Jedro

Sodišče v upravnem sporu presoja, ali so bila na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva zlasti na podlagi vsebine tožbe, kajti dokazno breme v azilnem postopku je deljeno med toženo stranko in prosilca za azil. Odločitev tožene stranke ne temelji samo na ugotovitvi objektivnega stanja v državi izvora, ampak je tožena stranka najprej ocenila stopnjo konsistentnosti in logičnost dejstev, ki jih je izpovedal tožnik v upravnem postopku, nato pa je ugotavljala tudi skladnost tožnikovih navedb s poročili o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi. Tožena stranka je tudi pravilno ravnala, ko ni zaradi dvoma odločila v prid tožnika, kajti to načelo dokaznega prava pristojni organ lahko uporabi takrat, ko je izpovedba tožnika z vidika konsistentnosti in logičnosti zadovoljiva, drugih dodatnih dokazov pa iz utemeljenih razlogov ni mogoče pridobiti. Ker tožnik v tožbi ni na konkreten način izpodbijal ugotovitev tožene stranke o nekonsistentnosti in nelogičnosti pravno relevantnih, tožnik ni vzbudil nikakršnega dvoma v nepopolnost ali nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo za azil AA, roj. 6. 6. 1972 v kraju A, državljan Moldavije, za priznanje azila in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik vložil prvo prošnjo za azil že dne 8. 12. 2003 in navaja tudi, iz katerih razlogov je takrat vložil prošnjo za azil. V prvotnem postopku je tožena stranka zavrgla prošnjo za azil, ker naj bi tožnik prišel iz varne tretje države. Vrhovno sodišče RS pa je z odločbo z dne 3. 3. 2004 (I Up ...) ugodilo pritožbi tožnika v upravnem sporu in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo, Upravno sodišče pa je sklep tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Iz upravnega spisa U ... izhaja, da je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, ker ni bilo jasno ugotovljeno, iz katere države je tožnik prišel v Slovenijo. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik v ponovnem postopku zaslišan dne 13. 4. 2004 in tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema izpoved tožnika iz zaslišanja. Tožena stranka pravi, da je v skladu z usmeritvami Visokega komisariata ZN za begunce verodostojnost tožnikove izpovedi ocenila tako, da je dejstva, ki jih je navedel tožnik na zaslišanju, soočila z dejstvi, ki izhajajo iz poročil o splošnem stanju - v konkretnem primeru o splošnem političnem stanju v Moldaviji. V ta namen je uporabila Poročilo službe notranjega ministrstva Velike Britanije za Moldavijo (United Kingdom, Home Office, Moldova Country Report, april 2004) in Poročilo o političnih strankah Republike Moldavije (Political Parties of the Republic of Moldova). V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka našteva več konkretnih primerov kontradiktornosti oziroma nelogičnosti v dejstvih, ki jih je navedel prosilec za azil. Po presoji sodišča je za odločitev tožene stranke pomembnih naslednjih 5 kontradiktornosti oziroma nelogičnosti, ki jih med drugim navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe: v izjavi, ki jo je podal ob vložitvi prošnje, ni povedal, da je pobegnil iz Moldavije zaradi ugrabitve brata in v ničemer ni omenjal bratove udeležbe v zadevi, čeprav je politična aktivnost brata rdeča nit izjave na zaslišanju; v izjavi je navedel, da je bil obsojen na eno leto zaporne kazni, na zaslišanju pa je povedal, da ni bil zaprt, ampak v hišnem priporu; ne ve povedati, kdo je predsednik t.i. liberalno demokratske stranke; na parlamentarnih volitvah dne 25. 2. 2001 so poleg vladajoče komunistične stranke sodelovale številne druge demokratične stranke, vendar se nobena ne imenuje liberalno demokratska stranka, kot to navaja prosilec za azil; potrditvi iz zaslišanja naj bi bil po ugrabitvi od marca 2002 do maja 2003 v hišnem priporu in takrat naj bi se redno javljal policiji, po drugi strani pa je za to isto obdobje navedel, da je živel v Romuniji in se na skrivaj vsake 3 mesece vračal v Moldavijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožena stranka pri soočenju dejstev, ki jih je navedel tožnik, s splošnim političnim stanjem in dogajanjem v Moldaviji pomagala tudi s Poročilom zunanjega ministrstva ZDA iz leta 2003 o praksi na področju človekovih pravic v Moldaviji, na ugotovitve o obstoju institucij in mehanizmov nadzora nad varstvom človekovih pravic v Moldaviji ter o uresničevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; tožena stranka ugotavlja, da ni poročil o politično motiviranih izginotjih in da zakon prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanje; iz podatkov v spisu izhaja, da ugotovitev tožene stranke, da ni virov, ki bi izkazovali preganjanje članov opozicijskih strank s strani vladajoče stranke, temelji na pregledu naslednjih virov: internetne strani BBC, Ministrstvo za notranje zadeve Velike Britanije, Amnesty International, Visoki komisariat ZN za begunce, Zunanje ministrstvo ZDA, Delo, Dnevnik, The Guardian. Na tej podlagi tožena stranka naredi dokazno presojo s sklicevanjem na usmeritev iz 204. odstavka priročnika Visokega komisariata ZN za begunce, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti dokaznega pravila, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca za azil, ker ni podana splošna verodostojnost v izpovedbi prosilca za azil, saj se izpovedba prosilca za azil ne ujema s splošno znanimi dejstvi. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov in pravi, da je kršena tudi Ustava in mednarodni predpisi. Pravi, da je dokazal, da je bil v izvorni državi ogrožen in da bi bil ogrožen, če bi se vrnil, ker obstaja možnost, da bi ga ubili. Uveljavlja, da bi bilo treba ugotavljati, ali je tožnikova izvorna država varna konkretno za tožnika. Meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in da ne morejo vzdržati ugotovitve tožene stranke, da naj bi bile določene izjave prosilca za azil med seboj nasprotujoče. Po njegovem mnenju zbrani dokazi nasprotno dajejo dovolj podlage za to, da bi moral tožnik dobiti zaščito v Sloveniji. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks za vsa pravna sredstva in vse sodne odločbe, ker je brez premoženja in dohodkov.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Sodišče v upravnem sporu presoja, ali so bila na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva zlasti na podlagi vsebine tožbe, kajti dokazno breme v azilnem postopku je deljeno med toženo stranko in prosilca za azil (24. in 33 člen ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000, 67/2001, 98/2003 in stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 68/2002 z dne 23. 1. 2002) in to velja tudi v upravnem sporu. Tožena stranka je prošnjo za azil zavrnila, ker je ugotovila, da strah pred preganjanjem v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil prosilca za azil ni utemeljen, ker izpovedba prosilca za azil ni verodostojna. Pri tej odločitvi je tožena stranka uporabila pravilen postopek dokazne ocene. Odločitev tožene stranke ne temelji samo na ugotovitvi objektivnega stanja v državi izvora, ampak je tožena stranka najprej ocenila stopnjo konsistentnosti in logičnost dejstev, ki jih je izpovedal tožnik v upravnem postopku, nato pa je tožena stranka ugotavljala tudi skladnost tožnikovih navedb s poročili o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi. Ocena konsistentnosti in logičnosti izpovedb tožnika je posebej pomembna ravno takrat, ko določena dejstva, ki jih navede prosilec za azil, ne izhajajo tudi iz poročil o objektivnem stanju v izvorni državi; in to velja tudi v konkretnem primeru. Tožena stranka je tudi pravilno ravnala, ko ni zaradi dvoma odločila v prid tožnika, kajti to načelo dokaznega prava pristojni organ lahko uporabi takrat, ko je izpovedba tožnika z vidika konsistentnosti in logičnosti zadovoljiva, drugih dodatnih dokazov pa iz utemeljenih razlogov ni mogoče pridobiti (B. (2) (a) in 204. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January] Visoki komisariat ZN za begunce, 1992). Podoben dokazni standard je postavilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 867/2002 z dne 18. 7. 2003, ko je odločilo, da kadar prosilec za azil ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve, mora biti njegova izpoved jasna, točna in konsistentna. V konkretnem primeru izpovedba tožnika ni bila konsistentna in logična, kar je tožena stranka dovolj natančno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se sodišče strinja, da je navedenih pet nekonsistentnosti oziroma nelogičnosti relevantnih v presoji verodostojnosti tožnika. Tožena stranka sicer ni v dokaznem postopku uporabila tudi standarda, po katerem naj bi organ odločanja, če ugotovi nekonsistentosti, neskladja, ali nelogičnosti v izpovedbi prosilca za azil le-tega soočila s temi nekonstistentnostmi, nelogičnostmi ali neskladji in mu dala možnost, da se glede tega opredeli in da zadevo pojasni (199. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January] Visoki komisariat ZN za begunce, 1992), kar je tudi standard dokaznega prava po stališču Vrhovnega sodišča RS (sodba z dne 24.10. 2001 v zadevi I Up 906/2001). Vendar pa po presoji sodišča v konkretnem primeru ta napaka v dokaznem postopanju tožene stranke glede na naravo navedenih nekonsistentnosti in splošno ugotovljenega stanja v izvorni državi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Tudi tožnik v tožbi namreč ni na konkreten način izpodbijal ugotovitev tožene stranke o nekonsistnenosti in nelogičnosti v izpovedbi tožnika. Tožnik ni vzbudil nikakršnega dvoma v nepopolnost ali nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku. Tožnik je to možnost imel v tožbi, pa je ni izkoristil, ampak je samo pavšalno zatrdil, da ni res, da izpovedba ni verodostojna. To je z vidika dokaznih pravil premalo, da bi sodišče moralo z zaslišanjem na glavni obravnavi ugotavljati verodostojnost tožnika. Ob tem sodišče ni spregledalo očitne nekonsistentnosti, ki jo sicer tožena stranka ni upoštevala v dokazni oceni, in sicer, da obstaja veliko neskladje tudi glede izjav tožnika o poti, po kateri je tožnik prišel v Slovenijo. V izjavi, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za azil dne 8. 12. 2003, je navedel, da je prišel po poti Moldavija-Kijev-Slovaška-Dunaj-Milano-Benetke-Nova Gorica-Maribor, med tem ko je na zaslišanju dne 13. 4. 2004 izjavil, da je prišel po poti: Moldavija-Romunija-Srbija-Hrvaška. Na tej podlagi je sodišče v prvi točki izreka s sodbo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da mu plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.