Jedro

Oseba, ki se sklicuje na določbo prvega odstavka 197. člena ZGO-1 in zatrjuje, da je bil objekt zgrajen pred 31. 12. 1967, mora svoje trditve izkazati vsaj z stopnjo verjetnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo zidanega dvoriščnega objekta tlorisne izmere 7,7 x 5,0 m, ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 1988, k.o. ... brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) in da mora objekt v dveh mesecih po vročitvi odločbe na svoje stroške odstraniti (2. točka izreka). Tožnik je bil tudi opozorjen na posledice v primeru neizpolnitve obveznosti (3. točka izreka). Za objekt je inšpekcijski organ prepovedal: izvedbo komunalnih priključkov na objektu gospodarske javne infrastrukture, vpise in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegovo uporabo ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njim ali zemljiščem, na katerem je, sklepanje drugih pravnih poslov, kot so to kreditni, zavarovalni, najemni, zakupni, delovršni in drugi pravni posli med živimi (4. točka izreka).

Iz izreka odločbe še izhaja, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (peta točka izreka). V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožnik na zemljišču s parc. št. 1988, k.o. ..., uporablja zidan dvoriščni objekt, ki je zgrajen brez gradbenega dovoljenja. Navedeno izhaja iz inšpekcijskih zapisnikov z dne 26. 10. 2009 in 1. 12. 2009 ter iz poizvedbe, opravljene na Upravni enoti Maribor, to pa potrjuje tudi izjava samega tožnika, dana na zapisnik dne 1. 12. 2009. Po ugotovitvi gradbenega inšpektorja ob inšpekcijskem ogledu na kraju samem je na omenjenem zemljišču postavljen stanovanjski zidani dvoriščni objekt, ki je v uporabi. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 23. 4. 1999 ter iz aneksov h kupoprodajni pogodbi št. I in II, ki jih je tožnik predložil v postopku, izhaja lastništvo objekta - nekdanje garaže, ki je bila preurejena v stanovanje. V aneksu št. II je navedeno, da obravnavani dvoriščni objekt v kupoprodajni pogodbi ni posebej naveden, ker predstavlja črnogradnjo. Kot pojasnjuje inšpekcijski organ, pomeni gradnja objekta brez gradbenega dovoljenja kršitev prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami, v nadaljevanju: ZGO-1), ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje pa je obstajala ne le v času inšpekcijskega pregleda pač pa po določbah Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. SRS, št. 42/1973) in poznejšega Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 34/1984, 29/1986 in Ur. l. RS, št. 59/1996, 45/1999 in 52/2000; v nadaljevanju: ZGO) tudi v času gradnje. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. Odločitev pod točkama 1 in 2 izreka odločbe je po mnenju inšpekcijskega organa utemeljena s 152. členom ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani in se vzpostavi prejšnje stanje ali se zemljišče drugače sanira, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Opozorilo iz 3. točke izreka ima podlago v tretjem odstavku 148. člena ZGO-1, prepovedi, izrečene v 4. točki izreka, pa so utemeljene s 158. členom ZGO-1, ki določa, da so v zvezi z gradnjo, objektom ali delom objekta, zaradi katerih je po določbah zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, prepovedana vsa sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa: izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpis in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njimi ali zemljiščem, na katerem je in sklepanje drugih pravnih poslov, kot je to sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi.

Zoper prvostopno odločbo je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločilo Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije z odločbo št. 0612-31/2010-3 z dne 26. 5. 2010. Pritožbeni organ je 2. in 4. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in ju nadomestil z novima točkama, v skladu s katerima je inšpekcijski zavezanec iz 1. točke izreka dolžan v roku dveh mesecev po prejemu odločbe na svoje stroške odstraniti objekt iz 1. točke izreka odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (točka 2 izreka), za objekt iz 2. točke izreka pa so bile določene prepovedi: izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, uporabe ali opravljanja gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, prometa z njim, sklepanja pravnih poslov, kot so sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih in delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (točka 4 izreka).

