Jedro

Kakršen koli dogovor javne uslužbenke in predsednika sveta prve tožeče stranke o višji osnovni plači od tiste, določene v veljavnih predpisih, v sistemu ZSPJS ni pravno dopusten.

Toženka, ki je bila kot direktorica javnega zavoda po drugem odstavku 31. člena ZZ odgovorna za poslovanje in zakonitost dela zavoda, je z določitvijo višjega plačnega razreda od predpisanega v svoji pogodbi o zaposlitvi nedvomno ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. Da direktor odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju z navedeno določbo, izhaja tudi iz enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.

Izrek

I. Pritožbama prve tožeče stranke in tožene stranke se v celoti, pritožbi druge tožeče stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki na njen račun plačati 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila; - delno razveljavi:

1. v I. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zneska 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 do plačila prvi tožeči stranki,

2. v II. točki izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna plačati 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 do plačila prvi tožeči stranki,

3. v III. in IV. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba druge tožeče stranke se v preostalem delu zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (odločitev v I. točki izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka druge tožeče stranke za plačilo zneska 10.973,56 EUR na njen račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožečima strankama solidarno plačati znesek 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožečima strankama solidarno plačati znesek 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da pobotni ugovor toženke v znesku 20.721,10 EUR ni utemeljen (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna prvi tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.032,84 EUR, drugi tožeči stranki pa v znesku 3.484,63 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Prva tožeča stranka se pritožuje zoper I. točko izreka in zoper prvi odstavek IV. točke izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila toženka v skladu z določbo 31. člena Zakona o zavodih odgovorna za zakonitost dela zavoda. Vztraja pri navedbah, da je bilo ravnanje toženke zavestno in naklepno, saj je vedela, da za izplačilo spornih zneskov ni pravne podlage. S sklicevanjem na določbe Pravilnika o uvrstitvi delovnih mest direktorjev oseb javnega prava na področju kulture v plačne razrede nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da se je toženka v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorila za osnovno plačo v višini 48. plačnega razreda. Meni, da so razlogi sodbe v tem delu med seboj v nasprotju. Nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je druga tožeča stranka osnutek sporne pogodbe o zaposlitvi prejela v pregled. Sicer pa v nobenem predpisu ni določeno, da bi moral ustanovitelj pregledati pogodbo o zaposlitvi direktorja, zato sodišče prve stopnje drugi tožeči stranki v zvezi s tem neutemeljeno očita neskrbnost. Po njenem mnenju toženkin dopis z dne 30. 9. 2009 dokazuje, da je vedela, da ji pripada osnovna plača v višini 47. plačnega razreda. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi katere določbe Pravilnika je bil v pogodbi o zaposlitvi pravilno določen 48. plačni razred. Glede na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ministrstvo soglasja k višji osnovni plači niti ne bi moglo podati, sicer pa toženka ni dokazala, da je takšno soglasje s strani ministrstva res prejela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Druga tožeča stranka se pritožuje zoper I. točko izreka in zoper drugi odstavek IV. točke izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da v skladu z določbami 3. in 3.a člena ZSPJS delodajalci javnega sektorja javnim uslužbencem in funkcionarjem ne smejo izplačati višjih plač od zakonsko določenih. Po njenem mnenju iz drugega in četrtega odstavka 11. člena ZSPJS jasno izhaja, da plače direktorjev pri proračunskih uporabnikih, katerih ustanovitelj je lokalna skupnost, predpiše pristojni minister. Navaja, da je bil v skladu z veljavnim Pravilnikom direktor prve tožeče stranke uvrščen v 47. plačni razred, kar je skladno tudi z aktom o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bila toženka nedvomno seznanjena. Opozarja na določbo 1. člena Pravilnika, da so delovna mesta v plačne razrede uvrščena na podlagi kriterijev iz Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da se je uvrstitev spornega delovnega mesta v plačni razred lahko spremenila, ne da bi pred tem prišlo do ustrezne spremembe Pravilnika. Meni, da je plača direktorja prve tožeče stranke natančno določena v veljavnih predpisih in ni v dispoziciji pogodbenih strank, da se o njeni višini usklajujeta. Vztraja, da je bilo ravnanje toženke zavestno in naklepno. