Jedro

V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZZK-1 mora biti oseba, ki vpis dovoljuje, v zemljiškoknjižnem dovolilu označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Drugi odstavek 32. člena ZZK-1 ureja položaj, ko je oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiški knjigi označena z rojstnimi podatki, v zemljiškoknjižnem dovolilu pa je označena z EMŠO številko. V tem primeru je, ne glede na to, da oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiškoknjižnem dovolilu ni označena z enakimi podatki kot v zemljiški knjigi, z navedbo podatka o EMŠO te osebe, pogoju po prvem odstavku zadoščeno, saj je iz EMŠO številke mogoče razbrati tudi njen rojstni podatek.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi prvo tožene stranke R. Z. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točka IV) spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti prvo toženi stranki R. Z. 280,74 EUR pravdnih stroškov v roku 15-ih dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V razmerju med tožečo stranko na eni strani ter drugo toženo stranko na drugi strani vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.“ Pritožba drugo tožene stranke N. Z. se zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa je pod točko II, III in IV izreka zavrnilo primarni zahtevek na izstavitev za zemljiško knjigo sposobne overjene listine, ugodilo podrednemu zahtevku, s katerim je toženi N. Z. naložilo overitev podpisa na Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti SV 1896/02 z dne 6. 11. 2002 in na Dodatku k Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti Raz/03 z dne 28. 2. 2003 in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper odločitev, s katero je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek ter odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi primarnemu zahtevku ter tožencema naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da ostaja obveznost neizpolnjena vse dotlej, dokler obe toženi stranki ne izpolnita svoje obveznosti. Zemljiška knjiga namreč ne more vpisati služnosti na deležu. Delitev obveznosti toženih strank je napačna. Tudi R. Z. se je zavezal, da bo nerazdelno ustanovil stvarno pravico v breme svoje nepremičnine in v korist nepremičnine tožečih strank. Meni, da ni pravilno, da sodišče zahtevke secira na posamezna opravila izpolnitvenega ravnanja. Tožnika imata pravico zahtevati končni rezultat dolžnikove obveznosti, to pa je izstavitev za zemljiško knjigo sposobne listine in ne posamičnih izpolnitvenih opravil, kot npr. overitev. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 32. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj je na zasebni listini v vsakem primeru potreben EMŠO, izjema je sodna odločba (tretji odstavek 31. člena). Tudi analogija z vknjižbo v letu 2007, ki jo ponuja sodišče, ne vzdrži, saj je ob tem spregledalo prehodno določbo 246. člena ZZK-1, ki določa kot presečno obdobje za EMŠO, čas overite podpisa na zasebni listini. Ker N. Z. svojega podpisa ni overila v času, ki omogoča dobroto zasebnih listin brez EMŠO, je sodni argument neuporaben in pravno napačen. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je spregledalo, kako so stroški nastajali. Narok 9. 1. 2012 je bil v 90 % namenjen postavljanju zahtevkov tožene stranke, ki so sedaj nova pravda, do dodatnega zaslišanja B. B. je prišlo izključno na zahtevo tožene stranke, zaradi postavitve podrednega zahtevka niso nastali posebni stroški, do spora je prišlo, ker N. Z. noče izpolniti prevzete pogodbene obveznosti.

4. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili, predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške vloženega odgovora.

