Jedro

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka kršila načelo presoje dokazov iz 9. člena ZUP/86, saj pri svoji odločitvi ni opravila analize s strani tožnikov predloženih dokazov, s katerimi sta dokazovala lojalnost njunega očeta v postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1468/2001-7 z dne 3.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo z dne 31.7.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo Sektorja za upravne notranje zadeve Upravne enote L. z dne 29.5.2001. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, E.J.M.A.J.K. od 28.8.1945 do svoje smrti dne 7.5.1958 ni štel za državljana takratne LR Slovenije in FLRJ.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotovitev državljanskega statusa E.J.M.A.J.K. v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V postopkih, ki so povezani z ugotavljanjem državljanskega statusa po 3. odstavku 63. člena ZDen se uporablja tudi določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž), vendar tako, da se kot tretji kumulativni pogoj ne ugotavlja obstoj nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, pri čemer mora biti po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 v postopku ugotavljanja državljanstva stranki dana možnost, da domnevo nelojalnosti izpodbija. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tožnika v postopku izpodbijala domnevo o nelojalnosti svojega pravnega prednika s konkretnimi dokazi, ki pa po mnenju prvostopnega sodišča niso bili ocenjeni v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). V obrazložitvi odločbe mora namreč upravni organ dokaze presoditi in se do njih opredeliti (2. odstavek 209. člena ZUP/86), kar je še zlasti pomembno kadar so dokazi med seboj nasprotni, kar pomeni, da so eni v prid in drugi v škodo stranki, ki takšne dokaze izpodbija. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot podlago za svojo odločitev vzela le dokaze, ki govorijo o članstvu E.K. v Kulturbundu, katerim pa tožnika odrekata verodostojnost. Tožena stranka se sklicuje na dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 18.11.1999, v katerem je navedeno, da so pregledali fond, Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri predsedstvu narodno osvobodilnega sveta. V škatli 7, mapi 96, v seznamu Kulturbundovcev so na strani 9 oziroma 10 kot člani vpisani K.E., K.M., K.P., K.R., K.A. in K.M., vsi stanujoči na S. 3 v L. Tožnika sta v zvezi z navedenim dopisom opozarjala, da sta v seznamu navedeni tudi A.K., ki je umrla 1867 ter M.K., ki je umrla leta 1930, ko Kulturbund sploh ni bil ustanovljen, prav tako pa sta na seznamu tudi tožnika, ki sta bila tedaj še mladoletni osebi. Navedenih ugovorov tožena stranka ni upoštevala, so pa po oceni sodišča povsem utemeljeni, še zlasti zato, ker se v spisu ne nahajajo drugi podatki oziroma dokazi, ki bi kazali na članstvo E.K. v organizaciji Kulturbund. Sodišče pritrjuje tudi tožbenemu ugovoru tožnikov, da je tožena stranka dokaze ocenjevala enostransko in v škodo tožnikov, ni pa ustrezno ocenila dokazov, ki so v njuno korist. Tako ni ocenjevala dopisa Združenja borcev in udeležencev NOB, L.-C. z dne 5.2.2001 o tem, na kakšni osnovi je bilo izdano potrdilo z dne 8.6.1999, v katerem je navedeno, da je bila družina K. v letih 1941 do 1945 lojalna do NOB oziroma OF in da je bila zadeva o tem preverjena na samem terenu v stari L., dokaz za to, pa je mogoče najti v knjigi OF v L. (organiziranost v času italijanske okupacije 1941-1945) izdane s strani arhiva Republike Slovenije 1995 - T.L., iz katere izhaja, da so bili delavci zaposleni v trgovini K., S. 3, povezani z OF in so dajali prispevke za OF (glej fotokopijo iz knjige). V navedenem dopisu je tudi navedeno, da je iz tega mogoče ugotoviti, da je bila družina K. lojalna do NOB in OF, da