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je toženka v vtoževanem obdobju lahko napredovala v višji plačni razred. V skladu z določbo šestega odstavka 16. člena ZSPJS javni uslužbenci iz skupine B ne napredujejo v višje plačne razrede. Ugotovitve o tem, da se je Ministrstvo A. RS opredelilo do toženkine prve pogodbe o zaposlitvi, ne dokazujejo, da se je opredelilo tudi do kasnejših pogodb. Dopis ministrstva z dne 24. 1. 2005 je neprimeren dokaz, saj se nanaša na obdobje, ki za odločitev ni pomembno. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka neskrbna pri neupravičenih izplačilih iz naslova delovne uspešnosti, v nasprotju z zaključkom, da ni bila vsaj malomarna pri izplačilih previsoke plače. Vztraja, da je toženka ob podpisu pogodbe o zaposlitvi gotovo opazila napako v plačnem razredu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija prve tožeče stranke, saj je glede na določbo dvanajstega odstavka 3.a člena ZSPJS aktivno legitimirana le druga tožeča stranka. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih ugovorov v zvezi s tem, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti stranske intervencije Občine B. in Ministrstva A. RS, saj omenjena subjekta nista izkazala pravnega interesa za sodelovanje v pravdi. Sodišču prve stopnje očita, da je drugi tožeči stranki po dopustitvi njene stranske intervencije neutemeljeno priznalo tudi status stranke. Druga tožeča stranka se je v zvezi s tem zmotno sklicevala na 2. točko prvega odstavka 191. člena ZPP, saj bi v tem primeru morala postaviti samostojen tožbeni zahtevek, česar ni storila. Meni, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožečih strank zmotno obravnavalo kot zahtevek solidarnih upnic. Opozarja, da je objektivni in subjektivni spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Po njenem mnenju druga tožeča stranka ni ustrezno zatrjevala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, pravna podlaga, na katero se je sklicevala, pa ne ustreza postavljenemu tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je bil ugovor zastaranja glede na 3-letni zastaralni rok utemeljen. Ker je druga tožeča stranka zahtevek postavila šele 19. 7. 2017, so vsi njeni zahtevki za čas pred 19. 7. 2014 zastarani. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je bila v relevantnem obdobju izplačana redna delovna uspešnost, saj izpoved priče C.C. dokazuje nasprotno. Za odločitev ni bistveno, da ji je bilo izplačano manj, kot je bilo določeno v sklepih sveta zavoda. Opozarja, da iz dejanskih ugotovitev izhaja njeno malomarno ravnanje, ki ne utemeljuje zaključka o obstoju odškodninske odgovornosti. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje navedbe tožečih strank v pripravljalnih vlogah z dne 19. 7. 2017 in 13. 7. 2017 šteti kot prepozne. Meni, da bi tožeči stranki glede na določbo 3.a člena ZSPJS in primerljivo sodno prakso (odločba VSRS VIII Ips 256/2016) lahko zahtevali le vračilo neto (in ne bruto) zneskov. Ker so bila sredstva za plače zagotovljena iz državnega proračuna, prva tožeča stranka sploh ni bila oškodovana. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo sklenjenega sporazuma po 3.a členu ZSPJS, ki je bil potrjen tudi na 5. Seji sveta zavoda. Zatrjuje obstoj nasprotja med razlogi sodbe v 8., 14. in 41. točki obrazložitve. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala druga tožeča stranka podati soglasje k vsem izplačilom iz naslova delovne uspešnosti. Sicer pa je občinski svet s potrditvijo letnega poročila in načrta dela soglašal tudi z izplačilom delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu. Opozarja, da je bila kot direktorica javnega zavoda v skladu z 11. členom Odloka o ustanovitvi D. dolžna izvršiti sklepe in odločitve sveta zavoda. Če so bili ti sklepi nezakoniti, so odškodninsko odgovorni kvečjemu člani sveta zavoda. Navaja, da je bila druga tožeča stranka preko svojih predstavnikov seznanjena z odločitvami sveta zavoda. Poslovanje prve tožeče stranke je nadzorovalo tudi Ministrstvo A. RS. Meni, da so razlogi za odločitev o neutemeljenosti pobotnega ugovora nejasni in nerazumljivi. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbi tožečih strank. Stranke v odgovorih na pritožbe prerekajo pritožbene navedbe nasprotne stranke, predlagajo zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašajo stroške odgovorov na pritožbe.