5. Toženi stranki v sicer skupni pritožbi sklep in sodbo izpodbijata tako, da R. Z. izpodbija stroškovno odločitev vsebovano v točki IV izreka, tožena N. Z. pa odločitev pod točkami I, III in IV izreka. Oba uveljavljata vse zakonsko dopustne razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Priglašata pritožbene stroške. Drugo tožena stranka uvodoma izpostavlja, da je sklep o dovolitvi spremembe tožbe ostal neobrazložen, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogoji za dovolitev spremembe tožbe niso podani, saj ni podane identitete na strani tožene stranke. Tožba je po dopolnitvi z dne 21. 11. 2011 nedopustna tudi iz razloga res iudicata, na kar je pritožnica ves čas opozarjala. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je s tem zagrešilo nadaljnjo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe pod točko III je nepopoln in neizvršljiv. Zahtevek je v tem delu tudi nesklepčen. Razpravo načelo zavezuje sodišče, da odloča v mejah postavljenih zahtevkov in v mejah trditev strank. Ne sme samo odpraviti pomanjkljivosti glede trditvenega in dokaznega bremena. V takem primeru sodišče prekorači meje razpravnega načela. V postopku tožeča stranka ni dala konkretnih navedb v zvezi z dolžnostjo overitve pogodbe in je zato sodišče pri odločanju o podrednem zahtevku odločalo mimo in brez ustrezne trditvene podlage. Po drugi strani sodišče ni upoštevalo navedb pritožnice, da je podredni zahtevek nesklepčen, nedopusten in neutemeljen, med drugim tudi zaradi njegovega zastaranja. Do teh pravno pomembnih navedb se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotne so ugotovitve sodišča, da vsebina pogodbe predstavlja ustanovitev služnosti. Gre namreč za priznanje služnosti. Iz pogodbe ne izhaja zaveza ustanoviti služnost, kaj šele, kot to obrazloži sodišče, dolžnost overiti svoj podpis na tej pogodbi. Te dolžnosti pritožnici ni mogoče naložiti na podlagi prvega odstavka 215. člena SPZ. Odločitev o podrednem zahtevku je v delu, ki se nanaša na overitev podpisa na Dodatku k pogodbi ostala neobrazložena in je posledično sodba v tem delu nesposobna preizkusa (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. R. Z. je v tej pravdi v celoti uspel. Primarni tožbeni zahtevek, ki je bil uperjen zoper njega, je sodišče zavrnilo. Sodišče je pri odločanju spregledalo, da se za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi nagrada poveča za 0,3 ali 30 %.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke in pritožba drugo tožene stranke sta neutemeljeni, utemeljena pa je pritožba prvo tožene stranke.

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - 6. 11. 2002 je bila sklenjena Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti (v nadaljevanju pogodba), med drugim tudi med N. in R. Z. kot služnostnima zavezancema ter M. in J. K. kot služnostnima upravičencema; - pogodba se nanaša (tudi) na ustanovitev služnostne poti po delu parcele 1713/2 k.o. X, ki je v solasti tožencev, in v korist parcele 1723/2, ki je v solasti tožnikov; - služnostna zavezanca N. in R. Z. sta kot solastnika parc. št. 1713/2 k.o. X služnostnima upravičencema M. in J. K. kot solastnikoma parcele 1723/2 k.o. X v pogodbi priznala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, ki so v rabi v današnjem času, kot je opisano v 4. točki citirane pogodbe; - služnostna zavezanca N. in R. Z. sta v pogodbi dovolila, da se pri njima lastni nepremičnini 1713/2 k.o. X kot služeči nepremičnini vknjiži opisana služnost ter le-ta poočiti pri nepremični parc. št. 1723/2 k.o. X kot gospodujočem zemljišču; - pogodbo so podpisale vse pravdne stranke; - 28. 2. 2003 so pravdne stranke sklenile še Dodatek k Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti (v nadaljevanju dodatek) in se dogovorile, da se dolžina dogovorjene služnosti podaljša iz približno 23 na približno 28 m; - služnostna zavezanca R. in N. Z. sta v 3. členu dodatka dovolila, da se pri njima lastni nepremičnini parc. št. 1713/2 k.o. X v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1723/2 k.o. X vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, v skladu s Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti SV 1896/02 z dne 6. 11. 2002 in tem dodatkom, tako vknjižena služnost pa poočiti pri parc. št. 1723/2 k.o. X; - dodatek so podpisale vse pogodbene stranke; - svoj podpis na pogodbi z dne 6. 11. 2002 in dodatku z dne 28. 2. 2003 je overil R. Z., ni pa tega storila N. Z.; - tako tožeči kot toženi stranki sta v zemljiški knjigi, pri služeči oziroma gospodujoči nepremičnini, označeni z rojstnimi podatki; - z rojstnimi podatki so pravdne stranke označene tudi v pogodbi in dodatku.

9. Tožeča stranka tako ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija, drugo tožena stranka pa v pritožbi nasprotuje zgolj zaključku, da je bila s pogodbo in dodatkom v korist nepremičnine tožnikov in v breme njene solastne nepremičnine ustanovljena služnost. 10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki s pogodbo in dodatkom na svoji solastni nepremičnini ustanovili služnost v korist nepremičnine obeh tožnikov. Ne glede na to da je v točki „četrtič“ uporabljen izraz priznanje služnosti, je iz naslova in ostalih delov pogodbe (predvsem točke „prvič“) jasno razvidno, da gre za ustanovitev služnosti.

11. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno, prav tako pa ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev.

