Jedro

Iz določb Statuta, ki se nanašata na direktorja A. in direktorja OE (tožnika), ni mogoče pritrditi toženki, da je razlaga določb Statuta tako enoznačna, da je na njihovi podlagi mogoče postaviti trditev, da bi bila možnost sklepanja najemnih pogodb oziroma dajanje soglasij v povezavi z najemnimi pogodbami v izključni pristojnosti direktorja A. Dokaza za zaslišanje tožnika in direktorja A., predlagana z namenom dokazovanja, da je bila podaja spornega soglasja v njegovi pristojnosti, sta bila torej neutemeljeno zavrnjena. Tožnik z njima ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna v zvezi z razbremenitvijo kršitve. Upravni organ lahko predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Ko stranka predlaga izvedbo dokazov, in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Torej upravni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije za preprečevanje korupcije št. 06210-173/2019/32 22003 z dne 12. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, ugotovitve o konkretnem primeru, ugotovila, da je tožnik s tem, ko je kot direktor notranje organizacijske enote javnega zavoda A. izdal soglasje št. 22-2019 dne 11. 3. 2019 družbi B., d.o.o., da lahko izvaja dejavnost optike (obrtniška storitev) v prostorih okulistične ambulante v prostorih Zdravstvenega doma T., vendar pooblastil za izdajo takšnega soglasja ni imel, ker so takšna pooblastila po Statutu A. v pristojnosti direktorja A., prekoračil svoja pooblastila, s čimer je bilo družbi B., d.o.o. omogočeno izvajanje optične dejavnosti v prostorih Zdravstvenega doma T., in s tem družbi B., d.o.o. omogočena pridobitev koristi, s čimer je izpolnil znake korupcije, kot jih opredeljuje 1. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK). V obrazložitvi se sklicuje na Statut A. določbe 2., 3., 8., 29. in 39. člena, iz katerega naj bi izhajalo, da tožnik ni imel pooblastila za izdajo soglasja na podlagi katerega je B., d.o.o. v Zdravstvenem domu T. opravljal tudi obrtniško storitev (najemna pogodba pa je bila sklenjena zgolj za izvajanje zdravstvene storitve, storitve okulistike, ki jo je v zdravstvenem domu izvajala okulistka C. C.). Izvajanje okulistične dejavnosti in izvajanje optične dejavnosti na isti lokaciji predstavlja tveganje, da zdravnik okulist, zavarovancu ZZZS, ki mu na osnovi pregleda izda naročilnico za očala, le-to naročilnico fizično ne izroči v roke, temveč jo preda svojemu optiku oziroma samemu sebi, s čimer je zavarovancu onemogočeno, da na osnovi izdane naročilnice naroči očala pri kateremkoli pogodbenem dobavitelju za očala, ki je registriran pri ZZZS. S tem, ko je imela družba B., d.o.o. možnost opravljanja dejavnosti optike v prostorih Zdravstvenega doma T., drugim zainteresiranim ponudnikom optičnih storitev pa ta možnost ni bila dana, je bila družba B., d.o.o. v prednosti pred konkurenčnimi družbami, po vsej verjetnosti je povečala obseg svoje dejavnosti in s tem tudi pridobila korist, ki je sicer ne bi, če ne bi izvajala optike v prostorih Zdravstvenega doma T. Tožnik je v izjasnitvi predlagal, da se v zadevi razčistijo okoliščine z lastnim zaslišanjem, C. C., po potrebi tudi drugih zaposlenih in direktorja A., D. D. Toženka predlaganih zaslišanj ni izvedla, ker meni, da niso potrebna, ker je dejansko stanje v celoti razvidno iz spisne dokumentacije.

2. Tožnik v tožbi uvodoma povzema izpodbijano odločbo v kateri je toženka povzela njegove navedbe v izjasnitvi, ne pa vseh in se do njih tudi ni opredelila. Iz tega razloga je bila tožniku kršena pravica do izjave, poleg tega pa izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka se ni opredelila do konkretiziranega dokaznega predloga, ki bi jasno dokazal odsotnost kakršnegakoli koruptivnega ravnanja. V zadevi je bistven "koruptivni namen", tej definiciji pa tožnikovo ravnanje ne ustreza. Tožnik ni imel subjektivne koristi. Poudarja, da iz povzetih določb Statuta A. ni mogoče razbrati konkretne kršitve dolžnostnega ravnanja tožnika, saj iz citiranih členov nikakor ne izhaja, da bi bila možnost sklepanja najemnih pogodb ali podajanje soglasij v izključni pristojnosti direktorja A. Tožnik je podal substanciran dokazni predlog za zaslišanje direktorja A., neizvedba pomeni onemogočanje preizkusa navedb tožnika ter posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Opozarja tudi, da tudi sočasno opravljanje zdravstvene in optične storitve na isti lokaciji, ob upoštevanju vseh navodil, mnenj in priporočil, ne predstavlja kršitve dolžnostnega ravnanja. Iz tega razloga je vprašanje bistvene spremembe vsebine najema samo po sebi, brez ostalih ugotovljenih konstitutivnih znakov inštituta korupcije, brezpredmetno. Kar toženka poudarja je neizkazana možnost tveganja, da zdravnik okulist naročilnice ne izroči pacientu. Pavšalen je tudi očitek o dodatnih stroških zdravstvenega doma. Toženka tudi ni pojasnila, kdo so bili konkretno drugi zainteresirani ponudniki optičnih storitev. Iz pojasnjenih razlogov se izpodbijanega akta ne da preizkusiti, ker vsebuje pomanjkljivo obrazložitev. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter zahteva stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih navedbah iz tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba, s katero toženka ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem, izdajo soglasja št. 22-2019 z dne 11. 3. 2019, za katerega izdajo pooblastil ni imel, omogočil družbi B., d.o.o. izvajanje dejavnosti optike (obrtniška storitev) v prostorskih okulistične ambulante v Zdravstvenem domu T., s tem pa je bilo družbi B., d.o.o. omogočena pridobitev koristi. Očitano ravnanje je opredelila za korupcijo po 1. točki 4. člena ZINTPK.

