Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki znesek 575.029,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 575.000,00 SIT od 17.11.1992 dalje do plačila, od zneska 29,30 SIT pa od 20.3.1989 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 67.985,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka." Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 16.957,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1995 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 729.029,30 SIT ter pravdne stroške v znesku 76.483,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženo stranko obsodilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 429.029,30 SIT ter pravdne stroške v znesku 45.890,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 7.040,00 SIT. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče spremeni in dosojeno odškodnino zviša. Tožnica je prestajala tri do štiri dni hude telesne bolečine, srednje hude deset dni, blage bolečine pa še en mesec. Prestajati je morala tudi nevšečnosti zaradi namestitve drenaže ter desetdnevnega nepremičnega ležanja na hrbtu. Še en mesec je bila pri lažjih domačih opravilih potrebna tuje pomoči, pri težjih pa še nadaljnja dva meseca. Zato je utemeljen njen zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin v znesku 700.000,00 SIT. Zaradi posledic poškodbe tožnici zmanjkuje zraka, če teče in mora med hojo po stopnicah počivati. Ne more prenašati bremen, dela pa počasneje kot prej. Stara je 25 let. V najslabšem slučaju pa je obstojalo zaradi posledic poškodbe zmanjšanje življenjskih aktivnosti vsaj krajše obdobje po nesreči. Zaradi duševnih bolečin iz tega naslova ima tožnica pravico do denarne satisfakcije. Tudi odškodnina za prestani primarni in sekundarni strah je prenizko odmerjena.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) terja pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po eni strani primerno individualizacijo, torej upoštevanje stopnje duševnih in telesnih bolečin prizadetega, po drugi strani pa namen odškodnine zahteva tudi upoštevanje medsebojnih razmerij med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje. Škodo, ki je nastala tožnici, sicer ni mogoče prištevati med večje škode, vendar pa je sodišče druge stopnje premalo upoštevalo, da je tožničino bolečinsko obdobje trajalo skupno en mesec in pol, pri čemer pa je deset dni v bolnici morala nepremično ležati na hrbtu s priključitvijo na črpalko. Če se k temu doda še okoliščina, da je po prihodu iz bolnice skoraj tri mesece bila ovirana pri vsakdanjih opravilih, seštevek telesnih bolečin in nevšečnosti pokaže, da je v izpodbijani sodbi dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 250.000,00 SIT (po ugoditvi pritožbi tožene stranke) prenizka. Tudi primerjava z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih terja korekcijo višine odškodnine zaradi telesnih bolečin z zvišanjem na 350.000,00 SIT.

Obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi prestanega strahu je ugotovljen. Po dejanskih ugotovitvah je tožnica prestala močan strah ob nesreči, intenziven strah pa je prestajala med zdravljenjem zaradi oteženega dihanja in konkretne nevarnosti za izid zdravljenja. Primerna satisfakcija ji bo zato nudena le z odškodnino v zvišanem znesku. Namesto dosojenih 124.000,00 SIT ji je revizijsko sodišče iz tega naslova priznalo znesek 170.000,00 SIT.

V ostalem pa revizija ni utemeljena.

Na nižjih stopnjah ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča sklepanja, da tožnici nastaja škoda zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posledice škodnega dogodka. Dejanske ugotovitve so namreč nasprotne: po preteku treh mesecev težav pri vsakdanjih opravilih tožnica svoje aktivnosti opravlja nemoteno. Poškodba ji ni pustila posledic. V reviziji znova postavljena trditev o težavah tožnice pri dihanju ob telesnih naporih zato pomeni poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni možno (3. odstavek 385. člena ZPP). Tri mesece trajajoče težave pri vsakdanjih opravilih pa so na nižjih stopnjah bile pravilno pravno ocenjene kot nevšečnosti v okviru odškodninske postavke telesnih bolečin. Res je sicer, da tudi začasno zmanjšanje telesnih aktivnosti pomeni pravno priznano obliko škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (200. člen ZOR), vendar pa je časovni obseg kot eden od elementov za priznanje te vrste odškodnine tudi stvar dejanske presoje. V tem primeru ni bilo mogoče oceniti, da je škoda v obliki nevšečnosti kot posledice težav pri vsakdanjih opravilih, ki so trajale tri mesece že prešla v odškodninsko postavko duševnih bolečin zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Po povedanem je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremenilo (1. odstavek 395. člena ZPP), da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati iz naslova nepremoženjske škode znesek 570.000,00 SIT (350.000,00 SIT zaradi telesnih bolečin, 170.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin v posledici prestanega strahu in že pravnomočnih in revizijsko neizpodbijanih 50.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi poslabšanega zunanjega izgleda). K temu dodana premoženjska škoda, ki ni predmet revizije, da seštevek odškodninske obveznosti tožene stranke v znesku 575.029,30 SIT, ki ga mora tožena stranka plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kakor je to razvidno iz izreka sodbe.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče tudi znova odločilo o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 166. člena ZPP). Izhajalo je iz ugotovitve sodišča prve stopnje , ki je pravdne stroške tožeče stranke priznalo v znesku 169.964,00 SIT. Nato je štelo, da je tožeča stranka uspela s približno 40 % svojega zahtevka, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 67.985,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1992 dalje do plačila.

Glede pritožbenih stroškov je ob spremembi izpodbijane sodbe štelo, da je bil uspeh pravdnih strank približno enak, zaradi česar je odločilo, naj nosita vsaka svoje pritožbene stroške. V revizijskem postopku pa je tožeča stranka priglasila stroške, ki so glede na veljavno odvetniško tarifo odmerjeni v znesku 33.915,00 SIT. Ker revizijsko sodišče šteje, da je z revizijo uspela do 1/2, je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti tudi revizijske stroške v znesku 16.957,00 SIT.

Določbe zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).