta s podpisom kreditne pogodbe izrecno potrdila seznanjenost s tveganji. Toženka je predlagala zaslišanje bančne uslužbenke, ki je sodelovala pri sklepanju kreditne pogodbe. Z neizvedbo dokaza je sodišče kršilo njeno pravico do izjave. Standard "črni scenarij" ni pojasnjen. Iz zakonodaje, veljavne v času sklepanja pogodbe, ne izhaja obveznost banke, da kreditojemalca opozori na takšen scenarij. Novejša sodna praksa vsebino pojasnilne dolžnosti na retroaktiven način razširja glede na današnje védenje o dogodkih. Neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne vodi avtomatično do ničnosti pogodbenega pogoja, oziroma celotne kreditne pogodbe.

Sklicevanje na sodbo C-287/22 je v nasprotju z učinkom, ki ga imajo sodbe SEU pri razlagi direktiv. Sodišče ne obrazloži, zakaj naj bi bila začasna odredba potrebna za zagotovitev polnega učinka meritorne odločitve. Potreba po vložitvi nove tožbe za vračilo preplačanih anuitet ni težko nadomestljiva škoda. Sodišče je zanemarilo, da je referenčna obrestna mera znaten del odplačevanja kredita tožnikoma zniževala mesečne obveznosti. Glede na navedbo tožnikov, da njun skupni mesečni dohodek znaša 1.630 EUR, pri čemer četrtino porabita za poplačilo kredita, ne drži, da nista zmožna kriti nujnih življenjskih potrebščin. Nepravilna je tudi ugotovitev, da sta tožnika že odplačala več kot sta prejela. Z vidika dokončnega odplačila kredita so meritorne le vrednosti v CHF. Njuna obveznost je 2. 2. 2024 znašala še 34.966,87 CHF. Neobrazloženo je stališče, da je odlog izvršbe z vidika možnosti vzpostavitve prvotnega pravnega in dejanskega položaja prepozen ukrep.

Sodišče v zvezi s pogojem iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni analiziralo dejanskega položaja tožnikov (kako se je njuna obveznost od sklenitve pogodbe dalje spreminjala), niti položaja toženke. Zanemarilo je dejstvo, da bosta tožnika v primeru neuspeha dolžna toženki plačati vse zapadle anuitete v enkratnem znesku. V primeru nezmožnosti plačila, odstopa od kreditne pogodbe in prodaje v izvršbi, obstaja verjetnost prodaje pod tržno vrednostjo. To tudi pomeni, da za toženko ni zagotovila o popolnem poplačilu.

Tudi pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen. Glede ugotovitve, da je terjatev zavarovana s hipoteko, sodišče ne izvede primerjave med dolgom in vrednostjo nepremičnine. V kreditni pogodbi je določeno, da mora biti zastavljena nepremičnina ves čas trajanja pogodbe zavarovana za primer požara, ujem, strele, izlitja vode in razbitja stekla. Začasno zadržanje izvrševanja pogodbe pomeni, da v primeru neplačila letne premije za zavarovanje nepremičnine, toženka od tožnikov ne more zahtevati izpolnitve. Če bi prišlo do škodnega dogodka, zastavljena nepremičnina ne bi zadoščala za pokritje vseh obveznosti.

4.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.Iz predloga za začasno odredbo jasno izhaja, da imata tožnika nedenarno terjatev na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen. Ni potrebe, da bi bila vsebina nedenarne terjatve povzeta tudi v samem izreku predloga začasne odredbe. Ker sta tožnika predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, se sodišče prve stopnje pravilno ni opredelilo do toženkinih ugovornih navedb o zastaranju kondikcijskega (denarnega) zahtevka.

8.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo v CHF, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se stališče, da toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, opira zgolj na navedbe tožnikov. Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, temelji na ugotovitvi, da iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da je dala bančna referentka tožnikoma pred oziroma ob sklenitvi pogodbe zgolj splošno pojasnilo o valutnem tveganju. Toženka v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podala že v ugovoru: tožnika sta bila najprej ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, nato pa še pisno v pogodbi ter ustno in pisno s strani notarja, opozorjena na valutno tveganje, to je na možnost, da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa (v 17. in 18. točki obrazložitve), na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljiva pojasnila, na podlagi katerih se tožnika kot povprečna potrošnika nista mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Ne jasno pogodbeno besedilo ne prebiranje pogodbe pri notarju in opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.