6. Pritožbi prve tožeče stranke in tožene stranke sta v celoti utemeljeni, pritožba druge tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbah izrecno uveljavljata druga tožeča stranka in toženka, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. V predmetnem sporu je (prva) tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo zneska 10.973,56 EUR iz naslova preveč obračunane in izplačane osnovne plače ter 29.045,75 EUR iz naslova neupravičeno obračunanega in izplačanega dela plače za delovno uspešnost, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi je navajala, da je Občina B. oziroma njen občinski svet s sklepom z dne 20. 5. 2010 toženko (ponovno) imenoval za direktorico javnega zavoda D. (prve tožeče stranke) za obdobje od 1. 6. 2010 do vključno 31. 5. 2015. Po poteku tega mandata jo je občinski svet s sklepom z dne 22. 5. 2015 imenoval za v. d. direktorice prve tožeče stranke, delovno razmerje pri njej pa ji je prenehalo 31. 7. 2015. Iz navedb prve tožeče stranke nadalje izhaja, da je po imenovanju nove direktorice naročila notranjo revizijo pravilnosti poslovanja za leti 2013 in 2014, ki je odkrila številne nepravilnosti. Med drugim je bilo ugotovljeno, da si je toženka nezakonito obračunavala in izplačevala osnovno plačo ob upoštevanju višjega plačnega razreda od tistega, ki je bil za njeno delovno mesto določen v prisilnih predpisih, ter da si je nezakonito obračunavala in izplačevala del plače iz naslova delovne uspešnosti, s čimer je prvi tožeči stranki nastala škoda v skupnem znesku 40.019,31 EUR. Druga tožeča stranka je po vstopu v pravdo podala v bistvenem enake trditve kot prva tožeča stranka, s tožbenim zahtevkom pa od toženke zahtevala, da tožečima strankama solidarno plača znesek 40.018,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Po presoji sodišča prve stopnje tožeči stranki v zvezi z obračunom in izplačilom preveč izplačane osnovne plače nista dokazali protipravnega ravnanja toženke, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnilo. Zahtevku iz naslova neupravičeno obračunanega in izplačanega dela plače za delovno uspešnost pa je na podlagi presoje, da so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke, ugodilo v celoti. Zoper navedeno odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke.

K pritožbama tožečih strank:

11. Tožeči stranki sta odškodninsko odgovornost toženke iz naslova preveč obračunane in izplačane osnovne plače utemeljevali z navedbami, da si je toženka v pogodbi o zaposlitvi zavestno in naklepno določila višjo plačo od predpisane, s čimer je prvi tožeči stranki nastala škoda v znesku 10.973,56 EUR.

12. V skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) uvrstitev v plačne razrede določi vlada z uredbo, pri čemer se lahko za posamezne vrste delovnih mest uvrstitev določi v razponu plačnih razredov ‒ v tem primeru morajo biti določeni tudi kriteriji za določitev plačnega razreda. Po četrtem odstavku istega člena plačni razred za določitev osnovne plače direktorja javnega zavoda, katerega ustanovitelj je lokalna skupnost, in se plače financirajo iz državnega proračuna, predpiše pristojni minister. Vlada RS je na podlagi navedenih določb sprejela Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/05 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba), ki določa plačne razrede in podrobnejše kriterije za uvrstitev delovnih mest direktorjev v plačne razrede, pri čemer so ti določeni z neposredno uvrstitvijo delovnega mesta v plačni razred ali z določitvijo razponov plačnih razredov (prvi odstavek 1. člena Uredbe). V skladu s prvim odstavkom v relevantnem obdobju veljavnega 4. člena Uredbe delovna mesta direktorjev v plačni razred uvrsti pristojni minister na podlagi seštevka vrednosti posameznih podrobnejših kriterijev iz priloge IV Uredbe (drugi odstavek 5. člena Uredbe) in v skladu z metodologijo, opredeljeno v 6. členu Uredbe. Minister za A. je na tej podlagi sprejel Pravilnik o uvrstitvi delovnih mest direktorjev oseb javnega prava na področju kulture v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Ur. l. RS, št. 106/05 in nasl.; v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem je bilo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje delovno mesto direktorja prve tožeče stranke v relevantnem obdobju uvrščeno v 47. plačni razred.