Izrek prvostopne odločbe je pritožbeni organ dopolnil s 6. točko, ki določa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V ostalem pa je bila pritožba kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe pritožbeni organ pojasnjuje, da je pritožba deloma utemeljena, a ne iz razlogov, ki jih stranka navaja v pritožbi. V 2. točki izreka prvostopne odločbe je organ inšpekcijskemu zavezancu odredil odstranitev zidanega dvoriščnega objekta, ni pa mu odredil, da mora vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, čeprav je vzpostavitev prejšnjega stanja v obravnavanem primeru po 152. členu ZGO-1 mogoča. Obvezna sestavina odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, pa so tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz priloženih dokumentov v zadevi izhaja, da pritožnik ni edini zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 1988, k.o. ... Ker se inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena ZGO-1 lahko izreče le inšpekcijskemu zavezancu, se lahko tudi prepovedi po 158. členu ZGO-1 nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Zato so nezakonite tiste prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki omejujejo solastnika nepremičnine v izvrševanju njegovih pravic. Po 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) mora organ odločiti tudi o stroških postopka. Kolikor organ o stroških postopka ne odloči, mora v odločbi navesti, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Ker organ na prvi stopnji o stroških ni odločil, je pritožbeni organ navedeno nepravilnost odpravil in izrek izpodbijane odločbe ustrezno dopolnil. V ostalem delu pa je pritožba po mnenju pritožbenega organa neutemeljena. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožnik za zidan dvoriščni objekt, ki stoji na zemljišču parc. št. 1988, k.o. ..., nima gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 moral imeti. Tožnik v postopku tudi ni nasprotoval ugotovitvi, da obravnavani objekt uporablja. Po mnenju pritožbenega organa je zato upravni organ na prvi stopnji ravnal pravilno, ko je tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Neutemeljena pa je po njegovem mnenju navedba tožnika, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967. Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 imajo uporabno dovoljenja po zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru. Obravnavani objekt po ugotovitvi ministrstva te pogoje ne izpolnjuje, saj je bil zgrajen po odstranitvi lesene barake v letu 1974, kot izhaja to iz izjave A.A. Da objekt ni bil zgrajen pred letom 1967, pa potrjuje tudi stanje zemljiškega katastra iz leta 1977. Pred tem letom je bila namreč v katastru vpisana hiša, velikosti 104 m2 z dvoriščem, velikosti 341 m2. Gospodarsko poslopje v zemljiškem katastru ni bilo vpisano kot samostojen objekt. Novo stanje zemljiškega katastra pa izkazuje obstoj dveh hiš, površine 120 m2 z dvoriščem, površine 325 m2. Iz navedenega izhaja, da gospodarskega objekta leta 1977 ni bilo več, dvoriščni objekt pa je bil evidentiran kot stanovanjski objekt v izmeri 38,50 m2. Da je temu res tako, potrjuje izjava A.A. Ta je izjavila, da sta z B.B. leta 1967 kupila stanovanjski objekt, zgrajen do tretje gradbene faze ter leseno barako (kar potrjujejo tudi podatki zemljiške knjige), kasneje, to je v letu 1974, pa sta lesen objekt odstranila in zgradila zidano garažo, ki je bila nato preurejena v stanovanjski objekt. V sedanjih izmerah in s sedanjo rabo obravnavani dvoriščni objekt po ugotovitvi pritožbenega organa pred letom 1967 ni obstajal. Navedeno pomeni, da objekt po zakonu nima uporabnega dovoljenja. Izjavi C.C. in D.D. pa po mnenju pritožbenega organa nista prepričljivi, saj potrjujeta, da se izmere dvoriščne zgradba med letoma 1966 in 1975 ter vse do danes niso spreminjale, kar je v nasprotju z njuno trditvijo, da je bil objekt dograjen leta 1977. Omenjeni osebi pa se poleg navedenega v svojih izjavah sklicujeta na izpoved soseda E.E. in ne na lastno zaznavanje. Z vrisom objekta v zemljiški kataster objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja, tudi še ni legaliziran. Na odločitev pa tudi ne more imeti vpliva navedba tožnika, da namerava objekt legalizirati in da je objekt pridobil v last in posest šele leta 2003, saj s pridobitvijo lastninske pravice preidejo na pridobitelja vse pravice in obveznosti z objektom, vključno s posledicami nedovoljene gradnje.

V tožbi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje in navaja, da ni resnična prijava prijaviteljice F.F., ki zatrjuje, da je objekt, ki ga želi legalizirati, zgrajen na črno. Kot navaja, pa tudi ni resnična izjava A.A. Objekt je bil namreč zgrajen pred letom 1967, kar potrjujejo tudi vsi živeči sosednje, to pa izhaja tudi iz priloženega orto-foto posnetka. Kasneje, to je leta 1979, je bila zgrajena le streha objekta. Tožnik zato sodišču smiselno predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločitev pa odpravi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bil v obravnavanem primeru tožniku utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1, ki tožniku odreja ustavitev gradnje zidanega dvoriščnega objekta, njegovo odstranitev ter mu nalaga, da mora zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje. V skladu z zakonom pa so bile tožniku tudi pravilno izrečene prepovedi po 158. členu ZGO-1. Med strankama v postopku ni sporno, da za objekt niti tožnik (njegov sedanji lastnik) niti njegov pravni prednik nista pridobila gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga za postavitev objekta po (prej) veljavnih predpisih morala pridobiti. Glede trditve tožnika, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967, pa sodišče pojasnjuje, da se po določbi prvega odstavka 197. člena ZGO-1 po samem zakonu šteje, da ima stavba uporabno ter gradbeno dovoljenje le, če stranka poleg drugih predpisanih pogojev v postopku z verjetnostjo dokaže, da je bil objekt zgrajen pred 31. decembrom 1967. To dejstvo lahko stranka dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so po ZUP na voljo. Tožnik je v ta namen v pritožbenem postopku predložil listine, ki jih v zbirki listin hrani Geodetska uprava Republike Slovenije, trditev, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, pa je dokazoval tudi z izjavami sosedov. Pritožbeni organ je te dokaze (v povezavi z drugimi dokazi) pri odločanju upošteval, jih v obrazložitvi odločbe ocenil ter podrobno pojasnil, zakaj šteje, da je bil objekt zgrajen šele leta 1974. Ker je bilo v zadevi dejansko stanje glede časa postavitve objekta pravilno ugotovljeno, se sodišče, da se izogne ponavljanju, v tem delu v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/06, 62/10; v nadaljevanju: ZUS-1) sklicuje na obrazložitev odločbe, izdane v pritožbenem postopku.

Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker je imel tožnik v pritožbenem postopku možnost predlagati dokaze, ki potrjujejo njegovo trditev, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, sodišče pri odločanju ni upoštevalo novih dokazov, ki jih je tožnik predložil šele v upravnem sporu.

Ker obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, objekt pa po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 tudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja po samem zakonu, je izpodbijana odločitev upravnih organov po presoji sodišča pravilna in v skladu z zakonom, zaradi česar je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrniti.