Jedro

Drži sicer, da o zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa ZPP v šestem odstavku svojega 72. člena določa tudi, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodnica višjega sodišča je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo dolžnika za njeno izločitev kot nerazumljivo in nepopolno ter kot táko nesposobno vsebinske obravnave.

2. Dolžnik je zoper sklep vložil pritožbo, v kateri navaja, da gre za organizirano delovanje in maščevanje posameznih sodnikov zoper njega. V eni od predhodnih zadevi naj bi predsednik Vrhovnega sodišča neupravičeno zavrnil njegovo zahtevo za izločitev vrhovnih sodnikov. Ponovno predlaga izločitev petih poimensko navedenih sodnikov Vrhovnega sodišča.1 Višje sodnice pa naj bi si samovoljno privzele pravico do odločanja o zahtevah za izločitev namesto predsednika Višjega sodišča v Ljubljani. Druga višja sodnica, ki je odločala v eni od predhodnih zadev, naj bi ostale sodnice tudi opozorila na svojo odločitev in s tem vplivala na njihovo odločanje v ostalih zadevah zoper dolžnika ter posegla v neodvisnost sodišča. Pritožnik vztraja, da je bila njegova zahteva za izločitev razumljiva in popolna. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da dolžnikovi zahtevi v celoti ugodi, mu prizna stroške „izločitvenega“ postopka in „izvede kazenski postopek“ zoper višjo sodnico, ki je izdala izpodbijani sklep, ter ostale in jih ustrezno kaznuje.

3. Po sedmem odstavku 72. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zoper sklep, s katerim predsednik senata s sklepom zavrže prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe. To pomeni, da se sme sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP), obenem pa tudi, da izpodbijanje tega sklepa ni izključeno (zakon namreč ne določa, da zoper sklep ni pritožbe), ampak je le časovno odloženo in pridržano na izpodbijanje skupaj s končno odločbo. V izpodbijanem sklepu je sodišče pojasnilo, da končne odločbe, zoper katero bi bila dovoljena pritožba, v tem (izvršilnem) postopku ne bo, zaradi česar je dolžnika poučilo o pravici do pritožbe zoper izdani sklep. Pravica do (samostojne) pritožbe zoper sklep je sicer pravilo; drugače je le, kadar zakon za posamezen sklep določa drugače. Ker bi bila v tem postopku dolžniku pravica do pritožbe zoper sklep onemogočena (do situacije, ko bi dolžnik lahko vložil t. i. pridržano oziroma nesamostojno pritožbo, namreč sploh ne bo prišlo), je pojasnilo sodišča druge stopnje pravilno in v skladu z ustavnopravnim jamstvom pravice do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS).

4. Pritožba dolžnika je zato dovoljena, ni pa utemeljena.

5. Pritožnik izpodbija sklep, s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za izločitev poimensko navedene sodnice. Kolikor se njegove pritožbene navedbe ne nanašajo na to odločitev (gre predvsem za navedbe v zvezi z neupravičenostjo zavrnitve zahteve za izločitev vrhovnih sodnikov v enem od povsem drugih postopkov), za presojo utemeljenosti pritožbe niso relevantne in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

6. Pritožnik navaja, da naj bi bil za odločanje o njegovi zahtevi za izločitev pristojen predsednik Višjega sodišča v Ljubljani in ne višja sodnica, ki naj bi si samovoljno privzela to pristojnost. Drži sicer, da o zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa ZPP v šestem odstavku svojega 72. člena določa tudi, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji. Pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

7. Sicer pa pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navede, da naj bi bila njegova zahteva za izločitev razumljiva in popolna, z ničimer pa konkretno ne demantira ugotovitve višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da v zahtevi za izločitev iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP ni navedel nobenih konkretnih okoliščin in dokazov, s katerimi bi to zahtevo utemeljil. Predlog za izločitev, ki ne izpolnjuje formalnih predpostavk, pa ni sposoben za vsebinsko obravnavanje. Nekonkretizirane pritožbene navedbe glede opozorila ene od sodnic ostalim sodnicam, s čimer naj bi bi bilo poseženo v neodvisnost njihovega odločanja, so pritožbene novote, ki jih Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati. Tudi s tem pritožbenimi očitki pritožnik zato ne more uspeti.

8. Ker pritožba ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), posledično pa je zavrnilo tudi v pritožbi vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov.

1 Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom Su 1074/2018 z dne 22. 5. 2018 to zahtevo zavrnil.