12. Tožnika sta svoj primarni tožbeni zahtevek, ki sta ga uperila zoper obe toženi stranki, oprla na trditev, da že dani zemljiškoknjižni dovolili ne ustrezata pogojem za vpis v zemljiško knjigo, saj v njem toženi stranki, ki dovoljujeta vpis, nista označeni s podatki, s katerimi sta vpisani v zemljiški knjigi. Tudi tožnika kot pridobitelja pravice bi morala biti v dovolilu označena s podatki, ki se jih vpisuje v zemljiško knjigo. Tožnika sta torej zatrjevala, da vpis ustanovljene služnosti v zemljiško knjigo na podlagi že danih zemljiškoknjižnih dovolil ni mogoč zato, ker pravdne stranke v njih niso označene z EMŠO številkami. Drugih (vsebinskih) pomanjkljivosti že danih zemljiškoknjižnih dovolil nista zatrjevala, sta pa v pogledu druge tožene stranke navedla, da sta dovolili pomanjkljivi tudi zato, ker manjka overitev njenega podpisa. S slednjim sta utemeljevala tudi podredni zahtevek zoper drugo toženo stranko.

13. Pri presoji, ali že dani zemljiškoknjižni dovolili v pogledu oznake strank ustrezata formalnim pogojem, da bo na njuni podlagi mogoč vpis služnosti v zemljiško knjigo, je, kot je to pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje, potrebno ločiti ali gre za podatke o osebi, ki vpis dovoljuje ali podatke o osebi, ki je (vsakokratni) lastnik gospodujoče nepremične.

14. Na osebo, ki vpis dovoljuje, se nanaša 32. člen ZZK-1, ki ga je pri odločitvi pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Le-ta v prvem odstavku določa, da mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu oseba, ki dovoljuje vpis, označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Drugi odstavek, ki ga omenjata tudi tožnika v pritožbi, pa določa, da se v primeru, če je v zemljiški knjigi vpisan samo datum rojstva osebe, ki dovoljuje vpis, šteje, da je zahteva iz prvega odstavka tega člena izpolnjena, če je v zemljiškoknjižnem dovolilu naveden podatek o EMŠO te osebe.

15. Pritožnika zmotno menita, da iz citiranega določila izhaja, da mora biti oseba, ki dovoljuje vpis, ne glede na to, kako je sicer (že) vpisana v zemljiški knjigi, v vsakem primeru v listini označena z EMŠO podatkom. Prvi odstavek 32. člena ZZK-1 je v tem pogledu jasen: oseba, ki vpis dovoljuje, mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. V konkretnem primeru je temu pogoju zadoščeno, saj sta oba toženca, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v zemljiški knjigi vpisana z rojstnimi podatki, z enakimi podatki pa sta označena tudi v zemljiškoknjižnem dovolilu. Drugi odstavek 32. člena ZZK-1 ureja drugačen položaj. Ureja položaj, ko je oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiški knjigi označena z rojstnimi podatki, v zemljiškoknjižnem dovolilu pa je označena z EMŠO številko. V tem primeru je, ne glede na to, da oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiškoknjižnem dovolilu ni označena z enakimi podatki kot v zemljiški knjigi, z navedbo podatka o EMŠO te osebe, pogoju po prvem odstavku zadoščeno, saj je iz EMŠO številke mogoče razbrati tudi njen rojstni podatek (1). Zemljiškoknjižni dovolili v tem pogledu zato nista pomanjkljivi.

16. V zvezi z zahtevo, da je oseba, v korist katere se izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, v njem označena s podatki, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da takšna zahteva za konkretni vpis, pri katerem se služnostna pravica vpiše v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ne velja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na 14. člen ZZK-1, ki v tretjem odstavku določa, da se pri vpisu pridobitve pravice, ki učinkuje v korist vsakokratnega lastnika druge nepremičnine, namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine, vsakokratni lastnik katere je imetnik te pravice (nepremičnina kot imetnik). Označba trenutnega zemljiškoknjižnega lastnika gospodujoče nepremičnine s podatkom o EMŠO kot nujnim delom zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni potrebna.

17. Vprašanje ustreznosti primerjave vpisa, ki je bil na podlagi pogodbe izvršen v letu 2007 in opozarjanje na prehodno določbo 246. člen ZZK-1 je glede na obrazloženo nerelavantno in se pritožbeno sodišče o tem podrobneje ne izjavlja, ker to ni potrebno.