13. Tožeči stranki v pritožbah utemeljeno nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje, da si je toženka po usklajevanjih in dogovarjanjih z Ministrstvom A. RS (v nadaljevanju: ministrstvo) zakonito izposlovala osnovno plačo v višini 48. plačnega razreda. Sicer drži, da je Uredba v prilogi II za delovna mesta direktor ... (tip osebe javnega prava: ...) določala razpon od 45. do 51. plačnega razreda, vendar pa je v zvezi s tem bistveno, da je Pravilnik znotraj tega razpona ob upoštevanju z Uredbo predpisanih kriterijev za delovno mesto direktorja prve tožeče stranke določil 47. plačni razred. Ker se glede na določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo navedbam toženke, da je ob nastopu drugega mandata direktorice prve tožeče stranke presodila, da bi moralo biti njeno delovno mesto glede na predpisane kriterije uvrščeno v višji, 48. plačni razred, zaradi česar si je v pogodbi o zaposlitvi (sama) določila osnovno plačo v tej višini. Tožeči stranki v pritožbah utemeljeno opozarjata, da kakršen koli dogovor javne uslužbenke in predsednika sveta prve tožeče stranke o višji osnovni plači od tiste, določene v veljavnih predpisih, v sistemu ZSPJS ni pravno dopusten ter da bi do spremembe uvrstitve spornega delovnega mesta v plačni razred lahko prišlo le s spremembo Pravilnika, ki pa v obdobju od 2011 do 2015 v tem delu ni bil spremenjen. Delovno mesto direktorja prve tožeče stranke je bilo v 50. plačni razred uvrščeno šele konec leta 2017 s sprejemom Pravilnika o uvrstitvi delovnih mest direktorjev oseb javnega prava na področju kulture v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Ur. l. RS, št. 75/17). Na drugačno presojo ne vplivajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so na ministrstvu osnutek sporne pogodbe o zaposlitvi z določeno osnovno plačo v višini 48. plačnega razreda pregledali in v zvezi z njim niso imeli pripomb. Če je bilo toženkino delovno mesto uvrščeno v prenizek plačni razred, bi moralo ministrstvo predlagati spremembo Pravilnika v tej smeri, kot je to v relevantnem obdobju po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje storilo glede uvrstitve delovnih mest direktorjev nekaterih drugih muzejev (15. točka obrazložitve sodbe). Ker tega ni storilo, za določitev osnovne plače v višini 48. plačnega razreda ni bilo pravne podlage, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialno pravno zmotno.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je s spornim osnutkom pogodbe o zaposlitvi ministrstvo soglašalo, ter da druga tožeča stranka kot ustanoviteljica prve tožeče stranke na predloženi osnutek pogodbe ni reagirala, zmotno zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno. Toženka, ki je bila kot direktorica javnega zavoda po drugem odstavku 31. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.) odgovorna za poslovanje in zakonitost dela zavoda, je namreč z določitvijo višjega plačnega razreda od predpisanega v svoji pogodbi o zaposlitvi nedvomno ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. Da direktor odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju z navedeno določbo, izhaja tudi iz enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS. Povzete ugotovitve sodišča prve stopnje bi bile lahko pomembne pri presoji obstoja krivde kot četrte predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke, ki pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da že prva predpostavka (protipravnost ravnanja) ni podana, sploh ni ugotavljalo. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je direktor javnega zavoda glede svoj na položaj, dolžan ravnati z večjo skrbnostjo kot ostali delavci. To izhaja tudi iz drugega odstavka 8. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda D., v skladu s katerim je dolžan direktor pri vodenju poslov z javnimi sredstvi ravnati s skrbnostjo vestnega gospodarja.

15. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bila "čez čas" (tj. po določenem času po nastopu drugega mandata) podana pravna podlaga za obračun toženkine osnovne plače v višini 49. plačnega razreda. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da se javnemu uslužbencu plača na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) vsekakor lahko poviša zaradi napredovanj in imenovanj v višji uradniški naziv. Poleg tega, da navedenega zaključka ni mogoče preizkusiti, ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja niti, kdaj, niti, na kakšni pravni podlagi naj bi toženka napredovala iz 48. v 49. plačni razred, je stališče sodišča prve stopnje tudi materialno pravno zmotno. Kot v pritožbi pravilno opozarja druga tožeča stranka, delovno mesto direktorja prve tožeče stranke po klasifikaciji iz 7. člena ZSPJS spada v plačno skupino B, v skladu z določbo šestega odstavka 16. člena ZSPJS pa javni uslužbenci, ki so z uredbo ali aktom državnega organa razvrščeni na delovna mesta v tej plačni skupini, ne napredujejo v višji plačni razred.

