Jedro

Gostitelj je po 52. uzanci posebnih uzanc v gostinstvu dolžan v sefu shranjene stvari vrniti le gostu ali nekomu, ki ga je za to gost pooblastil. Zato se odgovornosti za stvari, ki jih je sprejel v hrambo v sef, ne reši niti, če je dovolil odvzeti stvari iz sefa brez gostove navzočnosti, deviznemu inšpektorju.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna vrniti tožniku 4.145,00 DEM, 8.820 ASCH, 330 HFL, 2 USD ter 1 avstralski dolar z obrestmi po obrestni meri za devizne vloge na vpogled kot se obrestujejo v kraju izpolnitve od 9.9.1987 dalje do plačila, vse v 15 dneh.Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 33.200,00 SIT v 15 dneh. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da je sef tožnika bil odprt pod prisilno in sicer na zahtevo Zveznega deviznega inšpektorja, ki je nastopil v spremstvu policije. Taki sestavi državnim oziroma upravnim organom se tožena stranka ni mogla in smela upreti. Tožena stranka se sicer zaveda svojih obveznosti kot shranjevalka, vendar trdi, da so bili dogodki in okoliščine, v katerih je bil sef tožnika odprt izven njene domene. Sicer pa meni, da tudi ni pasivno legitimirana za vračilo deviz, ker jih nima in jih zato tudi ne more vrniti. Meni, da bi v tem primeru sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 3. odst. 724. člena ZOR. Očitno je, da za ravnanje državnih organov in inšpekcijskih službe ter policije tožena stranka ne more odgovarjati, niti imeti kakršnegakoli vpliva na njihovo ravnanje. Tožena stranka je v času tega postopka vzpostavila telefonske stike z zveznim deviznim inšpektoratom, kjer so ji telefonično zatrdili, da je tožnik prejel devize, ki so bile zaplenjene. Vendar dokazov o tem ni mogla pridobiti. Tožena stranka še trdi, da je bilo vse poslovanje in urejanje medsebojnih odnosov glede najema sefa izključno na podlagi določbe o gostinski hrambi. Zato bi tožena stranka eventuelno odgovarjala za škodo, ki bi jo povzročila s protipravnim dejanjem, vendar v konkretni zadevi ni bilo dokazano, da bi do takšnega dejanja prišlo. Kot pritožbeni razlog uveljavlja še kršitev postopka, saj razprava v tej zadevi sploh še ni bila zaključena, ker je na zadnjo obravnavo tožena stranka opravičila svoj izostanek. Sodišče prvre stopnje tudi ni upoštevalo dokaznega predloga, da naj se zasliši še priča .... Iz teh razlogov pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno obravnavanje zadeve. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dopolnjenem postopku ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal v hotelu kot honorarno zaposleni glasbenik, glede bivanja v hotelu pa je ugotovilo, da je bival v hotelu kot gost, saj je najel sobo in zanjo plačal kot hotelski gost, tudi sef je najel proti plačilu. Da so delavci hotela ta sef, v katerem je tožnik imel shranjene devize, odprli na zahtevo zveznega deviznega inšpektorja, tekom postopka niti ni bilo sporno. Iz okoliščin, v katerih je bil sef odprt, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi se temu lahko receptor uprl. Namreč... je zaslišan kot priča izrecno to potrdil, saj je izpovedal, da on drugega ključa tega sefa ni imel, imel ga je vodja prodajne službe, ki je ta ključ na njegov poziv prinesel. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku bilo ob najemu sefa zagotovljeno, da se lahko sef odpre le v njegovi navzočnosti, saj ima on individualni ključ, hotel generalnega, sef pa se odpre le z obema ključema hkrati, je iz teh okoliščin pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo, čeprav je tožnikove devize iz sefa pobral zvezni devizni inšpektor. Tožena stranka bi namreč glede na določbo 52. uzance iz Posebnih uzanc v gostinstvu v sefu shranjene stvari smela izročiti le tožniku kot položniku. Zato bi morala odkloniti v tožnikovi odsotnosti odprtje sefa. Ker tako ni ravnala, je tožniku odškodninsko odgovorna (3. odst. 724. člena ZOR). Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega postopka, tudi poizvedb pri Republiškem deviznem inšpektoratu, ni ugotovilo, da bi tožnik dobil vrnjene odvzete devize, tožena stranka pa v pritožbi to trditev le ponavlja, s tem da sama priznava, da dokazov o tem nima, zato pritožbeno sodišče tudi izvajanj v tej smeri ni moglo upoštevati. Dejstvo, da je devize tožnika odvzel zvezni devizni inšpektor, pa na toženkino odgovornost tudi ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da gre za generično stvar, zato je utemeljeno tožnikovemu zahtevku na vračilo deviz ugodilo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne kršitve postopka, saj je kljub temu, da na zadnjo obravnavo tožena stranka ni pristopila, sodišče prve stopnje lahko obravnavo zaključilo, prav tako pa tudi ni bilo potrebe po dopolnjevanju postopka z zaslišanjem priče ..., ker je dejansko stanje že dovolj pojasnjeno, je v celoti neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).