Jedro

Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 1. 2012 in št. ... z dne 5. 10. 2011 in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, ker je v celoti sprejelo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je zaključila, da je tožnica zmožna za delo po štiri ure dnevno z določenimi razbremenitvami. Z zaključki v izvedenskem mnenju se tožnica ni strinjala, zaradi finančne situacije pa sama novega izvedenskega mnenja ni mogla financirati. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Meni, da ni več sposobna za nobeno delo, saj je hud in kompleksen duševni, srčni, sladkorni in pljučni bolnik. Ima pogoste recidive bolezni in suicidalne namere, neprestano mora biti pod nadzorom soproga. Sama ne zmore pridobitnega dela niti štiri ure dnevno. Ker je srčni bolnik, jo utrudi že vsako najmanjše fizično naprezanje, kot je npr. hoja po stopnicah v nadstropje višje. Težje diha in težje se giblje, hodi le s pomočjo bergle in s pomočjo druge osebe. Ima hudo sladkorno bolezen, prav tako se od začetka vojne v BiH zdravi zaradi duševnih in drugih motenj. Vsako zdravljenje pa je brez uspeha. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zaslišalo izvedenko in je njeno izpoved ocenilo za prepričljivo in argumentirano, pri čemer pa v obrazložitvi sodbe tega sploh ne obrazloži. V tem delu manjka obrazložitev, v čem oziroma zakaj je njena izpoved prepričljiva, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti in jo je treba že iz tega razloga razveljaviti. Navaja, da obstojijo med listinami, ki se nahajajo v spisu, ter med izpodbijano sodbo nasprotja. Vsi predloženi dokazi iz BiH dokazujejo, da ni sposobna za nikakršno delo in da je invalid I. kategorije invalidnosti. Sodišče pa dokazov iz BiH brez utemeljenega razloga, ni upoštevalo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 1. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo ... z dne 5. 10. 2011 in ugotavljalo ali tožnica izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot je uveljavljala s tožbo.

S prvostopno odločbo z dne 5. 10. 2011, potrjeno z dokončno odločbo z dne 12. 1. 2012 je toženec odločil, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti od 29. 9. 2009 in nima pravice do invalidske pokojnine. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje v A. z dne 27. 9. 2011, enakega mnenja pa je bila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 5. 2. 2011, je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna za delo, na katero je razporejena, to je B.. Zmožna pa je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala fizično lahka dela in bremena pri občasnem dvigovanju ne bodo presegala pet kilogramov.

Iz dokumentacije izhaja, da tožnica boluje za hipertenzivno srčno boleznijo, sladkorno boleznijo, depresivnostjo, navajala pa je tudi težave s kroničnim bronhitisom. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, zaprosilo za mnenje o tožničini delovni zmožnosti še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ta je v sestavi specialistke psihiatrije, ortopeda in specialistke diabetologinje bila mnenja, da je pri tožnici poleg omejitve lažjega dela, brez dvigovanja težjih bremen nad pet kilogramov, potrebna še dodatna omejitev, da je delo v dopoldanskem času, izmenoma sede in stoje, ne v vsiljenem ritmu dela, ne na višini ter pri strojih, kjer bi se lahko poškodovala in da je potrebna še časovna omejitev, ker je zmožna za delo s takšnimi omejitvami le v štirih urah dnevno.

Ker se ne toženec in ne tožnica nista strinjala s časovno razbremenitvijo, je sodišče zaslišalo še specialistko diabetologinjo. Z zaslišanjem te specialistke je razčistilo sporna vprašanja, ki izhajajo iz pripomb in odpravilo dvome v pravilnost mnenja, predvsem glede potrebe po časovni razbremenitvi. Mnenja o tem, da bi bila tožnica popolnoma nezmožna za delo v smislu I. kategorije oziroma da v okviru II. kategorije invalidnosti ne bi imela več preostale delovne zmožnosti, pa v Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja ni bil mnenja nobeden od specialistov in tudi ne v skupnem mnenju.

Potem, ko se je sodišče še z dodatnim zaslišanjem specialistke diabetologinje prepričalo, da je mnenje ustrezno in skladno z medicinsko dokumentacijo in tudi ugotovitvami specialistov na osebnih pregledih, ki so jih pri tožnici opravili, je mnenje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Pri tožnici, ki boluje za hipertenzivno srčno boleznijo, sladkorno boleznijo in začetno polinevropatijo in depresivnostjo, ki kot vodilna težava otežuje zdravljenje še ostalih obolenj, z ortopedske strani pa boluje za vratno ledvenim sindromom, z nekoliko omejeno gibljivostjo vratu, brez nevroloških izpadov, ima pa tudi subakromialni utesnitveni sindrom desne rame, zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1), na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Še več, po mnenju psihiatrinje bi bila tožnica celo zmožna za delo s polnim delovnim časom brez vsiljenega delovnega ritma in brez nočnega dela, enakega mnenja pa je bil tudi specialist ortoped, da je v polnem delovnem času zmožna za lažje fizično delo z omejitvami dvigovanja nad pet kilogramov izmenoma sede in stoje. In le po mnenju diabetologinje bi bila tožnica z omejitvami zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom v dopoldanskem času, brez dvigovanja težjih bremen. Posledično je tudi skupno mnenje vseh treh izvedencev specialistov, da je tožnica s skrajšanim delovnim časom zmožna za delo z omejitvami.

Brez podlage pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo dokumentacije, pridobljene v BiH, prav tako pa se neutemeljeno sklicuje na to, da zaradi finančne situacije ni mogla financirati novega izvedenskega mnenja. Tožnica namreč takšnega predloga ni podala in tudi sicer skladno z drugim odstavkom 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj krije zavod stroške za izvedbo dokazov z izvedencem ne glede na izid postopka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica, ker s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe.