Jedro

Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015. Napačna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je res že 12. 7. 2008 zahteval, da se mu delnice v okviru notranjega odkupa podjetja, ki so imele naravo plač, upoštevajo pri odmeri pokojninske osnove, vendar je bil ta postopek za tožnika neugodno pravnomočno končan. Pri tožniku zato ne gre za stanje iz V. točke izreka ustavne odločbe, temveč za odločbo o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe. Ta pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 28. 1. 2016 in prvega odstavka izreka odločbe toženca št. ... z dne 18. 8. 2015 in da se tožniku odmeri pokojnina z upoštevanjem delnic za notranji odkup v A. že od 1. 8. 2008 dalje, zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 28. 1. 2016, odločbo toženca št. ... z dne 18. 8. 2015 pa v prvem odstavku izreka (I. točka izreka), naložilo tožencu, da tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o ponovni odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem dela njegovih plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup A. v letih 1990, 1991 in 1992, od 1. 8. 2008 dalje (II. točka izreka) in da toženec tožniku v roku 15 dni po dokončnosti odločbe iz prejšnje točke izplača razliko med že prejetimi zneski pokojnine in zneski, ki jih tožniku pripadajo na podlagi novo odmerjene starostne pokojnine, ter mu v 60 dneh po izplačilu teh razlik izplača tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posamezne razlike do plačila (III. točka izreka). Menilo je, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreke ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmeri, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je odločitev materialno pravno zmotna. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 7. 2008 dalje. Zoper navedeno odločbo je tožnik dne 11. 7. 2008 vložil pritožbo, ker se ni strinjal z višino pokojnine, saj pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani lastninski certifikati. Zoper dokončno odločbo je zahteval sodno varstvo. Njegov zahtevek je bil s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 631/2009 z dne 17. 2. 2011 zavrnjen, odločitev pa potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 157/2011 z dne 19. 5. 2011. Tako sta postali odločbi tožene stranke glede priznanja pravice do pokojnine in odmere pokojnine z dne 3. 7. 2008 in z dne 10. 2. 2009 pravnomočni. Kot taki zavezujeta tako stranki kot sodišče z vsemi pravnimi učinki in veljata dotlej, dokler nista odpravljeni, razveljavljeni ali spremenjeni na zakoniti način. Tožnik kasneje po navedenem pravnomočno končanem postopku ni uveljavljal ponovne odmere starostne pokojnine. Tožniku je toženka z izpodbijano odločbo št. ... z dne 18. 8. 2015, od 1. 7. 2015 starostno pokojnino ponovno odmerila po uradni dolžnosti, kar je potrdila v pritožbenem postopku in sicer z dokončno odločbo z dne 28. 1. 2016. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/2014, Up-1169/2012 z dne 26. 3. 2015, ki v V. točki izreka določa, da odločba o ponovni odmeri učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji, če je bil postopek izveden po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je toženka tožniku starostno pokojnino ponovno odmerila po uradni dolžnosti in sicer za obdobje od 1. 7. 2015 dalje. Sodišče je tako tožniku nepravilno omogočilo ponovno odmero pokojnine od 1. 8. 2008 dalje, ko je štelo, da je s tem, ko se je tožnik pritožil zoper upokojitveno odločbo z dne 3. 7. 2008, že zahteval ponovno odmero pokojnine pred objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015. Sklicevanje na 22. točko obrazložitve ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015 nima podlage v predmetni zadevi, saj tožnik po priznanju pravice do starostne pokojnine in po pravnomočno končanem sodnem postopku, ni zahteval ponovne odmere starostne pokojnine, pred objavo odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 28. 1. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. z dne 18. 8. 2015 glede ponovne odmere starostne pokojnine. Z zadnje navedeno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri in znaša 1.281,76 EUR na mesec.

6. Iz dejanskega stanja, kakor izhaja iz sodnega spisa je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v neskladju z Ustavo RS, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva tako, kot ga je urejal ZPIZ-92 oziroma sedaj ureja ZPIZ-2, v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 v delu, v katerem se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Zaradi tega ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine, ki bi tudi v teh primerih omogočila odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastale zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. Ustavno sodišče RS je v II. točki izreka navedene odločbe naložilo toženi stranki, da v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovilo, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. Odločbo o ponovni odmeri izda tožena stranka v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (IV. točka izreka).

7. Tožena stranka je v danem primeru po opravljeni reviziji prijavljenih podatkov v matično evidenco zavarovancev ugotovila, da je tožnik v letih 1990, 1991, 1992, 1993 in 1994 pri delodajalcu A. d. o. o., C., prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, ki jih je potrebno upoštevati pri ponovni odmeri pokojnine. Na podlagi tega je, upoštevaje II. točko citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, opravila ponovno odmero pokojnine na podlagi predpisov, po katerih je uživalcu bila priznana pravica do pokojnine in mu ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje, katera od takrat dalje znaša 1.281,76 EUR.

8. Tožnik po pravnomočni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 157/2011 z dne 19. 5. 2011, s katero je bila potrjena sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 631/2009 z dne 17. 2. 2011 (s tem pa tudi odločbi tožene stranke z dne 3. 7. 2008 in z dne 10. 2. 2009, s katero se je tožniku odmerila starostna pokojnina) ni vložil ali podal zahteve za izračun starostne pokojnine z upoštevanjem zaostalih plač iz obdobja 1990 do 1994 dobljenih pri delodajalcu A. kot del plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup.

9. Napačna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je res že 12. 7. 2008 zahteval, da se mu delnice v okviru notranjega odkupa A., ki so imele naravo plač, upoštevajo pri odmeri pokojninske osnove, vendar je bil ta postopek za tožnika neugodno pravnomočno končan. Pri tožniku tako ne gre za stanje iz V. točke izreka ustavne odločbe, temveč za odločbo o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe. Ta pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine.

10. Pri tožniku tudi ne gre za zavrženje zahteve za ponovno odmero pokojnine, niti ne gre za odprti sodni postopek, tako da tožniku ni mogoče priznati pravice do ponovne odmere že od 1. 8. 2008 dalje, saj za to ni materialnopravne podlage. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017. 11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se je tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke in priznanju pravice do ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem dela njegovih plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup A. v letih 1990 do 1992 že od 1. 8. 2008 dalje, zavrnil.