18. Ker že dani zemljiškoknjižni dovolili v pogledu oznake strank ustrezata formalnim pogojem ZZK-1, ne prvo in ne drugo tožena stranka nista dolžni izdati novih dovolil. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je (primarni) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

19. Zoper drugo toženo stranko sta tožnika naknadno uperila še podredni zahtevek s katerim sta zahtevala, da slednja na pogodbi in dodatku overi svoj podpis. Do spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka je prišlo s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 21. 11. 2011. 20. Po 185. členu ZPP sodišče odloča o dovolitvi spremembe tožbe le, če tožena stranka spremembi nasprotuje, ne pa tudi, če vanjo privoli. Pri tem se po drugem odstavku istega določila šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem spremembi nasprotovala.

21. Kot izhaja iz podatkov spisa, predvsem zapisnika o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, druga toženka spremembi tožbe ni nasprotovala, pač pa se je z ugovorom nesklepčnosti in z vsebinskim nasprotovanjem podrednemu zahtevku spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 9. 1. 2012 dovolilo spremembo tožbe, povzelo pa ga je tudi v izrek izpodbijane odločbe, je bil torej nepotreben. Izostanek razlogov za odločitev o dovolitvi spremembe tožbe zato ne pomeni očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Podredno postavljen zahtevek je v zadostni meri konkretiziran in s tem izvršljiv, pritožbeni očitki pa v tem delu neutemeljeni. Ob tem ni odveč opozoriti, da je vprašanje izvršljivosti predvsem interes tožeče in ne tožene stranke.

23. Neutemeljeni so nadalje nekonkretizirani očitki o nesklepčnosti, pomanjkljivi trditveni podlagi in kršitvi razpravnega načela. Tožeča stranka je v točki II navedb postavila trditev, da drugo toženka svojega podpisa na pogodbi in dodatku ni overila, v točki VI pa, da je overitev sestavni del prenosnega posla, ki ga je drugo toženka dolžna izpolniti kot izpolnitveno ravnanje. Navedeno poleg ostalih trditev zadošča za sklepčnost tožbe, glede na ugovore drugo tožene stranke, pa je zadoščalo tudi za odločanje o tožbenem zahtevku.

24. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke in je zato očitek o storjeni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Drugo tožena stranka je sicer res nasprotovala podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku iz razloga nesklepčnosti in nedopustnosti, vendar pa teh svojih ugovorov ni z ničemer konkretizirala oziroma obrazložila. Dolžnost sodišča sicer je, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli, vendar pa po drugi strani obstaja tudi dolžnost stranke, da svoje navedbe, predvsem pa ugovore konkretizira do te mere, da je mogoča do njih tudi konkretna opredelitev. Drugačen pogled na pravico do izjave bi sodišču v tem pogledu naložil preveliko breme. Ker druga tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ugovora zastaranja ni dala, je tudi v tem pogledu očitek o kršitvi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. V kolikor je imela pritožnica namen ugovor zastaranja uveljaviti v pritožbenem postopku, pa je le-ta prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP).

25. Sodišče prve stopnje ni spregledalo niti ugovora drugo tožene stranke, da je bilo o zahtevkih zoper njo že pravnomočno odločeno. V razlogih pod točko 2 je tako ugotovilo, da so vsi ugovori toženih strank, torej tudi drugo tožene stranke, da je bilo o stvari, o kateri teče ta pravda, že pravnomočno odločeno, neutemeljeni. Pri tem se je sklicevalo na sklep pritožbenega sodišča II Cp 4836/2010 z dne 13. 4. 2011 v tej zadevi, ki je ta ugovor že presojalo in ugotovilo, da je neutemeljen. Res je pri tem šlo zgolj za presojo ugovora prvo tožene stranke, vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da je bil tako v zadevi P 40/2007, kot v tej zadevi v pogledu primarnega zahtevka, zoper drugo toženo stranko postavljen enak zahtevek kot zoper prvo toženca. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep pritožbenega sodišča je zato utemeljeno in zadošča tudi za pritožbeni preizkus. Očitek o storjeni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tudi v tem delu zato neutemeljen.

26. Zavrnitev ugovora res iudicata je v pogledu drugo tožene stranke tudi sicer pravilna. Razloge, ki so tudi v pogledu drugo tožene stranke enaki kot za prvo toženo stranko, je pritožbeno sodišče navedlo že v sklepu z dne 13.4.2011 in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ker v zadevi P 40/2007 tožnika nista zahtevala overitve že danih zemljiškoknjižnih dovolil, je jasno, da je tudi v pogledu podredno postavljenega zahtevka ta ugovor neutemeljen.