16. Ker je glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka prve tožeče stranke iz naslova neupravičeno obračunane in izplačane osnovne plače vsaj preuranjena, je njena pritožba utemeljena, prav tako del pritožbe druge tožeče stranke, ki se nanaša na obveznost vračila preveč izplačane plače prvi tožeči stranki. Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo pritožbi druge tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za vračilo preveč izplačane osnovne plače v delu, v katerem zahteva plačilo na svoj račun. Druga tožeča stranka namreč v tem sporu niti ni zatrjevala, da bi zaradi naklepnega protipravnega ravnanja toženke njej nastala škoda (sklicevala se je zgolj na prvi tožeči stranki nastalo škodo)1, zato njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo druge tožeče stranke v tem delu zavrnilo ter potrdilo odločitev v I. točki izreka sodbe o zavrnitvi zahtevka druge tožeče stranke, da ji je toženka na njen račun dolžna povrniti znesek 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke:

17. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da prva tožeča stranka v tem sporu ni aktivno legitimirana za vložitev odškodninske tožbe zoper njo. Glede na trditveno podlago prve tožeče stranke, da ji je toženka na funkciji direktorice z naklepnim protipravnim ravnanjem povzročila škodo, je njena aktivna legitimacija za vložitev tožbe podana že po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/02 in nasl.) oziroma prvem odstavku 177. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Pravno podlago za vložitev dela tožbe, ki se nanaša na obračun in izplačilo previsoke osnovne plače, predstavlja tudi določba osmega odstavka 3.a člena ZSPJS, po kateri je delodajalec v primeru, če z delavcem glede preveč izplačane plače ne doseže dogovora po četrtem odstavku 3.a člena ZSPJS, pred pristojnim sodiščem dolžan s tožbo zahtevati vračilo razlike med preveč izplačano plačo in zakonito določeno plačo. Neutemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje njenih ugovorov glede odsotnosti aktivne legitimacije prve tožeče stranke ni upoštevalo. Vse ugovore v zvezi s tem je argumentirano zavrnilo v 9. točki obrazložitve sodbe, dejstvo, da jim ni sledilo, pa ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je druga tožeča stranka s tem, ko je podala izjavo o vstopu v spor kot nova tožeča stranka, izstopila iz pravde kot stranska intervenientka. Vse pritožbene navedbe toženke v zvezi s stransko intervencijo druge tožeče stranke zato za presojo pravilnosti odločitve niso bistvene. Toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je vstopu druge tožeče stranke v pravdo izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v primeru, če se tožeči stranki do konca glavne obravnave ob pogojih iz prvega odstavka 191. člena ZPP pridruži nova tožeča stranka, privolitev tožene stranke ni potrebna.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela ni pridobila soglasja ustanovitelja (druge tožeče stranke), kar je glede na določbi tretjega odstavka 8. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/05 in nasl.) in drugega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/08 in nasl.) pogoj za zakonitost izplačil iz tega naslova. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izplačilo delovne uspešnosti toženki iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno upoštevalo določbo drugega odstavka 22.k člena ZSPJS, da višino sredstev, namenjenih izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu direktorju, določi organ, pristojen za njegovo imenovanje (glede na določila Odloka o ustanovitvi javnega zavoda D. je to občinski svet druge tožeče stranke), ki sredstev za ta namen v času drugega mandata toženke ni določil. Da o načinu razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki odloča ustanovitelj (na predlog direktorja po predhodnem soglasju sveta zavoda), izhaja tudi iz 20. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda D. z dne 23. 10. 2003. Na pravilnost odločitve ne vpliva, da je občinski svet v relevantnem obdobju potrdil letne načrte dela in letna poročila, v katerih naj bi bila določena tudi postavka delovne uspešnosti iz dejavnosti prodaje blaga in storitev na trgu. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so bila sredstva v finančnih načrtih za posamezno leto prikazana kot skupna masa za vse delavce, zaradi česar potrditev finančnega načrta sama po sebi ne more pomeniti podaje soglasja k izplačilu konkretnih spornih zneskov za delovno uspešnost, ki iz samega finančnega načrta sploh niso razvidni.

20. Pritožba pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje njen ugovor zastaranja glede na primarno uveljavljano pravno podlago tožečih strank zmotno presojalo na podlagi določbe 206. člena ZDR oziroma 202. člena ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Pri presoji tožbenega zahtevka na podlagi določb o odškodninski odgovornosti toženke je treba o ugovoru zastaranja odločiti ob upoštevanju določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.), da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje zaradi materialno pravno zmotnega izhodišča pravno pomembnih dejstev o tem, kdaj je prva tožeča stranka izvedela za škodo in za povzročitelja, ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno2. 21. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je druga tožeča stranka vstop v pravdo po drugem odstavku 191. člena ZPP utemeljevala z navedbami, ki so bile v bistvenem podobne navedbam prve tožeče stranke (na številnih mestih se je na njene navedbe tudi izrecno sklicevala), pri čemer ni konkretizirano zatrjevala, da bi sama zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženke utrpela kakršno koli škodo. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi materialna škoda zaradi neupravičenih izplačil nastala (tudi) drugi tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zato v II. točki izreka sodbe toženki neutemeljeno naložilo, da je dolžna tožečima strankama solidarno povrniti znesek 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek druge tožeče stranke je namreč v delu, v katerem zahteva plačilo preveč izplačane plače na svoj račun (in ne na račun prve tožeče stranke, kar je kot njena ustanoviteljica glede na določbo dvanajstega odstavka 3.a člena ZSPJS upravičena zahtevati), neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP odločitev v II. točki izreka sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožeče stranke, da ji je toženka dolžna na njen račun plačati znesek 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila.

