Jedro

Revizija in obnova postopka sta bili zavrženi, ker revident reviziji oziroma predlogu za obnovo postopka ni priložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu oz. ni vložil revizije in predloga za obnovo postopka po odvetniku.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila zavržena, ker jo je vložila pravdna stranka sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vlogo toženca z dne 11.3.2008, naslovljeno kot pritožbo na sodbo, zahtevo za revizijo, zahtevo za preizkus zakonitosti in zahtevo za obnovitev postopka, zavrglo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sklepa. Poudarja, da je vlogo z dne 11.3.2008 vložil kot laik in bi moralo zato sodišče opozoriti vložnika, katera pravdna dejanja lahko opravi. Toženec iz nevednosti ni vedel, da je procesna predpostavka za vložitev izrednih pravnih sredstev to, da bi moral imeti državni pravniški državni izpit oz. pooblaščenca s takšnim izpitom. Zato meni, da bi ga moralo sodišče že ob dopisu 4.4.2008 opozoriti na to procesno predpostavko ali pa bi ga moralo opozoriti potem, ko je sodišču poslal dopis z dne 18.4.2008. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Vsebinsko pritožba izpodbija tisti del sklepa, ki se nanaša na zavrženje izrednih pravnih sredstev in v tem obsegu pritožbeno sodišče tudi vsebinsko odgovarja. Sodišče prve stopnje, ki se je sklicevalo tudi na ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča, je pritožniku pravilno pojasnilo, zakaj ni bilo dolžno dati opozorila, da je potreben za samostojno vložitev izrednih pravnih sredstev pravniški državni izpit oziroma sestava pravnega sredstva s strani pooblaščenca ali zakonitega zastopnika z opravljenim državnim pravniškim izpitom. Pritožnik se na svojo pravno neukost ne more sklicevati, saj nepoznavanja prava ne opravičuje nikogar. V ZPP ni določeno, da mora pritožbena odločba vsebovati ustrezen pravni pouk z opozorilom na omenjeno procesno predpostavko, prav tako ni določeno posebno pisno opozorilo v revizijskem postopku. Revizija ali drugo izredno pravno sredstvo, ki ga vloži sama stranka (ali njen zakoniti zastopnik), ki nima državnega pravniškega izpita, ni nerazumljiva ali nepopolna, da bi moralo sodišče opraviti postopek poprave vloge v smislu določbe 108. člena ZPP. Laično izredno pravno sredstvo je nedovoljeno že takoj ob njegovi vložitvi, saj mora vložnik oz. njegov zakoniti zastopnik najkasneje ob vložitvi navesti in izkazati, da ima pravniški državni izpit oziroma mora biti vloga vložena po odvetniku, v nasprotnem primeru vložnika doleti zakonsko predvidena procesna sankcija, torej zavrženje takšne vloge (člen 86/3 in 4 ZPP ter člen 91/1 ZPP). Ker je v konkretnem primeru rok za vložitev revizije in zahteve za obnovo postopka že potekel, pa bi dopolnjevanje postopka v smislu opozarjanja stranke naj vloži vlogo po odvetniku, pomenilo celo podaljševanje roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, kar je nedopustno (v konkretnem primeru revizije in predloga za obnovo postopka). Končno a nenazadnje pa pritožnik v postopku ni izkazal, da ima pravniški državni izpit in mu zato tudi morebitno predhodno opozorilo sodišča prve stopnje, naj se izkaže s potrdilom o opravljenim državnim pravniškim izpitom, niti ne bi koristilo.

Kar zadeva zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti, pa je bilo to izredno pravno sredstvo sicer pravilno zavrženo, vendar iz drugega razloga, kot ga navaja sodišče prve stopnje. Zahtevo za varstvo zakonitosti namreč lahko vloži le državno tožilstvo, ne pa stranka sama, ki je torej neupravičen vlagatelj (člen 385/1 ZPP). Zato je takšna zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila neupravičena oseba, nedovoljena in jo je prav tako treba zavreči (člen 374/1 in 2 ZPP v zvezi s členom 391/2 ZPP).

Ob povedanem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP. Tožnik je propadel s pritožbo in zato nosi stroške pritožbe, toženkin odgovor pa ni bil potreben, ker glede na vsebino pritožbe oz. naravo zadeve ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (člen 155/1 ZPP). Zato tudi tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.