27. V pogledu druge tožene stranke ni sporno, da je slednja pogodbo in dodatek, ki vsebujeta zemljiškoknjižni dovolili, sicer podpisala, ni pa overila svojega podpisa. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da veljavno sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti zavezuje pogodbene stranke, ki so prevzete obveznosti dolžne izpolniti. Lastnik služeče nepremičnine svojo obveznost iz pogodbe o ustanovitvi služnosti izpolni tako, da drugi pogodbeni stranki, lastniku gospodujoče nepremičnine, izda (overjeno) zemljiškoknjižno dovolilo. Šele s tem mu namreč omogoči vpis ustanovljene stvarne služnosti v zemljiško knjigo in omogoči, da stvarna služnost nastane (215. člen SPZ). Obveznost overitve podpisa iz pogodbe in 215. člena SPZ, ki ga omenja sodišče v razlogih, res ne izhaja, izhaja pa to iz drugih zakonskih določb in sicer v pogledu pogodbe, ki je bila sklenjena še pred uveljavitvijo ZZK-1 in SPZ, iz 22. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK), v pogledu dodatka pa iz 23. člena SPZ. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je podredno postavljenemu zahtevku ugodilo, je zato materialnopravno pravilna.

28. Ta del odločitve, upoštevajoč razloge, ki jih je sodišče navedlo v točki 13. in 14., je tudi v zadostni meri obrazložen, da je mogoč njegov preizkus. Ker se obrazložitev nanaša tako na pogodbo kot na dodatek, je neutemeljen očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. V pogledu stroškovne odločitve vlagata pritožbo tako tožeči kot obe toženi stranki. Utemeljena je le pritožba prvo tožene stranke. Glede na to, da je toženi R. Z. v pravdi uspel, tožeča stranka pa zoper njega v celoti propadla, je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, napačna in v nasprotju z 154. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prvo toženca ugodilo in odločitev o stroških v tem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da prvemu tožencu povrne njemu nastale stroške. Pri tem je upoštevalo, da je obe toženi stranki zastopala ista pooblaščenka, ki je za obe tudi skupaj priglasila stroške in zato na prvo toženca odpade le ½ sicer nastalih in priglašenih stroškov.

30. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi je kot potrebne stroške pritožbeno sodišče priznalo: po tar. št. 3100 nagrado za postopek v višini 159,90 EUR, po tar. št. 3102 nagrado za narok v višini 147,60 EUR, po tar. št. 6001 20 EUR materialnih stroškov, po tar. št. 1200 dodatek za zastopanje dveh strank v višini 73,80 EUR, po tar. št. 6003 kilometrino v višini 66,60 EUR ter 20% DDV, skupaj 561,48 EUR. Ostali in višje priglašeni stroški v Zakonu o odvetniški tarifi nimajo podlage. ½ tako priznanih stroškov znaša 280,74 EUR. Te stroške je prvo toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15-ih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

31. V preostalem delu je stroškovna odločitev pravilna, pritožba tožeče in pritožba druge tožene stranke pa sta neutemeljeni. Tožeči stranki v razmerju do drugo tožene stranke s primarnim zahtevkom nista uspeli, sta pa uspeli s podrejenim zahtevkom. Gre za približno polovičen uspeh na eni in drugi strani, kar na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP utemeljuje odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Okoliščine, ki jih v pritožbi naštevata tožnika, na odločitev ne morejo vplivati. Vložitev nasprotne tožbe in predlaganje dokazov je namreč pravica stranke. Njeno uresničevanje zato na stroškovno odločitev, če ne gre za krivdno povzročen strošek, ne more vplivati.

32. Tožeča in drugo tožena stranka sta bili s pritožbo neuspešni, prvo tožena stranka pa je uspela zgolj v pogledu stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da do povračila pritožbenih stroškov nobena od njih ni upravičena. Obe pravdni stranki sta vložili tudi odgovor na pritožbo, ki pa ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožb. Ker torej ne gre za potreben pravdni strošek (155. člen ZPP), sta ga obe stranki dolžni nositi sami.

(1) Primerjaj tudi uvodna pojasnila dr. Nine Plavšak v Zakonu o zemljiški knjigi (GV Založba, 2003, stran 50).