30. 9. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožefe Korošec, Postojna, ki jo zastopa Alenka Reisner, odvetnica v Domžalah, na seji 30. septembra 2020

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 128/2016 z dne 5. 7. 2016 se zavrže.

2.Nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem Antonu Žnidarčiču, Divača, v kateri so dve premičnini in večje število nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo (I. točka izreka). Za dediča in prevzemnika nepremičnega premoženja, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, ter traktorja je razglasilo zapustnikovega nečaka Damjana Žnidarčiča, Divača, za dediče drugega premičnega premoženja pa zapustnikovo sestro ‒ pritožnico – in štirinajst nečakinj in nečakov (II. točka izreka). Zemljiški knjigi je odredilo, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri nepremičninah, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, vknjiži lastninsko pravico na ime prevzemnika kmetije, upravnemu organu pa, da kot lastnika traktorja vpiše prevzemnika kmetije, kot lastnike osebnega avtomobila pa (v ustreznih deležih) druge zakonite dediče (III. točka izreka). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo zapustnikove sestre (pritožnice) in v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica uveljavlja kršitve 14., 22., 33. in 71. člena Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi nasprotovala temeljnemu načelu sodnih postopkov o iskanju materialne resnice in odločanju po pravici in poštenju. Pritožnica poudarja, da dedovanje zaščitenih kmetij ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 30/13 – v nadaljevanju ZDKG), za obravnavano zadevo pa je bistven njegov 7. člen. Pojasnjuje, da je že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavljala, da uporaba druge alineje prvega odstavka 7. člena ZDKG pomeni napačno uporabo materialnega prava. To

določilo naj bi namreč govorilo le o zapustnikovem zakoncu in potomcih. V konkretnem primeru pa naj zapustnik ne bi imel ne zakonca ne potomcev, zato naj ne bi bilo materialnopravne podlage za odločitev po tej alineji. Tudi v primeru, da bi se ta alineja lahko uporabila v obravnavani zadevi, naj bi bilo bistveno, da naj bi se nanašala le na tiste, ki so se usposabljali za opravljanje kmetijske ali gospodarske dejavnosti ter so odraščali na kmetiji in prispevali k njeni ohranitvi. Pritožnica opozarja, da se nobeden od dedičev ni usposabljal za kmetijsko ali gospodarsko dejavnost, kar naj bi pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, na kmetiji pa naj bi živela le sama in naj bi v tem času prispevala k njeni ohranitvi in razvoju. Utemeljitev izpodbijane odločitve z drugo alinejo prvega odstavka 7. člena ZDKG naj bi bila očitno napačna; sodišče naj bi popolnoma jasno določbo zakona napačno uporabilo in poseglo v načeli enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom. Sodišče naj bi kršilo tudi načelo kontradiktornosti, saj naj pritožnice ne bi zaslišalo. Poleg tega naj ne bi zaključilo glavne obravnave, kar naj bi pomenilo, da glavne obravnave sploh ni opravilo. Višje sodišče naj se ne bi opredelilo do pritožbenih očitkov o napačni uporabi materialnega prava.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-837/16 z dne 27. 9. 2019 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Kopru.

4.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu iz zapuščinskega postopka, dediču in prevzemniku zaščitene kmetije Damjanu Žnidarčiču, ki je odgovoril na navedbe v ustavni pritožbi. Meni, da pritožnica nima pravnega interesa za odločanje, in predlaga zavrženje ustavne pritožbe. Pojasnjuje, da je Upravna enota Sežana z odločbo z dne 6. 10. 2016 ugotovila, da kmetija, ki je bila predmet dedovanja, ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, in odredila izbris zaznambe zaščitene kmetije iz zemljiške knjige. Glede na to naj bi se nasprotni udeleženec odločil vsem dedičem izplačati denarne zneske v vrednosti njihovih zakonitih deležev in s tem namenom prodal hišo in gospodarska poslopja kmetije, nekaj zemljišč in gozda pa naj bi ohranil. Kasneje naj bi nasprotni udeleženec prodal še del zemljišč. Vsi dediči naj bi izplačila sprejeli. Za pritožnico naj bi kot njen pooblaščenec vodil komunikacijo in podpisal potrdilo o prejemu denarnega zneska njen sin. Nasprotni udeleženec glede na navedeno meni, da je bila pritožnica s sprejetjem zakonitega dednega deleža dedno odpravljena, s tem pa naj bi izgubila pravni interes za postopek z ustavno pritožbo. Podrejeno nasprotni udeleženec navedbam v ustavni pritožbi nasprotuje tudi po vsebini in predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Predlaga, naj Ustavno sodišče pritožnici naloži tudi plačilo vseh stroškov postopka.

