Jedro

Ker izpodbijane sodbe glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na legalizacijo izzidka in na odmik tega izzidka od parcelne meje (od katerega je odvisna presoja pravilne uporabe materialnega prava), ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.4.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 30.11.2004. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za delno legalizacijo stanovanjske hiše in spremembo namembnosti dela kleti v krojilnico – šivalnico usnja in tekstila ter dela pritličja v pisarno s sanitarijami na zemljišču parc. št. ... in ... k.o. ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe: 2. odstavka 54. člena in 1. odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), 33. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih občine Kamnik (Uradni list RS, št. 52/1992, 30/1995 in 52/1998, PUP). Po presoji sodišča prve stopnje je v tem upravnem sporu sporen odmik izzidka, ki se legalizira, v posledici tega pa vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo tega izzidka. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v zakoličbeni načrt, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije oziroma njene spremembe z dne 11.3.2003, ugotovilo, da sta tako tožena stranka kot pred njo upravni organ prve stopnje pravilno ugotovila, da je odmik spornega izzidka manjši kot štiri metre od parcelne meje. Odmik objekta od parcelne meje mora ustrezati pogojem glede odmika od meje tudi oziroma predvsem v točki, ki je meji najbližja. Ob tem sodišče pripominja, da je tožnik podpisal zapisnik z dne 9.4.2003, sestavljen na upravni enoti v zvezi s to zadevo, v katerem je med drugim ugotovljeno, da je odmik manjši od štirih metrov, pa tožnik na to ni imel pripomb. Tožnik mora za manjši odmik v skladu s 33. členom PUP izpolniti pisne pogoje mejaša. Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave, čeprav je bila ta predlagana, ker je presodilo, da tudi po opravljeni glavni obravnavi odločitev ne bi mogla biti drugačna.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi. V pritožbi ugovarja procesni odločitvi razpravljajočega senata, da je opustil izvedbo glavne obravnave. Tožnik je v svoji tožbi utemeljil razlog, zaradi katerega je zahteval, da se obravnava opravi. Če bi sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, bi tožnik lahko obrazložil vse dejanske probleme zadevnega spisa. Ker pa mu to ni bilo omogočeno, je prišlo do situacije, do katere, če bi bila obravnava opravljena, sploh ne bi moglo priti. Ugotovitev sodišča, da je tožnik podpisal zapisnik z dne 9.4.2003, v katerem je zapisano, da je med drugim ugotovljeno, da je odmik manjši od štirih metrov, ne drži, saj gre za ugotavljanje odmika izzidka, ne pa objekta, za katerega tožnik že ima lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Ugotavljanje odmika tožnikovega objekta od mejne linije v tem postopku sploh ni pomembno, ker gre za legalizacijo in spremembo namembnosti izključno in samo izzidka. Zato je ključnega pomena odmik izzidka od mejne linije s parc. št..., ki je v lasti A.A., ne pa odmik objekta samega. Vsi organi in sodišče so razpolagali z isto dokumentacijo, ki pa so jo napačno brali. Zato je bila nujno potrebna glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje, kot je predlagal tožnik. Izpodbijana sodba se ukvarja s pismenimi pogoji mejaša, pri čemer pa ne obrazloži vsebine teh pogojev. Sicer pa je v spisu tudi soglasje pravne prednice A.A., njene matere B.B. z dne 9.3.1992, ki tožniku dovoljuje gradnjo pod pogoji, ki jih je le ta ves čas gradnje spoštoval. Zato novega soglasja nove mejašice, pravne naslednice C.C., ni potrebno predlagati in vročati, saj se dejansko stanje v naravi od leta 1992 ni v ničemer spremenilo, ker da je tožnik spoštoval zahteve pokojne B.B. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, kaj je predmet upravne odločbe prve stopnje o zavrnitvi tožnikove zahteve za delno legalizacijo objekta, saj niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe ni jasno razvidno, kaj vse naj bi bilo predmet delne legalizacije tožnikove stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... in ... k.o. .... Ob tem, da je bilo za stanovanjsko hišo na navedenih parcelah že izdano lokacijsko dovoljenje z dne 3.11.1995, in gradbeno dovoljenje z dne 20.9.1996, ni mogoče govoriti o delni legalizaciji stanovanjske hiše, temveč o morebitni legalizaciji dela stanovanjske hiše, ki naj bi bil zgrajen v nasprotju z navedenim gradbenim dovoljenjem. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe o zavrnitvi tožnikovega zahtevka je navedeno, da je tožnik med drugim na zahodni strani objekta zgradil izzidek, ki pa je oddaljen manj kot štiri metre od meje sosednjega zemljišča parc. št. ... k.o. ...., ki je v lasti A.A. Da bi bil sporni izzidek oddaljen od meje sosednjega zemljišča manj kot štiri metre, pa je po navedbah tožnika sporno. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi odločba organa prve stopnje tako pomanjkljiva, da sploh ni mogoče presoditi, ali je zakonita, saj je njen izrek o zavrnitvi zahteve v zvezi z legalizacijo nejasen, obrazložitev odločbe pa tudi ne dopolni in ne obrazloži nejasnosti v izreku tako, da bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, kaj je dejansko predmet zavrnitve oziroma legalizacije v obravnavani zadevi in ali gre pri izzidku dejansko za odmik, manjši od štirih metrov od parcelne meje sosede, kar je pogoj za uporabo določbe 1. alinee 1. odstavka 33. člena PUP, zaradi katerega je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. Teh nejasnosti nista odpravila niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni presojalo, ali gre za vstop A.A. v pravni položaj njene pravne prednice, ki pa je po podatkih spisov za samo gradnjo tožnikove hiše že dala soglasje v skladu s citirano določbo PUP. Ker izpodbijane sodbe glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na legalizacijo izzidka in na odmik tega izzidka od parcelne meje (od katerega je odvisna presoja pravilne uporabe materialnega prava), ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti.

Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.