so omogočili delovanje OF v svoji trgovini, S. 3 v L. Po oceni sodišča prve stopnje je bilo zato v postopku prekršeno načelo materialne resnice iz 7. člena ter načelo presoje dokazov iz 9. člena ZUP/86, kar je vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da so navedbe sodišča prve stopnje, da je kot podlago za svojo odločitev vzela le dokaze, ki govorijo o članstvu E.K. v Kulturbundu, preuranjene. Pri svoji odločitvi se je oprla na dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 18.11.1999, ki govori o članstvu E.K. in njegove družine v organizaciji Kulturbund, vendar je ravno tako ocenjevala dokaze, ki sta jih tožnika predložila v zvezi z izpodbijanjem domneve o nelojalnosti imenovanega. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločitve res ni opredelila do navedb tožnikov, da se na seznamu Kulturbunda nahajata tudi dve osebi, ki sta bili takrat že pokojni in sama tožnika, ki sta bila takrat mladoletna, vendar to po oceni tožene stranke ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, ki bi vplivala na zakonitost samega akta. Presodila je, da je navedeni seznam v skladu z načelom presoje dokazov mogoče uporabiti kot enega izmed dokaznih sredstev, ki kažejo na članstvo imenovanega v Kulturbundu. Tožnika sta tista, ki bi morala v postopku predložiti dokaze o ravnanju E.K., ki izpričujejo lojalnost oziroma dokazati obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da gre v pisnem gradivu Združenja borcev in udeležncev NOB L.-C. z dne 8.6.1999 le za splošno navedbo o povezavi družine K. z OF, kar pa ne predstavlja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi izpodbilo domnevo o nelojalnosti osebe nemške narodnosti. Zakonita domneva nelojalnosti, ki jo opredeljuje 3. odstavek 63. člena ZDen ob upoštevanju obvezne interpretacije odločbe ustavnega sodišča z dne 20.3.1997, ki dopušča dokazovanje obstoja lojalnosti, namreč ne pomeni, da mora organ, ki odloča o zadevi, v primeru, da stranka ponudi oziroma predloži dokaz o lojalnosti, le tega sprejeti kot oceno o lojalnosti, ki nasprotuje sicer zakonito domnevi nelojalnosti. Dopis Združenja borcev in udeležencev NOB L.-C. izdan v obliki potrdila, po mmnenju tožene stranke ne more šteti kot dokaz, ki bi izpodbil zakonito domnevo o nelojalnosti E.K., saj ne navaja, na kakšnih dejstvih temelji ocena o lojalnosti družine K. Tožnika kljub možnosti nista predložila izjave prič, ki bi lahko potrdile navedbe dopisa združenj borcev in udeležencev NOB, ki se nanašajo na medvojno delovanje E.K. Oceno o lojalnosti E.K. bi bilo mogoče sprejeti le, če bi iz dopisa Združenj borcev in deležencev NOB izhajalo, na kateri dejstvih je bilo izdano. Tožena stranka pa je pri svoji odločitvi izhajala iz znanih zgodovinskih dejstev in pomenu organizacije Kulturbunda pred in med vojno ter o posledicah članstva v tej organizaciji. Tožena stranka zato meni, da v postopku ni bilo prekršeno načelo materialne resnice in načelo presoje dokazov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

V odgovoru na pritožbo tožnika menita, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in naj se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka ni upoštevala njunih ugovorov, ki se nanašajo na seznam kulturbundovcev. Seznam namreč ne predstavlja javne listine, saj iz dopisov Arhiva RS izhaja, da je nastal kot sekundarno gradivo po vojni, brez rojstnih podatkov, navedb vira, datuma, žiga in odgovorne osebe. Glede na dejstvo, da sta na navedenem seznamu navedeni tudi dve osebi, ki v nobenem primeru ne bi mogli biti člana Kulturbunda, ker sta bili že pokojni pred ustanovitvijo te organizacije, oba tožnika, ki sta tudi na seznamu, pa sta bila takrat še mladoletna, sta tožnika povsem upravičeno postavila vprašanje resničnosti navedb v tem seznamu. Zato je povsem pravilno stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka tega dejstva, da gre v primeru seznama za listino, ki ni javna listina ni upoštevala in je zato dokazno vrednost tega seznama v celoti treba posebej oceniti ob upoštevanju tudi drugih dejstev, ki kažejo na to, da njun oče ni bil nelojalen. Povsem je tožena stranka prezrla zgodovinsko dejstvo, da je organizacija nemške manjšine Kulturbund kot društvo na teritoriju Ljubljanske pokrajine na podlagi prepovedi italijanskih vojnih oblasti po okupaciji leta 1941 prenehala obstajati 6.7.1941. Tožena stranka prav tako ni ocenila, še manj pa upoštevala okoliščino, da njun oče ni optiral za nemški rajh, čeprav je od 14.650 oseb nemške narodnosti, ki so prebivale na ozemlju tako imenovane ljubljanske pokrajine optiralo zanj 14.008 oseb in je na ozemlju takratne ljubljanske pokrajine ostalo samo 645 oseb, ki so se uprle nacizmu in sklenile ostati v svoji domovini, med njimi je bil tudi njun oče in vsa njihova družina. Te navedbe izhajajo iz študije profesorja D.N. o Nemcih na Slovenskem od 1941 do 1955. Tožena stranka prihaja v svojih navedbah sama s seboj v nasprotje, ko dopisa Združenja borcev in udeležencev NOB L.-C. z dne 5.2.2001 in potrdila z dne 8.6.1999 noče šteti kot dokaz, ki bi izpodbijal zakonito domnevo o nelojalnosti, češ da ni navedeno na kakšnih dejstvih temelji ocena o lojalnosti družine K. Dokaz, ki zadeva lojalnost njihove družine med drugo svetovno vojno, je bil izdan s strani Arhiva RS v letu 1995 in sicer knjiga OF v Ljubljanani (organiziranost v času jugoslovanske okupacije od 1941 do 1945), iz katere nedvomno izhaja, da je bila njihova družina lojalna do NOB in do OF, saj je omogočila delovanje OF v svoji trgovini v L. Pri tem je navedeno knjigo izdal Arhiv RS in ne temelji na splošnih navedbah, ampak na preverjenih konkretnih okoliščinah.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zaradi ugotovljene kršitve določb ZUP/86, ki pomenijo bistveno kršitev določb postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka kršila načelo iz 9. člena ZUP/86, po katerem je uradna oseba, pristojna za odločanje v upravnem postopku, dolžna vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in nato na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti katera dejstva šteje za dokazana. Tožena stranka namreč pri svoji odločitvi ni opravila analize s strani tožnikov predloženih dokazov, s katerimi sta dokazovala lojalnost njunega očeta v postopku ugotavljanja državljanstva na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala le dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 18. 11. 1999, v katerem so navedeni podatki o članstvu E.K. v organizaciji Kulturbund. Ni pa presojala navedenih arhivskih podatkov, katerih verodostojnost sta tožnika ves čas osporavala, v povezavi z drugimi dokazi, ki sta jih predložila tožnika. Tako je nepopolna in pomanjkljiva dokazna ocena glede potrdila Združenja borcev in udeležencev NOB L. C. z dne 8.6.1999 in dopisa istega združenja z dne 5.2.2001. Zaključek, ki ga je v zvezi z navedenim potrdilom naredila tožena stranka, da gre pri navedenem pisnem gradivu le za neko splošno navedbo o povezavi družine K. z OF, je mnenju pritožbenega sodišča neprepričljiv. Če podatki iz navedenega potrdila držijo, potem gre po presoji pritožbenega sodišča pri navedenem potrdilu za dokaz, ki bi lahko izkazal lojalnost E.K. in njegove družine do NOB in OF med drugo svetovno vojno.

Glede na navedeno je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru v upravnem postopku prekršeno načelo materialne resnice iz 7. člena in načelo presoje dokazov iz 9. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je odločbo tožene stranke zaradi bistvene kršitve pravil postopka kot nezakonito odpravilo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.