Jedro

V času odrejanja pripora je iz dokaznega gradiva policije izhajalo, da se promet z mamilom odvija v krogu mlajših oseb, ki naj bi mamilo same uživale deloma pa preprodajale, pred sodiščem pa še niso bile zaslišane. V takem položaju je bila zato bojazen, da bo obdolženi, osumljen storitve kaznivega dejanja po 1.odst.196.čl. KZ, vplival na osebe, vpletene v promet z mamili kot morebitne priče, udeležence ali prikrivalce, utemeljena.

Izrek

Zahteva obdolženega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 15.11.2000 zoper A.B. odredila pripor po 1. in 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep je senat Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom z dne 17.11.2000 zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženi A.B. je dne 10.1.2001 zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je povsem enaka vlogi njegove matere M.M., vloženi 28.11.2000, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 21.12.2000, opr.št. I Ips 312/2000, zavrglo kot nedovoljeno. Obdolženec v zahtevi uveljavlja kršitev določil kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa o priporu (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče odločalo o priporu D.F. in A.B. skupaj in ne posamezno, čeprav naj bi imela pri očitanih kaznivih dejanjih bistveno različno vlogo in tudi osebne lastnosti zanju ne morejo biti enake. Vložnik nadalje meni, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na izjave B.Z. in E.V., ki sta jih dala policistu kot osumljenca storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ.

Vložnik nadalje zatrjuje, da je bil pri prodaji kilograma prepovedanega mamila B.Z.-ju le navzoč, ne da bi bilo ugotovljeno, kakšna je bila pri tem njegova vloga in zato ocenjuje, da utemeljen sum o storitvi očitanega kaznivega dejanja ni podan. Po oceni vložnika tudi ni podan utemeljen sum o kakršnikoli udeležbi pri prodaji enega kilograma marihuane neidentificirani osebi dne 27.10.2000 v gozdu v okolici V. pri P. in prodaji 200 g marihuane E.V. dne 9.11.2000 na domu D.F. Glede pripornih razlogov vložnik navaja, da nista podana. V zvezi s pripornim razlogom po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP vložnik poudarja, da je sodišče svojo ugotovitev o obstoju tega pripornega razloga oprlo samo na težo kaznivega dejanja, ocenjuje pa tudi, da je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče sklicuje na znatno količino zasežene marihuane, ki je bila nabavljena za nadaljnjo prodajo, čeprav je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da pri obdolženem A.B. ni bil zasežen noben predmet, marihuano pa je nabavil obdolženi D.F. sam.

Glede pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP vložnik zatrjuje, da ni podan, saj obdolženi A.B. nikogar, ki je kupoval mamilo pri V. ali Z., ne pozna in z njimi tudi ni imel stika oziroma jim ni prodajal mamila. Možnost vplivanja na neznano osebo (kupec mamila, ki je vozil avtomobil Punto) ne more biti razlog za pripor, saj ni videti možnosti, da bo ta oseba izsledena in kakorkoli udeležena v kazenskem postopku. Vložnik tudi meni, da bi bil v njegovem primeru namesto pripora lahko uporabljen eden od milejših ukrepov, npr. hišni pripor.

Vložnik na koncu še ugotavlja, da sodišče ni upoštevalo njegove izjave in tudi ni pretehtalo izjav B.Z. in E.V., za katera je razvidno, da sta tudi izvršila kaznovo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, sodišče prav tako ni upoštevalo, da je pripor odrejen zoper obdolženega D.F. in je tako dejansko nemogoče, da bi obdolženi A.B. sam storil oziroma ponovil kaznivo dejanje. Vložnik izrecnega predloga glede odločitve Vrhovnega sodišča ni podal. Iz vsebine vloge pa je razumeti, da predlaga odpravo pripora.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da se z vlogo v resnici izpodbija dejanske ugotovitve sodišča in tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Utemeljenost suma o storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ je sodišče ugotavljalo na podlagi dokaznega gradiva, ki se je nanašalo na oba obdolženca. S tem ko je sodišče o odreditvi pripora zoper sostorilca izdalo en pisni sklep, niso kršena določila 201. in 202. člena ZKP. B.Z. in E.V. v času, ko je sodišče odločalo o predlaganem priporu zoper A.B., po ZKP nista imela niti položaja obdolžencev niti prič. Njune izjave je sodišče tako kot druge dokaze ocenjevalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP).

V zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega suma vložnik predvsem poudarja svojo pasivno vlogo pri kaznivem dejanju, kar pa je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je bil udeležen v treh primerih pri prodaji mamila. Na ta način vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP) preiskovalna sodnica ugotavlja, da izhaja iz narave in teže obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeni senat ugotavlja tudi, da je obdolženi A.B. brez dohodkov in brez premoženja. Sodišče je torej svoj pravnomočen sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na okoliščine v zvezi z dejanjem kot storilcem. Prvostopenjsko sodišče je iz količine mamil, s katero naj bi obdolženca trgovala, utemeljeno sklepalo, da gre za utečeno prodajo in velike zaslužke in je tako ocena o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja realna. Okoliščina, da obdolženemu A.B. ni bil zasežen noben predmet v zvezi s kaznivim dejanjem, ni v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa oziroma vložnik zatrjevane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tem ne obrazlaga.

V času odrejanja pripora je iz dokaznega gradiva policije izhajalo, da se promet z mamilom vrši v krogu mlajših oseb, ki naj bi ga same uživale deloma pa preprodajale. Te osebe v času odločanja o odreditvi pripora pred sodiščem še niso bile zaslišane. V takšnem dokaznem položaju je bila utemeljena bojazen, da bo obdolženi B. vplival na osebe, vpletene v promet z mamili kot morebitne priče in udeležence ali prikrivalce z namenom, da se mu ne bo dalo dokazati krivde. V teh okoliščinah tudi ni bilo pogojev za odreditev hišnega pripora.

Vprašanje, ali bi lahko obdolženi A.B. ponavljal kazniva dejanja prometa z mamili ob upoštevanju, da je bil soobdolženi D.F. v priporu, je zastavljeno na podlagi predpostavk dejanske narave, to je, da bi lahko samo obdolženi F. znova nabavljal mamilo namenjeno prodaji, oziroma da bi obdolženi B. pri prometu z mamili lahko deloval le z udeležbo pri prodaji. Delitev vlog, kakršna se ugotavlja pri inkriminirani dejavnosti obdolženih F. in B., pa ne izključuje nevarnosti, da bi eden ali drugi takšno dejanje ponovil sam ali v udeležbi z drugo osebo.

Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane in da je zahteva za varstvo zakonitosti v prej navedenem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.