10.Dejstvo, da je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in ima torej moč javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP), pomeni le to, da je resnično tisto, kar je v notarskem zapisu zabeleženo (dokler se ne dokaže nasprotno). Pritožnica zatrjuje resničnost zapisa, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje. Glede takšnega zapisa velja zgoraj navedeno: gre za vsebinsko prazno obvestilo, ki ne pomeni nič več od zgolj abstraktnega opozorila.

11.Ključna je torej ugotovitev, da že iz toženkinih trditev ne izhaja, da bi tožnikoma predstavila oziroma ju opozorila na dejstvo, da so dolgoročno gledano valutna gibanja in finančni trgi nepredvidljivi in nenapovedljivi ter da bi ju opozorila na to, da so jima ta gibanja lahko potencialno tudi v veliko škodo. Povedano drugače: ni trdila, da bi ju opozorila na možnost uresničitve "črnega scenarija". Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče) lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Pojem ("črni scenarij") je bil uporabljen in pomensko napolnjen v sodni praksi v zvezi s potrošniškimi krediti v CHF, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pritožnici njegova vsebina znana.

12.Na pravilnost izpodbijane presoje ne vplivajo pritožbene trditve, da toženka ni mogla predvideti gibanja menjalnih tečajev in da zato tožnikoma ni dajala zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tečaja. V sodni praksi je bilo poudarjeno, da so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, res izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati), vendar opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

13.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka). Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izključuje dejstvo, da valutna klavzula temelji na kogentnih in dispozitivnih zakonskih določbah. Izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive v slovenski pravni red ni bila implementirana. ZVPot pa ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na zakonsko določbo.

14.Neutemeljena je tudi pritožbena graja pravnega zaključka, da neopravljena pojasnilna dolžnost avtomatično vodi do ničnosti pogodbenega pogoja. Neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten, kreditna pogodba pa nična. Pritožnica se sklicuje na stališča sodne prakse, ki so bila v novejših odločbah (navedenih v opombi 4) nadgrajena in presežena.

15.Odločitev, da v tej fazi postopka (še) ni treba izvesti dokaza z zaslišanjem bančne uslužbenke, temelji na ugotovitvi, da že iz toženkinih trditev ne izhaja, da bi tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženka v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšana.

16.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

17.Ob lojalni (evroskladni) razlagi pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zadostujeta ugotovitvi, - da sta tožnika toženki že pred vložitvijo tožbe plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka njunih trditev, da sta prejela 50.960,03 EUR in ji do 30. 6. 2023 plačala že 66.183,32 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ne predstavlja ustreznega varstva potrošnika možnost, da ta preneha plačevati mesečne obroke, potem pa v s strani upnika sproženi izvršbi doseže njen odlog do pravnomočnega zaključka pravde. Ukrepe za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenega pogodbenega pogoja je treba zagotoviti že v pravdi (v kateri se uveljavlja ničnost takšnega pogoja). Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v zadevi C-287/22 (da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek) razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF). Pritožbena navedba o neupoštevanju dejstva, da je referenčna obrestna mera znaten del odplačevanja kredita tožnikoma zniževala mesečne obveznosti, se brez umestitve v ustrezen kontekst (katero odločilno dejstvo pritožnica izpodbija z navedbo), izkaže za pavšalno navrženo.

18.Četudi razlogi sodišča prve stopnje o težko nadomestljivi škodi, kot jo razlaga dosedanja sodna praksa (v ne-potrošniških sporih), niso bili potrebni (da tožnika glede na svoje dohodke s težavo izpolnjujeta naraščajoče obveznosti, da nadaljnje plačevanje lahko zanju predstavlja izgubo doma, da si ničesar ne moreta več privoščiti in da po plačilu obroka razpolagata s prejemki, ki komaj zadoščajo za njuno preživetje), pritožbeno sodišče na podlagi neprerekanih trditev, da tožnika mesečno razpolagata s 1.630 EUR in četrtino tega zneska porabita za plačilo kredita, ter védenja o nenehno rastočih življenjskih stroških, zavrača pritožbeni pomislek o težkem finančnem položaju tožnikov.