22. Toženka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne utemeljujejo zaključka o obstoju njene odškodninske odgovornosti, zato je odločitev v II. točki izreka vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je namreč glede neupravičeno obračunanega in izplačanega dela plače za delovno uspešnost ugotovilo "malomarno ravnanje" toženke, pri čemer iz obrazložitve ni mogoče razbrati, ali je šlo za navadno ali hudo malomarnost toženke. Ker glede na določbo prvega odstavka 182. člena ZDR oziroma 177. člena ZDR-1 delavec odgovarja le za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, gre za odločilno dejstvo, ki pa ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

23. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama prve tožeče stranke in tožene stranke v celoti, pritožbi druge tožeče stranke pa delno ugodilo, odločitvi v I. in II točki izreka sodbe, razen v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku druge tožeče stranke, naj toženka plača preveč izplačano plačo in neupravičene prejemke iz naslova delovne uspešnosti na njen račun, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju navedenih materialno pravnih stališč pritožbenega sodišča ugotovi pravno pomembna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo preveč izplačanih prejemkov na račun prve tožeče stranke po vseh uveljavljanih pravnih podlagah. Če bo presodilo, da tožeči stranki nista dokazali vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, naj glede na podane trditve tožečih strank presodi, ali je zahtevek glede na ugotovljena dejstva utemeljen na drugi zatrjevani pravni podlagi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Glede na tožbene trditve prve tožeče stranke, da si je toženka v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS nezakonito obračunala in izplačala osnovno plačo za višji plačni razred, kot bi ji pripadal po veljavnih predpisih, gre namreč v obravnavani zadevi tudi za situacijo, ki jo ureja tretji odstavek 3.a člen ZSPJS. Glede vračila neupravičenih izplačil dela plače za delovno uspešnost, pa so lahko relevantne določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 185/2016 z dne 21. 2. 2017). Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe toženke, da bi bila iz vtoževanih naslovov kvečjemu dolžna vrniti prejete neto zneske, dodaja, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, primerljivo tisti iz zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 256/2016. V citirani zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da bi javna uslužbenka kakor koli krivdno prispevala k napačni določitvi plačnih razredov v pogodbah o zaposlitvi, oziroma delodajalec niti ni zatrjeval, da bi uslužbenka morala vedeti, da ji plačni razred v pogodbi o zaposlitvi ni bil zakonito določen. Zavzeta stališča Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi zato v obravnavani zadevi niso neposredno uporabljiva.

24. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče v primeru, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, sodbo prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialno pravnih izhodišč ni ugotavljalo odločilnih dejstev v obravnavani zadevi (zaradi zmotnega stališča, da glede preveč izplačane osnovne plače ni podana protipravnost toženkinega ravnanja, ni ugotavljalo ostalih predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost; ni ugotovilo, kdaj je prva tožeča stranka izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil; ni ugotovilo, s kakšno stopnjo malomarnosti je ravnala toženka glede nezakonitih izplačil iz naslova delovne uspešnosti), pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma je bolj ekonomično, da jih z dopolnitvijo dokaznega postopka odpravi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

25. Ker je pobotni ugovor tožene stranke obrambno sredstvo, katerega namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, sodišče o utemeljenosti tega ugovora odloči šele takrat, ko ugotovi, da je tožbeni zahtevek vsaj delno utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato zaradi razveljavitve odločitve v II. točki izreka sodbe, da je toženka dolžna prvi tožeči stranki plačati znesek 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo tudi odločitev v III. točki izreka sodbe, da pobotni ugovor toženke v znesku 20.721,10 EUR ni utemeljen.

26. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, ki v tej fazi postopka še ni znan, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Prim. tudi 21. točko obrazložitve. 2 Razen v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi (glej 23. točko obrazložitve), česar pa sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni presojalo.