5.Odgovor nasprotnega udeleženca je bil vročen pritožnici skupaj s pozivom, naj se opredeli, ali vztraja pri vloženi ustavni pritožbi, in v tem primeru utemelji svoj pravni interes. Pritožnica se je odzvala z izjavo, da vztraja pri ustavni pritožbi. Vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi in dodatno navaja, da jo je nasprotni udeleženec grobo izigral ter namerno zavajal sodišče. Prepričana je, da Upravna enota postopka za izbris

zaznambe zaščitene kmetije ni začela po uradni dolžnosti, in pojasnjuje, da sama s postopkom ni bila seznanjena. Prav tako naj nasprotni udeleženec pritožnice ne bi obveščal o prodaji nepremičnin, potencialnih kupcih ali o posameznih pogodbah. O prodaji kmetije naj bi obvestil njenega sina, ki naj bi mu pojasnil, da se mama ne strinja s prodajo in da je vložila ustavno pritožbo. Sin naj bi znesek, ki mu ga je toženec ponudil, sprejel v hrambo za čas do rešitve ustavne pritožbe. Ocenil naj bi, da bi bil v primeru neuspeha z ustavno pritožbo kasnejši zahtevek zelo otežen ali celo nemogoč in da je bolje imeti denar pri sebi. Pritožnica navaja, da se zaveda, da pogodb s kupci, ki so bili v dobri veri, ne bo mogla izpodbijati, kot tudi, da ob morebitni razveljavitvi izpodbijanega sklepa sodišče v ponovnem postopku kmetije ne bi moglo dodeliti njej, saj kmetija kot taka ne obstaja več in nima statusa zaščitene kmetije. Poudarja pa, da ji je z nezakonito odločitvijo nastala velika materialna in nematerialna škoda, kršene naj bi bile njene pravice, zagotovljene z Ustavo in zakoni. Navaja, da bo uspeh v postopku z ustavno pritožbo podlaga za postavitev odškodninskega zahtevka, zato meni, da nedvomno ima pravni interes, da Ustavno sodišče odloči o njeni ustavni pritožbi. Meni, da je ustavno pritožbo treba obravnavati po stanju in podatkih v času odločanja in izdaje sklepa Višjega sodišča, ko je bila kmetija zaščitena kmetija, pritožnica pa bi bila po kriterijih ZDKG, ki je bil podlaga za odločanje, upravičena do dodelitve kmetije v last.

B.

6.Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan za vložitev ustavne pritožbe, na njegov obstoj pa mora Ustavno sodišče po uradni dolžnosti paziti tudi ves čas postopka. Okoliščina, da je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, Ustavnemu sodišču ne preprečuje, da pri odločanju o ustavni pritožbi preveri obstoj procesnih predpostavk.[1]

7.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep o dedovanju v delu, s katerim je sodišče odločilo, da se za dediča zapustnikovih nepremičnin in prevzemnika zaščitene kmetije določi zapustnikov nečak Damjan Žnidarčič. Prepričana je, da bi ob pravilni uporabi prava sodišče moralo za dedinjo in prevzemnico zaščitene kmetije določiti njo. Iz odgovora na ustavno pritožbo izhaja, da je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju Upravna enota Sežana izdala odločbo št. 330-641/2016-8 z dne 6. 10. 2016, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG ter da so hiša, gospodarska poslopja in

večji del zemljišč, ki so bila predmet dedovanja, že prodani. Slednje izhaja tudi iz zemljiške knjige. Z morebitno ugoditvijo ustavni pritožbi in razveljavitvijo sklepa o dedovanju pritožnica tako ne more več doseči namena, ki ga je prvotno zasledovala z vloženo ustavno pritožbo, tj. postati dedinja in prevzemnica zaščitene kmetije v prvotnem obsegu.

8.Pritožnica v odgovoru na poziv Ustavnega sodišča ni pojasnila, kako bi morebitna razveljavitev sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje izboljšala njen pravni položaj. Navaja, da se zaveda, da pogodb s kupci, ki so bili v dobri veri, ne bo mogla izpodbijati, kot tudi, da ob morebitni razveljavitvi izpodbijanega sklepa sodišče v ponovnem postopku kmetije ne bi moglo dodeliti njej, saj kmetija kot taka ne obstaja več in nima več statusa zaščitene kmetije. Trdi pa, da ji je z izpodbijano odločitvijo nastala materialna in nematerialna škoda, uspešno zaključen postopek z ustavno pritožbo pa naj bi zanjo pomenil podlago za oblikovanje odškodninskega zahtevka. Pritožnica torej navaja okoliščine, s katerimi utemeljuje pravni interes za izdajo t. i. ugotovitvene odločbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja.[2] Ustavno sodišče odloča drugače in izjemoma izda ugotovitveno odločbo v primerih, kjer je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode.[3]

9.V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o dopustnosti posega v pravico do osebne svobode. Pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča tudi ni mogoče utemeljevati z možnostjo vložitve odškodninskega zahtevka. V postopku na podlagi tožbe za plačilo odškodnine, če jo bo pritožnica vložila, bo sodišče presojalo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pritožnica pa bo v tem postopku imela možnost uporabiti vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo.

10.Ker pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, je Ustavno sodišče njeno ustavno pritožbo zavrglo.

11.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Tako npr. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-335/04, U-I-119/07 z dne 12. 4. 2007 in št. Up-448/18 z dne 29. 11. 2018.

[2]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-594/05 z dne 8. 9. 2005.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2). Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/18.