Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka nastopala napram tožeči stranki kot kupec blaga, še ne pomeni, da ni bila tudi distributer. Temeljna značilnost novejših pogodb o distribuciji (ki so inominatne pogodbe) je prav ta, da distributer kupi blago, ki ga distribuira. Od navadnega kupca pa se loči po tem, da je trdnejše njegovo razmerje s proizvajalcem blaga oziroma naročnikom (v danem primeru s tožečo stranko).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 956,54 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Svoje pritožbene stroške pa tožena stranka nosi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 51.129,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 05. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, to je za zakonske zamudne obresti od 27. 05. 2007 do 28. 05. 2007, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 3.784,02 EUR z obrestmi.

Tožena stranka je zoper prvo in tretjo točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno ugotovilo, da se je distributerska pogodba (Distributersko prodajna pogodba za pline št. 4286/2003 - priloga A2; v nadaljevanju Distributerska pogodba; Pogodba), ki sta jo sklenili pravdni stranki, izvajala. Trdi, da je bil (toženec) le direkten kupec plinov, ki jih je naročal pri tožniku in jih njemu tudi plačeval po veljavnem ceniku tožnika.

Očitki niso utemeljeni.

Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da se je Pogodba izvajala ter da je toženec opravljal tudi skladiščenje in distribucijo, kar je bilo predvideno v 1., 4. in 14. členu Pogodbe. Pravilno je tudi zaključilo, da je v pravnem razmerju med pravdnima strankama tožeča stranka nastopala kot prodajalec, tožena stranka pa kot kupec in distributer za nadaljnjo prodajo, saj sta stranki tako določili sami v 2. členu Pogodbe. Dejstvo, da je tožena stranka nastopala napram tožeči stranki kot kupec blaga, še ne pomeni, da ni bila tudi distributer. Temeljna značilnost novejših pogodb o distribuciji (ki so inominatne pogodbe) je prav ta, da distributer kupi blago, ki ga distribuira. Od navadnega kupca pa se loči po tem, da je trdnejše njegovo razmerje s proizvajalcem blaga oziroma naročnikom (v danem primeru s tožečo stranko).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da neplačevanje provizije še ne dokazuje, da se Pogodba ni izvajala, kar smiselno trdi tudi pritožnik, ko pravi, da dejstvo, da Pogodba ni vsebovala določila o proviziji, ne kaže, da ne gre za (kot pravi on) posredniško pogodbo.

Pritožnik si povsem zmotno razlaga izpodbijano sodbo, ko navaja, da je prvostopno sodišče zaključilo, da je distributerska pogodba iz leta 2003 dejansko po pravni naravi prodajna pogodba zgolj zato, ker ni bila določena provizija, saj je zaključilo prav nasprotno, da neplačevanje provizije še ne pomeni, da se pogodba, torej distributerska, ni izvajala. Pravno razmerje med pravdnima strankama pa je prvostopno sodišče opredelilo kot kupoprodajno le z vidika njunih "medsebojnih" pravic in obveznosti glede prodaje blaga, s čimer pa še ni odvzelo veljave ostalim določbam Pogodbe, ki se nanašajo na njuno distribucijsko razmerje.

Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno ocenilo izpovedbe prič glede trditev tožene stranke, da je tožeča stranka dobavljala plin toženi stranki po višjih cenah kot drugim odjemalcem oziroma prodajalcem njenega plina, s čimer naj bi kršila določbo 9. člena Pogodbe. Prvostopno sodišče je svoje zaključke, da toženi stranki teh trditev ni uspelo dokazati, oprlo na izpovedbo M. O. Ta je bil komercialist pri tožeči stranki in pristojen za poslovanje s toženo stranko in je izpovedal, da so v ceniku iz 3. člena Pogodbe opredeljene maloprodajne cene, ki veljajo za maloprodajo po vsej Sloveniji enako in za vse, v prilogi Pogodbe pa je določen rabat. Rabati pa so bili različni, in po njegovem je bilo možno, da je bila zaradi rabata razlika v ceni tudi 100%. Dejstvo, da je priča zaposlena pri tožeči stranki, samo po sebi njeni izpovedbi še ne odvzema verodostojnosti. Poleg tega je prvostopno sodišče kot pravnoodločilno izpostavilo, da v Pogodbi niti ni bilo določeno, da mora imeti tožena stranka enake nabavne cene kot drugi prodajalci, ter da tožena stranka ni trdila, da njej postavljene cene niso bile v skladu s cenikom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je 9. člen Pogodbe toženi stranki zagotavljal ceno po ceniku tožeče stranke, kar pa še ne pomeni, da tožnik posameznim odjemalcem ne bi smel priznavati višjega rabata, kot ga je toženi stranki.

Ob povedanem se zaključki prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, vsled česar ni bil izpolnjen pogoj za enostransko razdrtje Pogodbe s strani tožene stranke v skladu s 1. odst. 18. člena Pogodbe, izkažejo kot pravilni.

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka začela kupovati pline pri konkurenčnih dobaviteljih. Takšno ravnanje je bilo določeno v Pogodbi kot bistvena kršitev pogodbenih obveznosti, v primeru katere sta pravdni stranki dogovorili obveznost plačila pogodbene kazni v tolarski protivrednosti 100.000,00 DEM, sedaj 51.129,19 EUR (2. odst. 18. člena Pogodbe). Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbi ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 956,54 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pritožbe v višini 573,75 EUR (1250 odvetniških točk), materialne stroške v višini 10,33 EUR, 20% DDV v višini 116,82 EUR ter sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 255,64 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.