19.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse. Sodišče prve stopnje je opravilo presojo (tudi) glede obeh pogojev, ki ji pritožba nasprotuje, zato pritožbeno sodišče obrobno odgovarja še na te pritožbene očitke.

20.Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v okviru tehtanja neugodnih posledic ni ustrezno presojalo toženkinega položaja. Tehtanje interesov je lahko opravilo v okviru podanih ugovornih trditev in te so bile (pre)skope. V zvezi z valutnim tveganjem, ki bi se zanjo realiziralo v primeru izdane začasne odredbe, je toženka zgolj pavšalno trdila, da ne bi imela več zaprtih deviznih pozicij, zato bi morala sprejeti dodatne ukrepe (katere?), ki bi bili povezani z dodatnimi stroški (katerimi, v kakšni višini?). S hipoteko na nepremičnini v lasti tožnikov je bila zavarovana terjatev v višini 84.400 CHF, zato se zdi malo verjetno, da vrednost te nepremičnine (tudi v primeru prodaje pod tržno vrednostjo) ne bi zadoščala za poplačilo preostanka terjatve, ki po toženkini navedbi znaša še 34.966,87 CHF. Pritožnica ob tem ne trdi, da bi se vrednost nepremičnine zmanjšala (in bi zato med izvajanjem pogodbe zahtevala dodatno zavarovanje). S pomisleki, da začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe pomeni tudi to, da v primeru prenehanja plačevanja letnih premij za zavarovanje zastavljene nepremičnine, toženka od tožnikov ne more zahtevati izpolnitve, in da v primeru škodnega dogodka zastavljena nepremičnina ne bi zadoščala za pokritje vseh obveznosti, pritožba izpostavlja hipotetično situacijo, torej situacijo, ki se (še) ni zgodila (tožnika nista nehala plačevati premij), in za katero glede na lastnikov ekonomski interes za zavarovanje premoženja, ki predstavlja njegov dom, niti ni verjetno, da se bo zgodila.

21.Po 273. členu ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Kar pomeni, da sodišče ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Tudi po splošnem načelu sorazmernosti se v pravico ene stranke ne poseže v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke. Pritožbeno sodišče v okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa pravilnosti uporabljenega materialnega prava ugotavlja, da je namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU, ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Na podlagi tega ukrepa tožnikoma do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. S tem bo odvrnjena grožnja nastanka težko nadomestljive škode (in dosežen cilj zavarovanja). Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da predstavlja prepoved razpolaganja s pogodbenimi terjatvami in uveljavljanja kakršnihkoli plačil teh terjatev (kar vključuje tudi prepoved uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku), pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženkinemu ugovoru delno ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 29. 2. 2024 v II. in III. točki izreka razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). V ostalem je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

22.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Gre za ponovno odločitev o predlogu. Sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

4Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023. in odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.

5Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

6Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

7Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 , s spremembami in dopolnitvami.

8Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

9Gre za trditve: - tožnika za kredit v EUR nista bila kreditno sposobna, - tožnika sta v bančni poslovalnici videla oglase in letake, v katerih so bili krediti v CHF predstavljeni kot ugodni, - tožnika nista bila poučena o razsežnosti valutnega tveganja, niti o posledicah tveganja za njune obveznosti, - tožnikoma je bančna uslužbenka povedala, da je CHF stabilna valuta in da kredite v CHF vsi najemajo.

10Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.

11Glej npr. sodbo in sklep II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.

12Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

13Glej sklep II Ips 75/2023, 19. točka obrazložitve.

14Glej odločbo Up-14/21-30, opomba 102.

15Da gre za napačno stališče, je Vrhovno sodišče izčrpno obrazložilo v sklepu II Ips 37/2023 (9. - 27. točka obrazložitve).

16Dokazni standard verjetnosti je izpolnjen, kadar so razlogi v prid resničnosti nekega pravno odločilnega dejstva močnejši oziroma številčnejši od razlogov v prid neresničnosti.

17Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

18Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

19Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

20O morebitnem preplačilu v CHF bi bilo mogoče govoriti v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe.

21Glej npr. sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.

22Gre za načelo, ki ga je kot sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave) v svoji praksi izoblikovalo Ustavno sodišče.

23Sodba C-287/22, 30. in 39. točka obrazložitve.

24Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse. Glej npr. sklepe VSL II Cp 1820/2024, II Cp 1659/2024 in II Cp 1675/2024.

-------------------------------

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 273

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/3