Jedro

Devetdnevna nesposobnost za opravljanje dela pooblaščenke tožnika ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pooblaščenka je imela dovolj dolg rok za vložitev tožbe.

Izrek

1) Tožba se zavrže. 2) Predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 18.6.1996 se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote L. z dne 2.10.1995, in sicer iz razloga, ker tožnik naj ne bi bil upravičena oseba za vložitev pritožbe.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo, ki jo je prejela 6.5.1996, dne 18.6.1996 vložila tožbo, to je po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, ki je bil v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno naveden. Tožbi je priložila še predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem navaja, da je do zamude roka prišlo zaradi bolezni pooblaščenke tožeče stranke, odvetnice mag. M.K., ki naj bi bila zaradi bolezni odsotna iz pisarne od 2.6.1996 do 11.6.1996, to je ravno v času, ko je potekel rok za vložitev tožbe. Ker meni, da je bolezen pooblaščenke opravičen vzrok za zamudo roka, prosi sodišče, da dovoli prepozno vložitev tožbe. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga zdravniško potrdilo z dne 17.6.1996 zdravnika Z.R., iz katerega je razvidno, da je bila pooblaščenka tožeče stranke dvakrat pregledana na domu zaradi oteženega dihanja in bila pod medicinskim nadzorstvom od 2.6.1996 do 11.6.1996. V tem času ni bila sposobna za svoje delo.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Sodišče je predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen zavrnilo. Bolezen pooblaščenke tožnika, ki je povzročila njeno devet dnevno nesposobnost opravljati svoje delo, po mnenju sodišča, ne more biti opravičljiv vzrok za zamudo. Pooblaščenka je imela namreč dovolj dolg rok za vložitev tožbe, saj je izpodbijano odločbo prejela dne 6.5.1996, nesposobna za opravljanje svojega dela pa je postala šele 2.6.1996. Poleg tega pooblaščenka tožnika mag. M.K. ni prava neuka oseba, saj je odvetnica, ki ve, kako pomembni so procesni roki in bi glede na naravo svojega dela morala poskrbeti, da tudi v času njene odsotnosti v pisarni delo poteka vsaj v taki meri, da se strankam, ki so ji zaupale opravljanje pravnih dejanj, ne povzroča škoda. Poleg tega bi tožbo lahko vložil tudi tožnik sam.

Določba 1. odstavka 24. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) določa, da se tožba vloži v tridesetih dneh potem, ko je bil upravni akt vročen stranki, ki toži. Ker je tožnik izpodbijano odločbo prejel dne 6.5.1996, tožbo pa poslal priporočeno po pošti dne 18.6.1996, je le-ta prepozna, zato jo je sodišče v skladu s 1. točko 1. odstavka 30. člena ZUS/77 zavrglo.

Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).