7. Korupcija je po 1. točki 4. člena ZINTPK vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega. Glede na citirani zakonski dejanski stan korupcije, je med strankama uvodoma sporno, ali je tožnik "kršil dolžno ravnanje". Ni sporno med strankama, da je tožnik direktor Zdravstvenega doma T.; da je izdal soglasje z dne 11. 3. 2019, na podlagi vloge družbe B., d.o.o., ki ga je podpisala C. C., najemnica v Zdravstvenem domu T. na podlagi najemne pogodbe z dne 27. 10. 1997, na podlagi katere v Zdravstvenem domu opravlja zdravstvene storitve. Sporno med strankama pa je, ali je tožnik pooblastilo za izdajo spornega soglasja, na podlagi katerega se je najemu istih prostorov, v katerih je najemnica opravljala zdravstvene storitve, pridružil še najemnik, ki je opravljal obrtniške storitve, imel. Sporno je tudi, ali so določbe 2., 3., 8., 29. in 39. člena Statuta A., kot izhaja iz 30., 31., 32. in 37. točke obrazložitve izpodbijane odločbe pravna podlaga za zaključek, da tožnik takega pooblastila ni imel. 8. Toženka izpeljuje tožnikovo nepooblaščeno ravnanje iz opisa pristojnosti direktorja A. v 29. členu Statuta in opisa pristojnosti direktorja OE v 39. členu Statuta in dejstva, da je bil direktor A. podpisnik najemne pogodbe z dne 27. 10. 2019 in vseh kasnejših aneksov, ne pa tudi spornega soglasja. Tožnik trdi (in je enako tudi v upravnem postopku), da iz povzetih določb Statuta ni mogoče razbrati konkretne kršitve dolžnega ravnanja tožnika. V zvezi s tem sodišče tožniku pritrjuje. Namreč iz določb Statuta, posebno ob primerjavi vsebine 29. in 39. člena Statuta, ki se nanašata na direktorja A. in direktorja OE (tožnika), ni mogoče zaključiti oziroma pritrditi toženki, da je razlaga določb Statuta tako enoznačna, da je na njihovi podlagi mogoče postaviti trditev, da bi bila možnost sklepanja najemnih pogodb oziroma dajanje soglasij v povezavi z najemnimi pogodbami, v izključni pristojnosti direktorja A. Res, da iz 29. člena Statuta A. izhaja, da direktor A. zastopa A., ter da je Zdravstveni dom T. notranja organizacijska enota, vendar tožnik kot direktor OE organizira in vodi poslovanje OE. Vprašanje je, ali je sporno soglasje akt poslovanja v pristojnosti direktorja OE, na tem dejstvu temelji tožnikova obrambna teza. Potrditev je predlagal z zaslišanjem direktorja A., kar je toženka zavrnila in menila, da izvedba predlaganih zaslišanj ni potrebna, ker je dejansko stanje v celoti razvidno iz pisne dokumentacije. Njeno stališče je torej, da je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že na drugih podlagah dokazano, z njenim stališčem pa, kot je sodišče navedlo ne soglaša. Vprašanje, kateri akti poslovanja so v pristojnosti direktorja OE in kateri v pristojnosti direktorja A., ostaja na podlagah zgolj Statuta neodgovorjeno. Dokaza za zaslišanje tožnika in direktorja A., predlagana z namenom dokazovanja, da je bila podaja spornega soglasja v njegovi pristojnosti, sta bila torej neutemeljeno zavrnjena. Tožnik z njima ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna v zvezi z razbremenitvijo kršitve. Upravni organ lahko predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Ko stranka predlaga izvedbo dokazov, in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Torej upravni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena). Že iz navedenega razloga je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka.

9. Tožnik nadalje ugovarja, da izpodbijana odločba ne vsebuje konkretnih navedb v smeri konstitutivnega elementa pojma korupcije - okoriščanja. Kot sodišče razume definicijo korupcije, mora biti kršitev dolžnega ravnanja storjena zaradi sprejete ali pričakovane koristi zase ali za koga drugega, torej v vzročni zvezi z kršitvijo. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bila korist sprejeta, torej da jo je sprejel tožnik ali kdo drug (vprašanje realizacije koristi zaradi kršitve dolžnega ravnanja), navajana pa so dejstva, zaradi katerih toženka sklepa na okoriščanje. Da bi v posledici danega soglasja prišlo do kakršnegakoli okoriščanja, ki bi ga lahko tožnik pričakoval, tožnik zanika, torej mu je tudi v okviru njegove obrambne teze, v zvezi z okoriščanjem, treba dati možnost, da dokaže nasprotno in izvesti njegovo zaslišanje, zaslišati pričo C. C. in po potrebi tudi druge zaposlene (koga mora tožnik še specificirati, na kar ga naj organ pozove).

10. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka dopolni ugotovitveni postopek in zasliši predlagane priče in tožnika ter s tem dopolni dejansko stanje in odpravi očitane kršitve določb postopka.

11. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.