Jedro

Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 3. 2014 in št. … z dne 28. 1. 2014 in se ugotovi, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri A. za čas od 19. 4. 2006 do 5. 11. 2009. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem v višini 474,76 EUR in pritožbene stroške v višini 298,90 EUR vse v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek po odpravi odločb tožene stranke z dne 17. 3. 2014 in 28. 1. 2014 ter ugotovitvi, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. od 19. 4. 2006 do 5. 11. 2009 in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Štelo je, da kljub naknadni vzpostavitvi pravnega razmerja, ki je podlaga za nastanek zavarovalnega razmerja, je bila tožnica v spornem obdobju že vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja za polni zavarovalni čas in bi bila tožnica, v primeru priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja po odločitvi sodišča v delovnem sporu, vključena v obvezno zavarovanje za skupni zavarovalni čas 80 ur, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v predsodnem postopku.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi meni, da se sodišče do odločilnih navedb tožnice ni opredelilo in je v posledici tega sodba pomanjkljiva in nerazumljiva. Sodišče bi pri tem moralo upoštevati, da je bila tožnica zaradi tega, ker se je po nezakoniti odpovedi zaposlila pri drugem delodajalcu na slabšem, kot bi bila v primeru, če se po nezakoniti odpovedi ne bi zaposlila pri drugem delodajalcu. V posledici tega se pri tožnici tudi ne bodo upoštevali višje plačani prispevki pri A. in se ji bo upoštevala le nižja plača pri B. in bo imela v posledici tega škodo iz naslova nižje pokojnine. Tožnica je tako postavljena v manj ugoden položaj in nima zagotovljene enake človekove pravice do pokojnine zaradi njene osebne okoliščine, ki se nanaša na zaposlitev pri drugem delodajalcu. Sodišče ni upoštevalo sodbe, iz katere izhaja, da je A. tožnici od 18. 4. 2006 do vrnitve nazaj na delo dolžna obračunati bruto plačo v višini, ki predstavlja razliko med plačo, ki jo je tožnica prejela pri drugem delodajalcu in prejetim nadomestilom na podlagi odločbe tožene stranke z dne 22. 3. 2006 in 10. 7. 2006 ter bruto plačo, ki bi jo morala tožeča stranka prejeti pri A. na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 10. 2005 ter od bruto zneska obračunati davke in prispevke. Tako je popolnoma razvrednoteno sodno varstvo, ki ga je tožnica iskala v zadevi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri zavrnitvi tožničinega zahtevka sklicevalo na odločbo 142. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je ta določba namenjena zaščiti delavcev pred delodajalci glede polnega delovnega časa, ki ne more biti daljši od 40 ur na teden in nima nobenega pomena pri prijavi v zavarovanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Pri navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je materialno pravo zmotno uporabilo.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožnica od 1. 7. 2002 do 18. 4. 2006 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri A., za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko in od 19. 4. 2006 do 30. 11. 2014 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko, od tega po 20 ur na teden na podlagi delovnega razmerja pri B.. Kot invalidki III. kategorije invalidnosti ji je bila priznana delna invalidska pokojnina zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. Z delno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1253/2008 z dne 11. 6. 2009 je bila kot nezakonita razveljavljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani A. z dne 25. 11. 2005, na podlagi katere je tožnici z dnem 18. 4. 2006 prenehalo delovno razmerje. Odločeno je bilo, da je A. dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji za ves čas, od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva vzpostavitve zakonitega stanja, priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Na podlagi zahteve A. z dne 11. 7. 2014 se je pri toženi stranki začel postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Toženka je s prvostopenjsko odločbo z dne 28. 1. 2014 zahtevo zavrnila, kar je bilo v pritožbenem postopku potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 3. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnica za čas od 19. 4. 2006 do 5. 11. 2009 na podlagi predhodnega delovnega razmerja že vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni zavarovalni čas, za katerega so bili tudi plačani vsi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

6. Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe jasno izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008 je bil tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.

7. Navedeno pomeni, da ker tožnici pravno razmerje iz naslova delovnega razmerja pri A. ni prenehalo ima tožnica pravico do priznanja lastnosti zavarovanca na tej podlagi, torej na podlagi delovnega razmerja pri A. tudi v spornem obdobju, to je od 19. 4. 2006 do 5. 11. 2009. Takšno materialno pravno stališče je zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 66/2015 z dne 13. 7. 2015 in že pred tem v zadevi VIII Ips 218/2014 z dne 17. 2. 2015. 8. Neutemeljene so bojazni, da bi bil skupni zavarovalni čas tožnice 80 ur tedensko. Tožničin zavarovalni čas je zgolj v obsegu, kakor ji je bilo to priznano v delovnem sporu. Vpis sprememb v matično evidenco je tehnične narave in ne more imeti za posledico zavrnitev tožničinega zahtevka. To, da je bila tožnica v spornem obdobju prav tako v delovnem razmerju, vendar pri drugem delodajalcu, ne pomeni, da ne more uveljavljati pravnega razmerja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..

9. Navedeno pomeni, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravno nepravilna in je v posledici tega pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. V posledici ugoditve tožbenemu zahtevku je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške pred prvostopenjskim sodiščem tožeči stranki priznalo nagrado za zastopanje po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, po tar. št. 3102 nagrado za pristop na narok v višini 169,20 EUR, pavšal za PTT po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR in potne stroške za kilometrino na relaciji C. - D. - C. v višini 16,65 EUR (45 km x 0,37 EUR), kar skupaj znaša 389,15 EUR ter 22 % DDV in je tako stroške pred prvostopenjskim sodiščem odmerilo na 474,76 EUR. Tožnica je upravičena tudi do pritožbenih stroškov in sicer v višini 298,90 EUR (225,60 EUR za pritožbo, 20,00 EUR za pavšal in 22 % DDV).